Porodne zgodbe 2026

Porodna zgodba, ki je v bistvu dogodek.

Rok sem imela v soboto 9.5.2026. In moj Lucian me je začel presenečat v petek čez dan. Začelo se je z manjšimi popadki, ki pa so se stopnjevali prav tako sem začela krvavet in sem raje preventivno šla proti Ptuju. Izpostavla bom pričakovanja in želje. 

1. pričakovanje, ko bom prišla na sprejem, da bom FUL odprta. 

Odprta sem bila za 1cm. Dobro vredu sprejmem. 

Me zadržijo in si rečem : "Lahko bi še bla doma, prehitro si prišla Amanda". Okej sprejmem. 

Pridem v čakalno sobo na Ptuju, ena polek mene predihava in zraven kleje  in seveda občutek ni bil prijeten. Se odločim, da začnem s svojo rutino grem na daljši sprehod in pod tuš. Kasneje se vrnem hvala bogu sem ostala v sobi sama in kaj pride hujše- slišim jo čez stene: "Au, Au... boli... Sprejmem. Bomo zgurali. 

Pride noč popadki so vmes zginli verjetno zaradi neprijetnih situacij, ampak se vrnejo na 6 min nazaj. Prespim noč. Naslednje jutro me pregleda ginekologinja in med pregledom mi reče, če mi slučajno odteka plodovnica. Rečem, da ne vem. Narediva test. Ja plodovnica odteka po malem. 

1. Želja- porod v  bani odpade- umazana plodovnica. Okej sprejmem. Bom pod tušem.

Gremo naprej. Pride zdravnica predrema ovoje in reče, da bomo šli v porodno, ker ne smemo zavlačevat zaradi umazane plodovnice.

Pridem v porodno, katero sem si želela. Začnema z umetnimi popadki. Grem pod tuš, popadki postajajo močnejši. Mama, ki je bila ob meni pri porodu mi za vsak popadek poliva po hrbtu vročo vodo. Sem dolgo v tem položaju in čutim, da telo postaja utrujeno.

1. Želja: Epiduralne ne bom vzela. 

Prišel je spet pregled kolko sem odprta. Porodna babica reče 3cm. Jo začne skrbet, saj sem imela res močne popadke in nič odpiranja. Reče, da če se ne bom nič odpirala bomo začeli premišljevat o carskem rezu. Sama začnem razmišljat o epiduralni. Mogoče s pomočjo epiduarlne se spočijem in se začnem sproščati. 

Sprejmem. Epiduralno. 

Zelo prijazno osebje se pošali, počakajo da popadki popustijo na vsakih 3 minute, da mi lahko pripravijo vse skupaj. Po 3 neuspelih poskusih mi rečejo, da struktura moje hrbtenice je takšna, da mi ne morejo narediti epiduralne. Okej sprejmem. Vprašam porodno babico, če probava ultivo. Zadnja možnost. 

Hvala bogu za Ultivo. Zakaj? Ob popadku stisnem, ko ga ni bilo sem zadremala. In potem se končno začnem odpirati. Pridem na 5, kasneje 6 in 7cm kr hitro. In pride situacija različnih položajev, ampak ta položaj je bil z dodatkom- porodna babica. " Ob popadku se boste dali na vse štiri in se boste vsedli na mojo roko- jaz bom z tem sprostila vaše usnje in spodbubila otroka".

Si rečem: Amanda, za otroka se gre vse boš dala skozi. Zdrži. 5-6 takih položajev. Na boku, na vseh štirih in ena noga naprej enako z pomocjo babice z roko. 

Ampak je pomagalo. Pride čas potiska. 

1. Amanda ne bo taka ženska, ki se bo med porodom drla. Uvržem. 

Amanda se je drla. 

Čas potiska: Okoli mene 4 porodne babice, da ne omenim da je ostala z mano porodna babica  katera je dala cel porod skozi in ni hotela domov, ker je rekla da želi videti Luciana in da ne more verjet kak sem močna  in vztrajna. 2 porodni babici sta me držali za noge, ker sem bla premočna še ena pojamrala da me ne more zadrzat, ker sem ful mocna, da se vidi da treniram, 1 govorila kak naj diham, 1 brisala kakce, 1 metala pod rebra in dodatek moje mame mi je z pojstrom tiscala brado na prsni kos. 4 mocni potiski Lucian priso ven. Ja obcutek je kot da ga pokakas ven. Žal, ampak resnično. 

Vse pozabljeno. Mali poletel. Vse porodne babice skakale ena celo slikala. Glavna moja porodna babica ki me je spremljala je bila cisto izcrpana. Vse so naredile konkrektn trening.

Drage moje, psihicna priprava naredi vse. Ne se prevec forsirat z treningi in sprostite se. Vase telo ustvarja cudez in vase telo bo dalo vse skozi. Samo prepustite se in ne pricakujte prevec. Ne bodite stroge do sebe. 

Luciancek moj je trenutno na antibiotikih, ker je spil malo prevec umazane plodovnice zaradi dolgega poroda. Dojenje je bilo speljano, ampak potrebujeva malo vec casa. Zdaj je vazno, da mi lubcek okreva, ker tudi on je imel stresno delo.

Izidora hvala ti, da sem zaradi tebe zgubila strah ob porodu in da sem postala se mocnejsa. Tvoje besede so bile ob porodu z mano ves cas. Velikokrat med popadki sem imela tvoje besede v mislih in tudi vsakic sem imela sliko tebe kako drzis  palce v zraku in navijas. Danijela tudi tebi   se zahvaljujem, da si prisluhnila moji situaciji in  da si mi pomagala. 

Soncna Vila je definitivno prostor za zenske, ki potrebujemo to povezavo in pomiritev. 

Porodnisnica Ptuj. Porode babice, glede na to da sem spoznala vse babice v vseh smenah so vse tako srcne in se potrudijo maksimalno. 

Z mano so naredile maraton in se jim res lahko prepustite. Strokovne, motivacijske in čutne osebe. 

Amanda in Lucian. Vidimo se kmalu

Draga Izidora

Uspelo mi je dobiti 5 minut časa, da ti spišem tole sporočilo, saj sem popolnoma okupirana z najino štručko.
Marca sem bila pri tebi na šoli za starše in že takrat sem vedela, da je to bila ena izmed boljših odločitev kar sem jih naredila v zvezi z mojim prvim porodom.
Morem deliti s tabo, da je bil porod nekaj najbolj magičnega kar sem v življenju do sedaj doživela. Želela sem si naravni porod, specifično v vodi, in takšnega (bolj ali manj) dobila. Ker sem imela gestacijski diabetes, sem že nekaj časa vedela, da otrok ne bo sam prišel na ta svet, razen če bo to pred 40. tednom. Seveda sem poskušala vse možne načine, da bi se to zgodilo ampak pupika se je odločila, da ji je še super toplo in udobno, zato je vztrajala do konca.
Zadnji mesec sem bila vodena v ATN na Ptuju, kjer sva z zdravnico dosegle kompromis, ker je otrok zdrav in ne kaže znakov posledic mojega diabetesa, bova sprožile porod na PDP in ne v 38. tednu, tako kot je po protokolu predvideno.
25.5.2026 sem bila ob 8.00 sprejeta v porodnišnico Ptuj, kjer so opravili CTG in ob 10.30 vstavili trakec in s tem sprožili porod. V naslednjih 24h se ni zgodilo popolnoma nič in moram priznati, da me je tisto noč grabila rahla panika, saj resnično nisem želela predrtja ovojev, umetnih popadkov ali celo na koncu CR. Mož mi je stal ob strani, fizično in psihično, da sva skupaj prebrodila do jutra, ko sem imela ponovni pregled in ni bilo skoraj nobene spremembe. Naj omenim, da sem bila sprejeta z zmehčanim materničnim vratom in 1cm odprta, po 24h urah je samo maternični vrat bil malo stanjšan ampak še vedno nič kaj druga se ni dogajalo.
Zdravnica je takrat skušala opraviti stripping (neuspešno) in se odločila pustiti še trakec not do 14.00. V teh parih urah sem se pogovarjala z mojo še nerojeno hčero, jo blagoslovila na ta svet in ji dala vedeti, da je varno da pride in se prepusti toku.
Ob 14.00 so mi odstranili trakec in takrat ponovno naredili stripping, ki je uspel. Popadki so se začeli kmalu po tem. Krčki, redni na cca. 10 minut ampak blagi. Mož mi je takrat namestil TENS in skupaj sva šla na sprehod pred porodnišnico.
Ker stanje ni kaj prida napredovalo sem ob 16.00 dobila tabletko in takrat se je začelo zares. Popadki so postali močnejši in rednejši ampak še vedno v mejah normale. Ob 18.00 sem dobila drugo tabletko, ta je ojačala popadke in kmalu za tem mi je odtekla voda. Odprta 2,5cm in z zmernimi popadki sem šla pod tuš kjer so bolečine bolj kot ne izginile. Ker se je bližal čas za naslednjo tabletko sem morala nazaj v posteljo in na CTG, kar je popadke naredilo samo še hujše. Ob 20.00 sem dobila tretjo tabletko in ostala na CTG. Z vsakim popadkom mi je postalo slabo in občutek, da moram tiščat je bil vse močnejši. Vsak popadek sem predihala in dodajala TENS; pomagalo mi je, da sem ob izdihu govorila globoki “oooo” in prenašala vibracije po celem telesu. 2 popadka sta bila res močna in takrat je babica naredila pregled in sporočila veselo novico, da sem odprta 5cm in da gremo v porodno sobo. Hitro sem poklicala moža in ob 21.10 sem stopila v porodno sobo, popadke predihovala stoje naslonjena na posteljo in čakala, da se napolni kad.
Ko sem se potopila v toplo vodo se mi je odprl novi svet. 2 popadka sem imela sede in takrat mi je tudi babica pomagala s prsti, da se je pupika spustila v porodni kanal, saj jo je “bremzalo” 0,5cm materničnega vratu. Hitro za tem sem ugotovila, da mi ta položaj ne odgovarja in se obrnila v pol klečečo pozo. Takrat sem tudi dobila navodila za iztis in vedela sem da gre zares. Mislim da je vse skupaj bilo še 5 popadkov, 2 sta mi ostala zares v spominu (glavica in ramena) in ob 22.13 se je rodila najina sreča.
Jaz sem bila zares v blaženem stanju in ob zadnjem iztisu doživela neke vrste katarzo. Magija.
Skupaj z možem in najino Vesno Tanjo smo se zavili na blazini in uživali v treh magičnih urah cartanja in spoznavanja. Posteljico sem porodila hitro za tem in brez kakršnekoli težave, raztrgana nisem bila niti malo (hvala za poduk o masaži presredka) in tudi pupika se je pristavila praktično takoj.
Mož je skupaj z babicami naredil 2 odtisa posteljice in kmalu za tem smo že sobivali na oddelku.
Bolečin po porodu skoraj ni bilo in zares je bila to neverjetna izkušnja.

Na tej točki bi se ti rada iskreno iz srca zahvalila za vso predano znanje in vaje, kajti res sem imela občutek, da sem na porod dobro pripravljena, kot tudi mož. Z veseljem pridem obuditi znanje čez 2 leti, ko bo (upajmo) na poti druga štručka.
Definitivno bom delila tvojo delavnico in vse kar delate v Sončni vili z drugimi, ker ste res vsi skupaj tam blagoslov za ženske.
Hvala. 

Moja porodna zgodba - kje naj začnem? 3. aprila, ko sem mislila, da bom rodila, ali danes, ko sem res? Prepričana sem bila namreč, da se bo moj porod zgodil pred rokom, najbrz zato, ker sva ob sebi res želela Izidoro, ki je bila po našem roku zasedena, pa tudi zato, ker so moji zadnji obiski akupunkture nakazovali v to smer. Haha! Kako sem se načakala! Porod so mi zaradi povisanih jetrnih testov sprozili 7. dan čez rok, kljub temu, da so mi najprej rekli, da sem v porodnišnico sprejeta na opazovanje in da bo porod sprožen v ponedeljek, če se ne začne samo. Naenkrat so me poklicali v ordinacijo in mi povedali, da s sprožitvijo zaradi več dejavnikov - moja ščitnica, ivf postopek, prenošenost - ne bodo čakali več. Prepustila sem se sicer zeloooo neprijetnemu vstavljanju trakca in čakanju. Prvi popadek - med obiski. Rekla sem mu, hodiva, pa sva res. Kot prvorodka sem pričakovala, da bo indukcija trajala dalj časa, a sem bila jaz že v kar hudih popadkih, ko je Sašo doma parkiral avto. Prvi klic na pomoč, prve solze, prve prošnje, naj mi dajo VSE, kar premorejo. Iznajdljiva babica me je ob prošnji za injekcijo vprašala, ali sem že res pri svoji meji in mi povedala, da ima tudi ona prijateljico, ki krici, ko jo pici komar. To mi je tako ranilo ego, da sem v gibanju bokov, hoji, na žogi itd. popadke predihovala še 2 uri. No, nato pa v novi izmeni TAKOJ prosila za injekcijo.

Moja porodna zgodba 


Pripis: Svojo porodno zgodbo sem si želela zapisati čim prej, da bi lahko trenutke, ki sem jih doživljala, res temeljito in doživeto opisala. Sedaj pišem, danes na moj »napovedani rok« – torek, 14. 4. – z občutkom, da je zgodba zrela za zapis. Ravno sva se previla, podojila in se cartava v postelji, s solzico sreče, ko v spominu doživljam proces prihoda tega novega bitjeca na svet. Popolnoma zaljubljena in neopisljivo srečna. Z vso hvaležnostjo, ki jo premorem.


Mojo porodno zgodbo bom začela v dnevu pred sprejemom v porodno sobo. Bil je moj zadnji uradni pregled, točno 39 tednov. Torek po velikonočnem ponedeljku – 7. 4. ob 8.45. Tako kot ponavadi pridem nekje 45 min prej za CTG, tokrat je bila precejšnja gužva, pred mano je prišla bodoča mamica s popadki. Se vsedem v čakalnico in si mislim: »Joj, komaj čakam, da se začne.« V zadnjih dneh sem intenzivno čutila, kako se telo pripravlja, neverjetno je opaziti majhne, a velike spremembe. Nato malo daljša meritev in potem čakanje na kratek »vzdrževalni pregled« pri ginekologinji (nekaj zadnjih tednov me je v ordinaciji prevzela ga. Bosilj, saj je bila moja ginekologinja Samojlenko Durič odsotna). Ga. Bosilj – vedno prijazna in direktna, zame lik močne ženske – naju z Vitom sprejme (Vito je že od začetka aprila na dopustu, saj si je želel zadnje dni biti čim bolj prisoten z mano v tem procesu in si je zato prihranil še lanski dopust) in pove, da je vse v redu, da se telo in otrokec lepo pripravljata na prihod. Vpraša me, če čutim popadke (tukaj naj povem, da sem zadnji mesec kar močno čutila Braxton-Hicksove lažne popadke in iskreno nisem vedela, kaj pričakovati v začetni fazi pravih). Odgovorim, da opažam spremembo v občutenju, da so vedno bolj konsistentni, več jih je na uro, a iskreno ne vem, ali gre že za »prave« ali »lažne«, da pa čutim v spodnjem delu trebuščka in jajčnikih zadnjih nekaj dni drugačne krče, ki so bolj nežni, a redni. Mi reče, da bova potem raje pogledali. Potrdi prej povedano, da se vse lepo pripravlja in mehča. Se nasmehne in pove, da bo najin fant imel glavo bolj okroglo – po atiju – ter nama pokaže, kako se to vidi na ultrazvoku. Pokaže mi tudi, da ji je v roki ostal del sluzastega čepa, da je to dober pokazatelj, in nasmejana reče, da se mogoče vidimo že čez par ur. Pogleda Vita in mu da navodila: cartanje, objemanje koža na kožo, spolni odnosi, sprehodi, telovadba … To vse pomaga sprožiti porod. Se oba nasmehneva, zahvaliva in veselo odideva. Upoštevava nasvete, jaz pa cel dan čutim rahlo špikanje spodaj v trebuščku in v križu ter opažam, kako se čep izloča v sluzkih, vedno ko grem lulat. Rečem Vitu: »Ej, po mojem bom pa res v naslednjih dneh rodila.«



Drugi dan ali dan D: Zjutraj vstanem, noč ni bila nič posebnega, lahko sem spala, z nosečniškim zbujanjem, ki sem se ga do sedaj že navadila. Ampak kmalu po zajtrku začnem čutiti vedno močnejše in ponavljajoče se krče, ki prihajajo zadaj iz križa. Nekatere nežno (kolikor nežno je v tistem hipu šlo) predihujem. Vito me samo gleda, ko to nekaj časa traja, me previdno vpraša, če ne bi midva to malo bolj spremljala in pomerila, ker se mu zdi, da so vedno bolj konstantni in absolutno izgledam v drugačni bolečini kot cel mesec prej pri pripravljalnih krčih. Rečem, naj on spremlja na uro, da se jaz lahko sprostim in ne obremenjujem s štetjem. To se je dogajalo nekje skozi dopoldanski čas. Ko, sedaj prepričana, da so to res popadki, postanejo ponavljajoči se in pogostejši, se odločim in naročim Vitu, naj naredi kosilo, dokler še imam apetit in lahko jem. Jaz vmes skočim pod vroč tuš za sprostitev in se (ob čakanju na kosilo ter predihovanju in spremljanju popadkov) zamotim. Ko Vito pripravi kosilo, jaz že malce težko jem, ker postaja bolečina precej huda. Pač pojem, kolikor se da. Rečem Vitu: »Ljubezen, zdaj gre zares, greva počasi v porodnišnico.« Seveda me uboga, en, dva, tri – organizacija. Jaz se uredim in preverim, če imam vse v torbi, Vito še na hitro zapelje Happyja (kužka) lulat in kakat, nato pa hop v avto (v resnici »hop« ni bil hiter, počasi in z dihalnimi premori). V avtu si narediva Kreslinov album Spominčice. Popadki, zdaj resnično redni, nastopijo ob vsaki pesmi. V roki imam sprostitveno žogico (tiste mehke, penaste žogice, ki jih velikokrat reklamno podarijo) – super stvar za preusmeritev pozornosti od bolečine. Prispeva do porodnišnice na Ptuju. Vito me odloži pri vratih in gre parkirat, jaz grem naprej in, preden pozvonim babicam (ura je bila okrog 17.00), globoko vdihnem, vzhičena in v velikem pričakovanju (naj povem, da sem do sem bolečino popadkov dobro prenašala – bolelo je, a vmes sem se uspela dovolj sprostiti, komunicirati, se nasmejati …). Pozvonim, odpre mi mlada in zelo prijazna babica (mislim, da ji je bilo ime Sara, nisem pa čisto prepričana). Priklopijo me na CTG, me pregledajo (odprta sem bila nekje 3 cm, s čimer sem zelo zadovoljna in vidno tudi babica, ki me je pregledala), vprašajo o kakšnih željah. Skupaj gremo čez moj porodni načrt, ki ga babica zelo lepo sprejme in reče, da se bodo maksimalno potrudili. Vmes pride Vito. Izveva, da so vse porodne sobe proste, kar me zelo razveseli, saj se mi uresniči želja po tušu v sobi. Tako se prestavimo v rumeno, »žitno« sobico s tušem. Babica pove, da se lahko sedaj že malo stuširam, da se lahko tudi usedem v turški sed med tuširanjem, v kolikor bi mi to ustrezalo (jaz si mislim: »O, ta pa je res terna babica, kot da bi me v trenutku prebrala in ve, kaj želim.«). Malo zatemni prostor, prinese mi veliko žogo in mi da za povohati dve dišeči svečki, če bi mi katera ustrezala v ozadju. Izberem prijeten vonj, še naprej navdušena nad njeno prijaznostjo. Na trebušček dobim prenosni CTG, da se lahko premikam, kolikor me je volja. Utrip dojenčka je stabilen, moji popadki se pa tudi lepo beležijo in vidijo (moj dragi je hitro »naštudiral«, kako delujejo naprave v porodni sobi). Babica naju nato pusti, reče, da me bo preverila čez eno uro. Jaz v tej fazi, še vedno zelo nasmejana, hodim pod tuš, se malo guncam na žogi … Ko pride kak hujši popadek, se ustavim, sklonim naprej, Vito me masira po križu in križnici (kot smo se učili na šoli za starše – evo, bravo midva, si mislim, prenos teorije v prakso in resnično situacijo). Vito naredi tudi nekaj luštnih fotografij za spomin, kako z velikim trebuhom diham izpod tuša, pa na žogi … pofotografira porodno – zdaj je še čas za to, potem bo imel drugo, aktivno vlogo mojega spodbujevalca in podpornika. Ko babica ponovno pride, preveri, kako je. Vse je v redu, le ta premični CTG je malo manj natančen oz. ko se premikam, se ne poveže tako lepo, a babica reče, da nič hudega, naj me ne skrbi. Predstavit se mi pride tudi ginekologinja Tanja Tašner Rajtmajer, ki se je prav tako razveselim, saj me je že parkrat pregledala (ob odsotnosti moje ginekologinje) in mi je bila super (iskreno sem tudi malo upala, da bo morda ona prav ta dan v svoji izmeni). Babica prav tako pove, da se njena izmena končuje, da pa prihajata dve super babici, ki jo bosta menjali, in jima bo predala vse moje želje. Malo mi je hudo, da ne bo ravno ona z nama do konca, saj se mi je zdela tako nežna in prijetna, a v zadnjem času sem tukaj spoznala toliko prijaznega osebja – od zdravnikov do sester – da me sploh ni skrbelo, kdo jo bo zamenjal. Mislila sem si, da že nekdo točno tak, ki nama ga je vesolje namenilo in ga potrebujeva za ta dogodek. In res, prideta dve babici nove izmene. Najini »glavni« babici je ime Eva – evo, če ni to dober znak, si mislim. Predstavi se mi, sicer jo začutim čisto drugače kot prejšnjo. Ta je bolj odločna, deluje mi nekoliko bolj »stroga«. Hitro pove, da bi naju ona malo drugače sprejela, še ne dala na tej točki v porodno sobo, in da bomo še enkrat naredili CTG, zdaj leže, ker prejšnji ni v redu zabeležil meritev, saj sem se premikala. Prav tako predlaga, da gre Vito še malo domov (to je pomenilo k mojim staršem, ki sta doma 15 min od porodnišnice), kaj poje, si spočije in da ga jaz pokličem nazaj, ko bo čas. Joj, moji možgani se malo aktivirajo v nek krč, vdihnem in si rečem: »Ne, ne, drug človek, drug pristop, vse je ok.« Seveda, razumsko sem vedela, da je dobro, da se Vito malo »odklopi« iz porodne sobe, a me je bilo malo strah ostati sama. Vendar sva upoštevala njen nasvet, saj je dodala tudi, da lahko to traja še vse do jutra (jaz si mislim: »Kaj se heca, vse do jutra pa ne vem, če bom zdržala.« Bolečina postaja hujša). Ob meritvi me babica spremlja, prav tako z mano predihava nekaj popadkov in mi prijazno poda nasvet, da naj diham dolgo in počasi, naj neham takoj, ko mine vrh, sicer se bom preveč utrudila in mi bo potem težko. In prav je imela – dosti boljše je, ko diham »na dolgo«. Kot se je izkazalo tudi tekom poroda, sem rabila točna navodila in usmeritev, ki mi jih je babica Eva znala dati, in sem tako iskreno hvaležna, da me je v izmeni prevzela ona kot vodnica mojega poroda. Upoštevala je moje želje, me spodbujala in me na ključnih točkah vodila z natančnostjo in odločnostjo, ki je meni zagotavljala varen prostor in mi vzbujala zaupanje, da je vse dobro. Torej, moje stanje tukaj: odprta nič bolj kot prej. Rabila sem malo časa, da sem »preklopila« na novo vodnico mojega poroda. Bolečino ob popadkih sem še prenašala, vendar je bolelo – in to precej bolj kot prej. Cel porod sem popadke čutila predvsem od zadaj v križu in potem širjenje na stran. Ostanem sama v sobi. Ker je CTG dober, me odklopi, lahko se premikam. Odločim se za zelo dolg tuš – diham, sproščam, boli, diham, boli, sproščam. Se prestavim na žogo – mi ne paše. Se vsedem na stranišče, nekaj močnih popadkov ostanem kar v tem položaju, diham. Naslonim se na posteljo, spet diham. Ne vem, po koliko časa pride babica, vem pa, da je bila ura okrog 22.30, ko so opravili ponovni pregled. Bila sem odprta 5–6 cm, CTG še vedno zelo dober, dojenčku se godi dobro, popadki prihajajo – vse gre, kot sem želela. Uspeva mi čisto brez protibolečinskih sredstev – bravo jaz, si mislim. Tukaj se moj spomin že malo zabriše v smislu časa, prihodov in odhodov v sobo. CTG, ki ga delamo zdaj leže, je v redu. Na neki točki pride ginekologinja in obe babici. Predlagajo mi predrtje ovojev, da bi s tem malo pospešili porod. Vprašam, ali bo to dodatno bolelo (ker je že bolečina popadkov »dovolj« huda). Razložijo mi, da ne, da gre samo za iztek vode. Strinjam se. Začutim, kako mi topla tekočina steče med nogami, in od takrat naprej bi rekla, da se je začelo »zares«. Popadki se zelo stopnjujejo. Če je prej zelo bolelo, potem je ta bolečina zdaj kot dvakratna tista. Pokličem Vita in mu naročim, naj pride, da se bo začelo (zato vem, da je bila ura nekje 22.30). Ob Vitu začutim dodatno varnost že takoj, ko pride. Ostali spomin imam tukaj malce zabrisan. Vem, da take bolečine še nisem čutila. Vem, da mi je babica na neki točki dovolila, da se preselim na stranišče. Popadke zdaj predihujem hitro – kar ne gre in ne gre mi ujeti tempa dihanja. Telo se zateguje, vendar vztrajam. Vito diha z mano in me spodbuja, boža. Ob ponovnem pregledu se vležem na posteljo, babica izkoristi popadek, da me pregleda. Meni ogromna sila – odprta sem 8–9 cm. Grem na vse štiri – ni v redu, boli, kot da me para na vse strani. Skočim dol iz postelje, babica reče, naj se primem za posteljo in počepnem. Spet me pretipa, reče: »To je to, zdaj pa lahko potiskamo.« Jaz vesela, s polno upanja (in neko hecno idejo, da je glavna bolečina torej na vrhuncu), rečem: »A to torej že čutim tiščavnike?« Ob naslednjem tiščavniku počepnem, kot naročeno. Babica mi vleče navzdol (najverjetneje presredek) nekaj, kar boli, kot da si bom zlomila medenico. Odrinem se nazaj na noge. Tako ne gre. Poskusimo na boku. Jaz s pogledom poiščem Vita in rečem, da rabim nekaj za bolečine, da ne morem. Nekje tukaj vmes nastopi trenutek majhne predaje – razočarana, ker mi ne gre najbolje od rok dihanje, grozno boleč občutek, da mi bo razneslo medenico. Ne morem več po naravni poti. Kar me je ohranilo pri tem, da nisem vzela ničesar, je bil vmesni opomin, kakšne učinke lahko prinesejo sredstva – že recimo slabosti si nisem ravno želela, hotela sem biti prisotna v trenutku. Slišim, kako babica Eva reče Vitu nekaj v smislu: »Ne skrbite, to je normalno, da se na neki točki zlomi.« Ok. Torej, smo na boku. Potiskam, diham. Ob meni dve babici, ginekologinja in Vito. Oh, kaj bi brez Vita – tako močno oporo mi je nudil, me bodril, spodbujal. Na neki točki sem slišala še samo njega. Zraven sem se opravičevala vsem trem, da ne morem, da ne gre bolj stisniti ven, res grozno boli. Poskusimo na drugem boku. Oči sem imela v zadnji fazi ves čas priprte. Vedela sem, da če bom na neki točki preveč pogledala, bom hotela preveč razumsko postopati in si s tem otežila proces predaje temu trenutku. Na neki točki slišim, kako mi babica reče: »Eva, zdaj pa dajte, se potrudite, potisnite na vso moč, zadržite sapo, kolikor gre, kratek vdih, še potisnite, otrok hoče ven. Eva, dajte, dihajte, umirite se, visok srčni utrip imate, dihajte.« Priznam, ko je rekla, da imam visok srčni utrip, sem se prestrašila. Ko sem razumela situacijo, da se zdaj tudi moj otročiček na vse pretege »matra« in trudi, sem poskusila zbrati vse moči, kar sem jih še premogla. Govorila sem si: »Zanj, daj zanj.« Vito mi je govoril, da zmorem, da bo najin sinko vsak čas tu, kako močna sem, da zmorem. Pa ni in ni šlo. Do neke točke je iztis uspel, potem pa se je glavica skrila nazaj. Jaz v agoniji – kako še naj pritisnem, kaj še naj naredim, da mu pomagam priti na ta svet, hkrati obupana, da trpi zaradi mene, ker mi primanjkuje moči. V nekem trenutku so mi v zadnji fazi dali oksitocin, saj so popadki nehali biti tako pogosti. Dobro, poskusimo na hrbtu: »Primite se pod noge, zdaj pa, Eva – potiskajte na vso moč.« Vse tri – obe babici in ginekologinja – so mi pomagale, ena se je naslonila močno na trebuh. »Gremo zdaj, izkoristimo popadek.« Vmes so se še malo nasmejali (vsaj tako se mi je zdelo), saj sem parkrat mislila, da popadek prihaja, pa ga ni bilo, mi pa vsi v pripravljenosti. In potem odločilni trenutek. Babica Eva reče: »Dajte roko,« in mi jo pelje do glavice, ki se je že kronala. Jaz dobim močan zagon – boli, a vidim ciljno črto. Zdravnica se poheca in reče, če želiva fotografije, da je pravi čas, da nazaj not ga ne bomo dali. Jaz ne želim, da gre Vito stran od mene, zato se ponudi babica (mislim, da ji je bilo ime Katarina). Potem pa … nek nemir, ki sem ga samo bežno zaznala – spet utrip, tokrat tudi otrokov poskoči zelo visoko, moj previsok. In potem še nekaj zadnjih potiskov. Čutim pritisk, vsi mi pomagajo. In potem samo začutim ostro bolečino, kot da me nekaj zelo vleče na vse strani ob vsem potiskanju. Trudim se in kričim, nakar kar naenkrat čutim, kako nekaj zdrsne v enem »švungu« navzven. Trenutek popolnega olajšanja. Spodaj ne čutim nič. Vito ob meni joka, babici in ginekologinja z nasmehom, bolj sproščeno. Babica Eva mi poda v naročje najinega Rožleta. Jaz zajokam in se smejem. Vito joka in se smeje. Neverjetno. Vse pozabim – vso bolečino, utrujenost – in preplavi me čista ljubezen. Klišejsko, a res. Nov občutek blaženosti, ki se meša s srečo, kot opoj čustev svetlobe in neizmerljive ljubezni. Kako je to mogoče? Kaj, midva sva to ustvarila?! Vau. Občudovanje življenja.

Posteljica se je nato porodila lepa in cela, sem si jo pogledala – še en čudež narave. Zdaj vidim, da se je tudi ginekologinja sprostila. Najinemu fantku sva dala ime Rožle, vsi v porodni sobi so se strinjali, da mu to ime prav paše. Rodil se je pozno ponoči v četrtek, 9. aprila, ob 1.16. Čudovit fantek s polno glavo temnih laskov, ki so stali pokonci, dolg 53 cm in težek 3220 g. Ati Vito je prerezal popkovnico, tako kot sva si želela. Rožleta je pregledal tudi neonatalni pediater zaradi malo nižjega pH iz arterije, dobil je analgetično svečko (to je pripisati tako dolgemu iztisu in moji nezmožnosti hitrejšega potiska). Vse ostalo je bilo v redu, Apgar po eni minuti 8, po desetih minutah 10 (bravo, fant), lahko smo se predali posvečenim uram do malo čez četrto uro zjutraj. Rožle se je takoj prisesal (in tudi danes doma sem strašno vesela in se vsak dan zahvalim, da se polno dojiva, mleko teče in celo pediater naju je zadnji dan v porodnišnici zelo pohvalil glede dojenja in napredka v teži). Pred posvečeno uro je k meni pristopila babica Eva in mi razložila, da žal presredka (kljub ogromnemu trudu – res se je trudila, tudi Vito mi je naknadno rekel, da je poskusila vse možno, ampak da res ni šlo, da ga je bolelo že samo, ko me je poskusila zmasirati, jaz pa sem jokala od bolečine) ni bilo mogoče ohraniti, da je bilo zaradi varnosti potrebno narediti epiziotomijo, da pa je ob iztisu Rožleta prišlo še do dodatne raztrganine. Ginekologinja mi je ob šivanju pojasnila, da se je verjetno to zgodilo, ko se je iztisnila glavica in nato takoj ramice, kar naenkrat s celim telesom. Hvaležna za pojasnilo stanja sem se jim zahvalila za vse, kar so storile za naju. In iskreno – v tistem trenutku mi je bilo vseeno za presredek. Čeprav sem ga negovala, je bilo pomembno le to, da je z mojim fantkom vse v redu, da nam je uspel zdrav porod brez zapletov. Rane se bodo pa že zacelile (ob ranjenem predelu sem dobila še hematom, ki se prav tako lepo celi). Zahvala gre vsem čudovitim zaposlenim v porodnišnici – od prijaznih in ustrežljivih sester na oddelku do zdravnikov. Še posebej pa se zahvaljujem moji babici Evi in ginekologinji. V času bivanja me je ga. Tašner dvakrat obiskala, preverila, kako sem, in nama prišla zaželeti vse dobro kot popotnico domov. Prav tako je prvi dan po porodu prišla babica, ki me je sprejela, pogledat, kako sem, in pozdravit najinega Rožleta. Skratka, ta osebni stik in odnos je vreden zlata, sploh v posebnih trenutkih življenja.

Za konec naj dodam, da sva z Vitom prejela pohvalo zdravnice, da je lepo videti tako močno vez med partnerjema, da naj to negujeva. In res je – s tem dogodkom sva postala starša, rojstvo nečesa novega tudi za naju. Dobil sva v varstvo to čudovito malo dušo, ki nama pomeni ves svet. Ni lepšega in še enkrat bi šla čez vso bolečino zanj, čez vse raztrganine. Vito me vsak dan pohvali, mi reče, kako sem lepa, da sem se borila kot tigrica za svojega mladička … In res, neverjetno močna vez čiste ljubezni se tke med nami tremi in vsak dan raste. Hvala, življenje!



Zahvala Izidori:

Ena ključnih oseb za mojo mentalno in čustveno pripravo si bila gotovo ti, Izidora. Ogromno znanja, ki si nam ga predajala, me je pomirjalo in navdajalo z občutkom varnosti. V mislih sem si velikokrat odvrtela tvoje besede, se sproščala, kot si nas učila, in sprejemala trenutek. V porodnišnici na oddelku sem z zaupanjem vase začela skrbeti za Rožleta, prepričana, da mi bo uspelo dojiti in pravilno poskrbeti zanj. Iskreno in iz globine srca – najlepša hvala za vse!

Z hvaležnostjo pišem svojo res pozitivno izkušnjo.
Veliki pok na veliko noč
Ta zgodba se je začela prav tako – z nežnim “pokom”, kateremu je sledilo odtekanje plodovnice, jasen znak, da gre zdaj zares.

Sicer pa se je vse začelo že dan prej. V soboto, 4. 4., se je pojavila rahla slabost, ki je prihajala in odhajala v valovih. Ni bilo nič pretiranega, tako da sem brez težav šla na kavico s prijateljico na sonček, nato pa še k snahi na kosilo. Tam se je slabost nekoliko stopnjevala in dosegla vrhunec v avtu na poti domov. Ker skozi nosečnost nisem čutila takšne slabosti, sem partnerju rekla, naj svoje plane vseeno prestavi malo bližje domu – za vsak slučaj.

Kasneje je slabost nekoliko popustila. Ker pa je bil dan pred veliko nočjo, ko se po tradiciji zbere cela družina, je bilo treba speči še kruhe – in to smo tudi naredili brez večjih težav. Dan je minil, zvečer sem šla še pod tuš, si oprala glavo in sva šla spat. Slabost sicer ni povsem izginila, zato sem se od 23.00 do 00.00 malo premetavala po postelji in iskala pravi položaj.

Potem pa me začne rahlo zategovati, kot blag menstrualni krč. Pomislim: “Okej, mogoče se je samo malo spustil nižje.” Krč mine, čez nekaj trenutkov pa spet pride. Okej, začnem opazovati. Za foro si rečem, da preizkusim aplikacijo za popadke – in res, od 0.15 do 1.15 jih merim in vzorec je precej reden: približno 40 sekund na 2–3 minute. Malo preblizu, a še premalo močno, da bi bila prepričana, da so pravi.

Grem pod topel tuš in med tuširanjem jih sicer čutim, a manj pogosto. Pridem ven – 5 minut ničesar. Si rečem: “Okej, to še ni to.” Usedem se na kavč in potem zaslišim tih “pok” (okoli 1.30). Pomislim: “Mogoče pa je to to.” Vstanem – in res, počasi se spremeni v pravi “slap”. No, to je bil znak, da zbudimo bodočega očka, ki mu sprva ni bilo nič jasno, dokler se nisva usedla v avto.

Bila sva mirna, popadki so bili še zelo blagi. V avtu sva se dokončno odločila za ime, si zapela kakšno pesem in pot do Maribora je minila mirno. Ob 2.30 prideva v porodnišnico, naredijo sprejem in pregled – odprta 2 cm. Mene pošljejo v porodno sobo, partnerja pa domov, saj naj bi to še trajalo in da se lahko še naspi.

V porodni me vprašajo glede protibolečinskih sredstev – jih odklonim, ker bolečina res ni bila huda, bolj kot manjši krči. Babica nastavi CTG in mi svetuje, naj poskusim malo spati. In res, med 4.00 in 6.00 mi uspe malo dremati. Krči so postajali nekoliko močnejši, a še vedno obvladljivi – z nekaj vdihi in izdihi je šlo.

Ob 6.00 sledi menjava. Prosila sem za odhod na WC, ker spati več nisem mogla. Dovolijo mi gibanje, nastavijo prenosni CTG, malo hodim po sobi, spijem nekaj vode in soka, posedam na žogi. Popadki so močnejši, a še vedno lahko govorim med njimi.

Ob 7.30 pride babica za nov pregled – odprta sem 3–4 cm. Reče, da lahko pokličem partnerja. Pokličem še mamo, da jo obvestim, da nas na zajtrku ne bo, in jo prosim za pomoč. Ata pripomni, da zvenim zelo mirno – v naslednjem trenutku pa pride močan popadek in hkrati začnem bruhati. Od tu naprej gre bolečina iz 2–3 na 6–7.

Popadki postajajo vedno pogostejši, pavz skoraj ni več. Začnem razmišljati, da moj plan brez protibolečinskih morda ne bo šel skozi, ker si ne predstavljam še več ur v tem tempu. Naslonim se na hladno steno, to mi najbolj ustreza, in se zibam z boki levo-desno.

Okoli 8.10 pride babica. Povem ji, da me tišči na veliko potrebo (sploh si ne predstavljam, da bi bila že tako daleč). Ona pa mirno reče, da bo pripravila vse za porod in me pregledala. Ob 8.15 pride partner – ravno, ko se usedem za pregled. Babica reče: “Na WC ne boste šli, odprti ste do konca – to so že tiščavniki.”
Me še enkrat povpraša za protibolečinska sredstva, odvrnem, ali je v tej fazi to sploh še smiselno; odkima z glavo in začnemo.

Partner hitro odloži stvari, si nadene haljo – in začnemo. Aktivni del poroda glede bolečine sploh ni bil tako hud, nekje 7–8, z vmesnimi pavzami. Najbolj intenzivno je bilo, ko je prišla glavica – takrat sem uspela celo reči “au”. In ob 8.50 je naš mali piščanček prilezel na svet.

Porod se je začel na hrbtu, nato sem bila večino časa na vseh štirih, iztis pa smo naredili na levem boku. Ker je mali tako pohitel, je bilo potrebnih nekaj manjših, bolj estetskih šivov, a sem se že takoj po šivanju počutila dobro. Tudi pristavljanje in prvi podoj sta uspela.

Brin je poskrbel, da se je naš družinski velikonočni zajtrk spremenil v praznovanje njegovega rojstva – in letošnja velika noč bo za vedno ostala v spominu.

Hvaležna sem najprej sebi – za svojo odločnost, da zaupam procesu in se ne ustrašim. Svojemu partnerju, ki je bil ves čas ob meni kot velika podpora. In najinemu malemu zajčku .
Hvala tudi vsem, ki so nam stali ob strani, predvsem babicam v porodnišnici – imam res samo lepe besede zanje. In seveda tudi tebi, Izidora – veliko pomembnih informacij je ostalo v ozadju in prišlo na plan točno takrat, ko sem jih potrebovala.

Vsaki nosečnici bi privoščila takšno izkušnjo. Vem, da to ni samoumevno in da se lahko pojavijo zapleti, a vseeno upam, da s tem zapisom vsaj katero pomirim in ji dam upanje, da je lahko porod tudi lep, skoraj filmski.

Ne bom rekla, da bi šla jutri še enkrat rodit , ker telo vseeno nekaj da skozi. Ampak me ni strah – in ko bo čas, da Brin postane veliki bratec, bom šla v to z zaupanjem.

Vse skupaj se je zacelo tako, da sva malo bolj pozno zvecer prisla domov iz obiska, jaz sem se lepo najedla, nakar cutim, da se mi od spodaj nekaj vlije. Pogledam hlacke in vidim luzico vode, ki je odtekla. Sledim tvojim navodilom in se vlezem na levi bok za 20minut z brisaco med nogami.  
Potem grem pod tus, zacnejo pa se tudi popadki. Topel tus mi ustreza, kar ne mudi se mi ven. Vem, da v roku dveh ur moram v porodnisnico, zato se po 20-30minutah spravim izpod tusa, naberem se zadnje stvari za torbo za v porodnisnico, vmes se malo ustavim zaradi popadkov, se naslonim na kolena in migam z medenico, kar mi nekako najbolj ustreza. Dokoncam s pakiranjem in s partnerjem se pocasi odpraviva proti avtu. Na poti do avta se se parkrat ustavim in prediham ter premigam popadke. Prispeva v parkirno hiso, se sparkirava in odpraviva proti porodnisnici, na poti se spet parkrat ustavim in ponovim vajo z dihanjem in miganjem medenice. Nekaj cez polnoc pozvonima v porodnisnici in povema, da mi je odtekla voda in da so prisotni tudi popadki. Sprejmeju naju, me pregledajo in mi povejo, da sem odprta samo 2 cm. Malo razocarana nad informacijo in z mislijo, da bom mogoce rodila vsaj do kakih 10ih naju napotijo v porodno sobo. Tam me najprej priklopijo na ctg in leze prenasam popadke. Kmalu se le ti zacnejo stopnjevati in lezec polozaj mi vec ne ustreza. Prosim za zogo oz. arasidek, ki je bil v blizini in nekaj casa prezivim tam. Kmalu mi tudi to vec ne ustreza in se vstajam, naslanjam na posteljo, delam pocepe, diham in izdihujem glasen aaaaaaaaa, grem spet na posteljo, partner mi stiska akupresurne tocke in masira kriz kar mi nekako najbolj ustreza. Kmalu spet skocim iz postelje in ponavljam in poskusam polozaje, ki bi mi pomagale prebroditi to bolecino. Utrujenost in nenaspanost mi pri vsem tem tudi ne pomagata, zelela bi si iti kar spat in zelela bi si, da se te hude bolecine nehajo. Ze zacnem razmisljati o epiduralni, a se prej prosim, ce lahko grem izpraznit mehur. Babica mi rece, da me bo najprej pogledala, da vidi koliko sem odprta in od tega je odvisno ali lahko grem na wc. Ugotovi, da sem ze pri 8ih oz. 9ih cm in odhod na wc vec ni mozen. Mehur mi spraznijo s pomocjo katetra in pocasi ze sledi iztis. Babice se zberejo okoli mene in zacnem pritiskat na boku. Nekaj popadkov prezivim v tem polozaju in ker ni zelenega ucinka mi babice predlagajo polozaj na hrbtu. Vlezem se na hrbet in nadaljujem z iztisom. Ker ima moj malcek stabilen pulz se se kar nekaj popadkov trudim z iztisom, babice pa pridno cuvajo presredek, da se ne raztrga. Pride se babica, ki se nasloni na trebuh, da bi mi pomagala pri iztisu. Nekako ga nekaj ob straneh ovira in zdi se mi kot da se nikamor ne premaknemo. Babica rece, da bo naredila epiziotomijo, saj vse skupaj ze predolgo traja in malcku zacenja upadati utrip. Prosim, ce lahko se enkrat poskusimo brez, da bi naredili epiziotomijo. Ustrezejo moji zelji in recejo, da naj se res potrudim. Vse babice se resnicno trudijo, nekatere cuvajo presredek, ena mi pomaga na trebuhu, vse skupaj napnemo moci in jaz pritiskam. Se ne gre takoj in se poskusimo z naslednjim popadkom. Napnemo vse moci in koncno nam uspe. Tako se ob 5:08 rodi Gal. Vesela, da ni trajalo do 10ih in presrecna, da je zunaj, ga dobim na prsni kos in ga objamem. Partner prereze popkovnico, jaz pa kmalu za tem ko ga dobim na prsni kos ze opravim prvi podoj, kjer mi babica pomaga pri pristavitvi Gala. Potem sledi cakanje na porajanje posteljice. Cakamo in cakamo in nic kaj se ne dogaja. Ko je minilo pol ure so rekli, da zdaj pa je cas, da porodimo posteljico. Iztiskam se posteljico, babica pa jo poskusa izvleci za popkovnico. Parkrat poskusimo in poraja se se posteljica. Niso cisto prepricani, ce je cela zato zdravnik preveri se rocno. Ker je to vse skupaj dolgo trajalo sem izgubila tudi kar nekaj krvi. Presredek je zahvaljujoc vsem zlatim babicam, ki so mi pomagale, ostal cel, za kar sem jim neizmerno hvalezna. Pretrgale pa so se labije na vsaki strani tako, da sem dobila se nekaj lepotnih sivov. Malo sem se ostala na opazovanju, s partnerjem pa sva obcudovala najinega soncka in uzivali smo v spoznavanju in cartanju. Ne morem ti povedati kako zelo sem ti hvalezna za vse informacije, ki si nam jih predala, brez vsega tega znanja bi bila popolnoma izgubljena, tako pa sem vedela kako bi naj stvari potekale in sem ostala dosti bolj mirna kot bi bila sicer. Vedela sem tudi kako naj v katerih primerih ukrepam ter kako si lahko pomagam. Neprecenljivo znanje za katerega sem ti neizmerno hvalezna. Tvoja energija me je spremljala v porodni sobi in me se zdaj pri dojenju, kjer si spet lahko pomagam z dragocenimi informacijami, ki si nam jih predala. Si tako zelo srcna oseba, polna pozitivne energije, pravo sonce in res se cuti, da svoje delo opravljas z vsem srcem. Prav vsaki nosecnici, ki bi se rada na porod in poporodno obdobje cim bolj pripravila, iz srca priporocam tvoje vadbe, solo za starse in vse kar ponuja vasa Soncna vila. Ste odlicna ekipa in rada bi vam izrekla res same pohvale! Ostanite tako zlati se naprej! Te tvoje vadbe bom pogresala, a nase sodelovanje se ne bo prekinilo, se ze veselim gibalnih uric, masaze za dojencke in podobnih stvari, ki jih bom lahko obiskovala s svojim sinckom. Se definitivno kmalu vidimo!

V četrtek, 19. 2. 2026, sem se kot večino dni proti koncu nosečnosti zbudila okoli 7.00. Spala sem dobro in se zbudila spočita. Ko sem šla na stranišče, se mi je verjetno odluščil čep. Po tistem sem morala nekajkrat na veliko potrebo, takoj sem se spomnila na tebe, Izidora, ki si vedno govorila, da ko boš šla večkrat kakat, lahko pomeni, da se pripravlja porod, saj se telo čisti. Počasi so se začeli tudi blagi popadki. Ni jih bilo veliko, približno trije na uro, ki sem jih lahko nežno predihala. Sem pa čutila tiščanje v »rit«, zato sem pomislila, mogoče se pa res že kaj pripravlja. Popadek mi je bilo najlažje predihati na wc školjki, saj sem imela občutek, da bom ob vsakem popadku morala kakati. Ker sem opazila svežo kri, sem omenila partnerju, da bi morda morala v porodnišnico. Popadki so bili še zmeraj zelo redki, ko se je popadek pojavil, sem se ustavila, da sem ga predihala. Ker je bilo vedno rečeno, da če se pojavi sveža krvavitev, je potrebno v porodnišnico, sem se odločila, da bova šla. Najprej sem se še stuširala in pojedla dva kosa kruha. Tudi partnerju sem naročila, naj se za vsak slučaj naje. On je takoj rekel, da greva rodit, jaz sem pa rekla, da me bodo mogoče še poslali domov, saj popadki niso dovolj pogosti. Še enkrat sem preverila pripravljeno torbo za porodnišnico. Malo po 9.00 sva se odpravila proti mariborski porodnišnici. Pregledali so me in na moje presenečenje sporočili, da sem odprta že 7 cm in da gremo rodit. Prisotna krvavitev pa naj bi bila zaradi hitrega odpiranja materničnega vratu. Vse je šlo tako hitro, da nisem uspela dojemati, ko sem naslednji trenutek (okoli 10.00) že stala v porodni sobi, oblečena v bolnišnično haljo. Sprejela me je babica Mojca. Moja ideja celotno nosečnost je bila, da si želim blaženje bolečin med porodom z epiduralno. Ker sem bila odprta že 7 cm, se po posvetu z babico nisem odločila za njo. Malo šokirana, ampak optimistična, da bo sigurno šlo hitro, če je dotlej šlo tako hitro. Na začetku sem popadke predihavala še stoje, nekaj na žogi, tudi na pručki. Zelo hitro sem se odprla do 10 cm. Ker sem imela še dokaj redke popadke, so predlagali predrtje plodovih ovojev, s čimer sem se strinjala. Popadki so sicer postali gostejši, a še ne dovolj učinkoviti, da bi se deklica začela spuščati. Babica je predlagala različne položaje, od pručke, na vseh štirih, na boku, levem in desnem, … Povedali so, da se glavica zelo počasi spušča. Predlagali so dodajanje umetnih popadkov, kar sem sprejela. Tiščavniki so se začeli okoli 12.00, večinoma sem jih predihavala na vseh štirih, saj se je glavica takrat po besedah babice najlepše spuščala. Ob tiščavnikih sem čutila tako neverjeten občutek siljenja na veliko potrebo, kar sem si pred porodom težko predstavljala, čeprav sem veliko slišala o tem. Komaj sem čakala, da mine popadek, da bom lahko spet naredila požirek kokosove vode in se spočila. Od protibolečinskih sredstev sem tako nekajkrat uporabila samo oksidul (smejalni plin), ampak se mi zdi, da je pomagal bolj za preusmerjanje pozornosti kot protibolečinsko .  Malo pred 15.00 je bila menjava babic, saj je bila smena, Mojco je zamenjala babica Klavdija. Ko se je glavica končno pričela kazati, smo se odločili za iztis na hrbtu. Babica me je vodila pri dihanju. Vsaj iztis je šel hitro – nekaj močnih potiskov, pekoč občutek pri presredku in glavica je bila zunaj, rame in ostalo telo pa je šlo lažje. Zala se je rodila ob 16.08. Neopisljiv občutek sreče, ko sem slišala njen jok in kmalu potem začutila njeno toplo telo na mojem trebuhu. Presredek so mi malo prerezali, da je glavica šla lažje ven – te bolečine sploh nisem čutila, saj rez naredijo med potekom popadka. Po kratkem cartanju so Zalo na hitro uredili, jo stehtali, meni je medtem zdravnica zašila presredek, dobila sem lokalni anestetik. Potem pa so sledile 3 ure cartanja, preden so naju z Zalo odpeljali na oddelek, ati pa je odšel domov. Zelo sem bila hvaležna za izjemno podporo in vodenje obeh babic, ki sta bili ves čas poroda spodbudni in prijazni. Ter seveda mojemu partnerju, brez katerega si ne predstavljam poroda, saj so me njegove besede spodbujale, da sem zmogla tudi še po tisti fazi »ne morem več«.

Izidora, tebi pa hvala za vso znanje in podporo, ki sem ga prejela v okviru vadbe za nosečnice in šole za starše. Brez tega znanja in iskrenih, praktičnih, koristnih nasvetov menim, da bi porod doživljala čisto drugače. Sedaj pa se mi zdi, da sem pri vsaki fazi poroda razumela, kaj se dogaja v telesu in tako lažje zdržala vse bolečine. Kljub moji želji po porodu z analgezijo sem vesela, da sem rodila brez protibolečinskih sredstev, saj zdaj lažje razumem, kako je narava čudovito ustvarila žensko telo, ki samo poskrbi za vse, da se lahko rodi otrok – čudež narave. Z veseljem bom priporočala Sončno vilo prijateljicam, saj menim, da bi vsaka ženska morala slišati tvoje znanje, preden postane mama.  

Izidora, iz srca hvala.

Moj drugi porod se je začel in končal 12. februarja 2026, kar je bilo tri dni pred PDP. Tudi prvo hčerko sem rodila tri dni prej (kot da bi sestrici že zdaj sodelovali, hihi). Okrog pol 7h zjutraj se mi je izluščil krvavi čep, začutila prve nežne popadke, ki jih nisem vzela čisto zares. Bila sem zelo vesela, da čutim lastne popadke, ker pri prvem porodu nisem imela te sreče (imela sem samo umetne). Hčerki in možu sem pomagala, da sta se čim prej spravila v vrtec in službo ter me pustila samo. Dopoldne sem preživela v kuhanju kosila, gledanju serije, kakanju, predihovanju popadkov in tudi tuširanju. Ugotovila sem, da imamo bolj slabo zalogo tople vode, ker sem se morala tuširati v dveh delih (2x po 20 min). Ko so bili popadki na cca. 8 minut in dolgi vsaj pol minute, sem se kot drugorodka odločila, da se grem za vsak slučaj pokazat. Mož me je peš pospremil do porodnišnice malo po 12. uri (živiva 200 m stran). Prepričana sem bila, da bo dan še dolg (ali v porodni ali pa na oddelku), morda me bodo poslali celo domov. "Gospa, odprti ste 5 cm." Kako, prosim? Pričakovala sem največ 2-3 cm. Prijazna babica Damjana me je sprejela v porodno sobo, mi samoiniciativno nastavila prenosni CTG in rekla, da se lahko komot gibam, če bo vse štimalo. Epiduralne ali drugih sredstev za lajšanje bolečin nisem želela, sem pa rekla, da bi kasneje imela smejalni plin, če je možno. Hodila sem, migala z medenico, predihovala, tudi ležala in celo prebrala nekaj strani knjige, ki sem jo imela s seboj. Ob 12.50 sem poklicala go. Gostenčnik, da moram žal odpovedat termin akupunkture čez 10 minut, ker kličem iz porodne sobe. "Če imate tako nasmejan glas pri 5 cm, ste super. Vse bo dobro, hitro bo šlo." Mož je šel domov jest in urediti zadeve za prevzem hčerke v vrtcu. Vrnil se je okrog 13.15, istočasno z mojo sestro, ki je zaposlena kot bolničarka v porodnih sobah - želela sem, da je zraven. Babica Damjana me je vprašala, če želim hiter ali počasen porod. Joj, ne vem - nisem želela, da je prehitro, po drugi strani pa nisem želela, da traja do jutri. Predlagala je, da mi predrejo ovoje, s čimer sem se strinjala. Kmalu po tem, ob 13.45, sem začutila prvi res hudi popadek, smeh me je minil. Babica mi je pripeljala oksidul (smejalni plin). Vau, ta stvar je res neverjetna! Najboljša možna izkušnja, zelo priporočam. Naslednje tričetrt ure sem se veliko smejala, med popadki sem počivala in se pogovarjala. Čutila sem bolečino popadkov, ampak mi je bilo vseeno. Babica je pohvalila moje umirjeno dihanje. Mož mi je masiral akupresurne točke in mi stiskal medenico, kar mi je zelo pasalo. Vmes sem rekla, da bi rada en popadek izkusila brez oksidula (učinek takoj izzveni) in tudi tisto je nekako šlo. Ob 14.30 je babica pogledala, koliko sem odprta in nato rekla, naj v naslednjem popadku kar lepo potisnem. Bila sem presenečena in popolnoma nepripravljena na iztis, ki sem se ga zelo bala. Povedala sem, da se bojim in da ne vem, če bo šlo. Kljub temu sem sledila navodilom in pritiskala v času popadkov ter mirovala, ko so mi rekli. Vmes smo menjali položaje iz hrbta na bok, pa spet na hrbet. Čutila sem nemoč in hkrati strah. Nič olajšanja. Raje bi še malo oksidula in popadkov. Babice, mož in sestra so me spodbujali in govorili, da zmorem. Usmerjali so me, naj si sama držim noge - da mi bo lažje, a mi ni bilo. Vmes sem se opravičevala mali Manci, ker traja tako dolgo. Potem sem se razjezila in nekako uspela spraviti glavico ven. Prijela sem jo in držala - bil je super občutek. Ampak vseeno nisem želela potisniti še preostalega dela telesa, čeprav sem vedela, da je tisto huje za mano. Skratka, slabih 20 min po prvem potiskanju in občutkih strahu, se je ob 14.52 rodila Manca, težka 3250 g in velika 49 cm. Takoj so mi povedali, da ne bo treba nič šivat, kar me je zelo razveselilo. Moj drugi strah je bila posteljica, ker se je prvič raztrgala in je bil potreben operativni poseg. Ostala je cela! Čez par minut sem med nogami začutila toploto, izlilo se je pol litra krvi, kar ni dober znak, ampak so me takoj pregledali in potrdili, da je vse v redu. Zdaj sem se lahko v miru zjokala - od olajšanja in ganjenosti. Manca je čudovita! Sledilo je cartanje in dojenje, juhu. 
Moj naslednji strah je bil povezan z dojenjem na oddelku. To sem povedala sestram, bile so zelo prijazne in spodbudne. Ko sem rekla, da mi ležeče dojenje v prvem mesecu zagotovo ne bo šlo in sem kar takoj dojila sede, mi je sestra Katja rekla, naj kar lepo pozabim na prvo izkušnjo in naj to ne bo ovira za moje vztrajanje. Vztrajala sem in zdaj pogosto dojim tudi leže, kar je super, ker si lahko spočijem! Hvaležna sem za tako spodbudo. Pomagale in mirile so me tudi glede Mančinega pristavljanja, ker sem opazila, da ni tako suverena, včasih traja tudi do 10 minut, da se lepo pristavi, po vrhu vsega pa je še zaspanka. Pokazali so mi vajo za jeziček, da ga lepo potisne naprej in ne nazaj. Zdaj sva že doma. Ker je na meji za zlatenico (v porodnišnici so presodili, da ni treba pod lučko), je zdaj dojenje še bolj pomembno, da čim več odvaja in s tem izloča bilirubin. Midve se skratka ne dava, mislim, da nama gre vedno bolje, kar je po današnjem obisku potrdila tudi patronažna sestra.
Vsem puncam želim lepo porodno izkušnjo - predvsem, da bodo imele občutek slišanosti in pozitivne spodbude. Izidora, hvala, da verjameš v nas, v našo žensko prvinskost in notranjo moč! Se že veselim tečaja masaže in gibalnih uric v Sončni vili, ko bo čas za to.

Na predviden datum poroda, 25. 12., okoli 2. ure zjutraj, se prebudim v krčih. Ker sem jih čutila že nekaj dni prej, jim sprva ne posvečam večje pozornosti. Če se razvijejo v prave popadke se bom vsaj še malo naspala, v posteljo sem namreč legla pred komaj eno uro. Krči me spremljajo vso noč, bolj dremam kot zares spim. Moža ne budim, saj si želim, da bi se tudi on naspal. Okoli 6. ure se prestavim v dnevno sobo na kavč in še zadnjič poskusim ujeti nekaj dremeža. Ob 8:30 pa moža vendarle zbudim, saj popadki postajajo vse pogostejši. Dopoldne se za kratek čas popadki umirijo, zato se odpraviva k staršem na kosilo, a že ob prihodu znova postanejo redni, na približno 5 minut in trajajo skoraj minuto. Čeprav oče predlaga takojšen odhod v porodnišnico, sama čutim, da porod še ni blizu, zato se z možem vrneva domov. Doma se stuširam in si namestim TENS. Ob 18. uri odideva v porodnišnico.

Ob sprejemu sem odprta 1 cm, maternični vrat pa je lepo zmehčan. Ker nimam posebnih pričakovanj, me novica ne razočara niti ne navduši. Sprejmejo me na oddelek, kjer mi nekaj pred 23. uro odteče plodovnica – izkaže se, da gre za mekonijsko. Preselijo me v porodno sobo, kjer se mi kmalu pridruži še mož. Nastavi nama glasbo, nato začneva z gibanjem ter predihavanjem. Pručka in žogice so že v sobi, prosiva še za žogo.

Zaradi mekonijske plodovnice mi dajo umetne popadke in antibiotik. Po pregledu sem odprta 2 cm. Ker se ne odpiram, postopoma povečujejo odmerek umetnih popadkov. Opozarjajo me, da TENS kmalu ne bo več zadostoval, in mi predlagajo epiduralno. Zavrnem, verjamem, da zmorem brez. Čas zame kar hitro izgubi pomen. Babica me vpraša, ali bi vzela kaj proti bolečinam. Strinjam se in okoli 2. ure zjutraj dobim analgetik, ki me za kratek čas oddalji od bolečine. Ko njegov učinek popusti, se popadki vrnejo z vso močjo. Ponovno mi predlagajo epiduralno, a jo zavrnem ter poskusim še z dušikovim oksidulom. Popadki so tako intenzivni, da imam občutek, da ne učinkuje. Ponovnega odmerka analgetika še ne morem dobiti. Okoli 5. ure sledi pregled – še vedno sem odprta le 2 cm. Povedo mi, da sem praktično še na začetku, popadki pa so že več ur zelo intenzivni, zato mi ponovno predlagajo epiduralno, saj bo porod verjetno tako tudi napredoval. Tako sem izmučena, da se strinjam. Anesteziologinja pride kmalu zatem. Namestitev epiduralne traja dolgo, saj so vretenca zelo skupaj, uspe ji šele v četrtem ali petem poskusu. Zaspim za slabo uro. Ko se prebudim, se z možem znova lotiva različnih položajev in predihavanja, v upanju, da se bom čim bolje odprla. Pregled pokaže 4 cm – napredujemo. A popadki so spet izjemno intenzivni, jaz pa že povsem izčrpana. Dobim še dva odmerka epiduralne in vse se ponovi: kratek spanec, nato gibanje in predihavanje, vmes tudi bruham. Na vsakem pregledu ostajam na 4 cm. Okoli 13. ure mi povedo, da vse skupaj traja že predolgo in da bo najverjetneje potreben carski rez, vendar morajo zaradi protokola počakati še eno uro. Prosim še za en odmerek epiduralne, da zdržim. Možu povem, naj ob rojstvu hčerko stisne tesno k sebi, kožo na kožo. Težko je – ne on ne jaz si nisva predstavljala, da ob rojstvu ne bomo skupaj. Na naslednjem pregledu pa se stvari obrnejo – odprta sem 7 cm. Odločijo se, da nadaljujemo z naravnim porodom. Vesela sem, a hkrati povsem izčrpana. Vprašam, koliko časa še lahko traja. Babica pove, da lahko pol ure ali pa tudi štiri. Moža skrbi, ali še bom zmogla, babica pa verjame, da bom. Tudi sama ne znam več oceniti, a nadaljujem in verjamem vase. Spet menjavam položaje, mož mi med popadki prinaša vodo, vlaži ustnice in poskrbi za obkladke. Sledijo štiri ure intenzivnih popadkov in iztiskanja. Dotik mi več ne ustreza, tudi govoriti več ne morem, znova bruham. Preizkusimo več položajev za iztis, na koncu ostanem na hrbtu – čeprav si tega nisem želela, nimam več moči, da bi vztrajala pri svojem. Babica položi roko na moj trebuh, da mi pomaga usmerjati pritisk. Nato vpraša, ali lahko pritisne še sama. Sprva oklevam, a me pomiri, da ne bo groba. Privolim. Prižgejo se luči in zagledam škarje. Stisne me pri srcu – kljub masaži presredka je potreben prerez. Povedo, da bodo prerezali ob popadku. Gledam škarje in si želim, da popadek ne bi prišel – prerežejo.

Nekaj trenutkov zatem, ob 18:18, se rodi Olivija. Na svet pride mirna, skoraj povsem tiha. Ko mi jo položijo na prsi, čas za trenutek obstane. Topla, mehka, popolna. Občutek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Možu rečejo, naj prereže popkovnico. Takrat imam spet dovolj moči, da prosim, naj še počakajo, a povedo, da ni v najboljšem stanju in da je to potrebno. Nato jo pregledajo – vse je v redu – in mi jo vrnejo, koža na kožo. Poskušam jo podojiti, babica mi pomaga, a žal ne kaže interesa. Verjetno je tudi sama utrujena.

Na oddelku znova in znova poskušam z dojenjem. Okoli 1. ure zjutraj nama z babico končno uspe. V naslednjih dneh je Olivija zelo mirna, pogosto jo je treba zbujati za hranjenje. Veliko spi – tudi ona si mora odpočiti. Babice naju hvalijo, kako lepo sva se povezali in kako dobro mi gre dojenje. To me napolni z neizmernim veseljem, saj sem si dojenja res zelo želela.

Zdaj smo že doma. Olivija lepo pridobiva na teži in zaenkrat ostaja zelo pridna in mirna deklica.

Čeprav se vse ni odvijalo tako, kot bi si želela, sem hvaležna za vso podporo moža v času nosečnosti, v porodni sobi in v poporodnem obdobju, za porodno babico, ki je bila naklonjena gibanju, za naravni porod, za uspešno dojenje ter predvsem za zdravo deklico Olivijo.

Hvala Izidora, za vse nasvete in predano znanje, zaradi katerih sem odšla roditi samozavestno in zaradi katerih se kljub težki izkušnji ne bojim stopiti na to pot še enkrat. Pozdrav tudi vsem nosečkam iz Sončne vile, ki vam želim lep porod.  

13.1.2026 opravim zadnji obisk akupunkture, mezinček krvavi, izjemno me boli ob stimuliranju popadkov v mezinčku in na dlani in že par dni čutim pritisk ''navzdol'', komaj še hodim in sem prepričana, da bo kmalu dan D. Zvečer še normalno z možem chillava na kavču, igram igrce na telefonu in počasi se greva pripravljat za spanje. Zdi se mi, da mi bo trebuh ''počil'', sploh ko hodim in malo imam občutek, kot da bi hotela imet menstrualne krče, ampak res tako zelo rahlo. Umijem se in se odpravim v posteljo. Nadaljujem z igranjem igrce na telefonu, mož že zaspi, ko jaz začnem vedno bolj čutiti ''menstrualne krče'' ampak v tistem trenutku sem morda sama sebe prepričevala, da to ni to in da si samo domišljam, da je morda pač reakcija od akupunkture in da nič ne bo zato se odpravim spat. Čez dobro uro me prebudi drugačen občutek v telesu, nekaj novega, prime in spusti, hm mogoče pa so to popadki? Prebudim Maria in mu povem, da me nekaj ''prime in spusti'', da kaj če se dogaja? Pomiri me in reče, da bova videla in naj poskusim nazaj zaspat. Seveda nisem mogla več nazaj zaspat, ker so moje misli bile povsod. Počasi se je začelo stopnjevat, spet me je nekaj prijelo v predelu jajčnikov in popustilo, tokrat malenkost močneje zato ponovno zbudim Maria in ko je tudi on videl, da se očitno nekaj dogaja, je vklopil aplikacijo za beleženje popadkov in sva rekla mogoče pa je to to, bova videla, dajva za foro klikat. Začela sva okrog prve ure zjutraj, popadek je trajal dobro minutko, sledil je novi popadek čez dobrih 10 min in trajal le par sekund zato sva bila še tako meh ni to to. V takšnem tempu se je počasi nadaljevalo in stopnjevalo dokler ni prišel en res močan popadek, ob katerem sem začutila tudi da mi je nekaj ''odteklo''. Skočim na wc in vidim krvav izcedek na hlačkah, vedela sem da to pomeni, da se mi je odluščil čep, bil je takšne barve, da naju ni zaskrbelo in sem se vrnila v posteljo. Zdaj sva se pa začela zavedati, da se nekaj dogaja in da to pomeni, da grem v kratkem rodit. Popadki so se nadaljevali, bili so na povprečno 5 min in trajali različno dolgo zato sva videla, da gre zares in da gremo rodit. Počutila sem se dovolj dobro, da sem si privoščila vročo kopel oz. tuš za dobre pol urce. Zelo zelo je v tistem trenutku pasalo zato sploh nisem hotela ven. Ob koncu namakanja pa se je frekvenca popadkov ojačala, bili so že na 2-3 minute zato sva rekla, nič zdaj pa greva. Mario mi je med tem časom pogrel še juhico in mi dal par žlic, kolikor sem pač lahko spravila dol. Okrog 04:15 zjutraj sva se tako počasi odpravila do avta in okrog 04:30 prispela do UKC Maribor. V avtu sem imela še nekaj popadkov, ti so se mi zdeli najhujši, ker se ne moreš dat v položaj, ki bi ti najbolj odgovarjal. Bila sem srečna, da se dogaja ponoči, da ni gužve na cesti in da sva hitro prispela. Tako zdaj sva pa tukaj, zdaj pa res gre zares, no vsaj upala sem, ne veš pa do pregleda kakšno je dejansko stanje. Priklopili so me na CTG in sledil je pregled, zdaj pa bo kar bo. Babica me pogleda in navdušeno reče odprti ste 4 cm, mi gremo v porodno. Veliko olajšanje, da ne rabim na oddelek in da Mario ne rabi domov in hkrati velik strah pred neznanim. Namestijo me v porodno sobo št. 4, babice in osebje so enkratni, res prijazni in me lepo vodijo. Glede na stanje me na tej točki vprašajo ali bi želela epiduralno, v katero takoj privolim. Prediham še par popadkov in že pride anesteziologinja, da mi nastavi kateter. Ta moment je bil zame in za moža skoraj da najbolj stresen, čeprav je bilo hitro mimo, si vseeno živčen, sploh ker veš kakšne so lahko posledice in ker sem imela precej močne popadke. Hvalabogu v prvo vse uspe in že počivam in čakam da ''prime'' epidural. Po občutku bi rekla, da je trajalo dobre pol ure, da je prijelo, normalno sem čutila noge, česa me je bilo iskreno zelo strah, popadki pa so postali blažji. Srečna sem s svojo odločitvijo. In zdaj čakamo kako se bo dogajalo. Čez dobri 2 uri se občutki, bolečine in mesto bolečine spremenijo zato pride babica opravit naslednji pregled. Gospa vi ste popolnoma odprti, 10 cm, gremo rodit. Med pregledom mi poči še mehur in plodovnica je odtekla. Dečko bi se naj noter pokakal zato je bilo potrebno pohitet. Poskusimo prvič potiskat, sem na desnem boku in babica pravi, da že vidi laseke. Pogleda tudi Mario. Omg, nič mi ni jasno kako smo kar naenkrat tukaj. Ker ob prvih potiskih še ni šlo, je zdravnica predlagala, da mi dodajo nekaj umetnih popadkov, babica pa mi je v tistem trenutku rekla, da če imam toliko moči, da se vstanem in par popadkov predhiva stoje in da še gravitacija naredi svoje. V tistem trenutku naberem dovolj moči in se vstanem. To je bilo par najbolj bolečih popadkov ever, Maria sem skoraj potisnila v tla, tako močno sem se opirala nanj ampak je pomagalo, glavica se je pomaknila in umetni popadki niso bili potrebni. Juhu, bravo mami in fant. Okrog 07:40 začnemo ponovno potiskat, pride še nekaj babic in babičar, ostajam na desnem boku. Iztis glave je bil grozen, osebno me je nenormalno peklo in skelelo, vmes sem rekla, da ne morem, da ne gre in da preveč boli ampak hkrati sem vedela in se tolažila, da smo na koncu. Ob meni pa seveda še zmeraj moj Mario, brez katerega iskreno ne bi speljala, vsaj ne tako dobro.  Odlična podpora tudi celotne ekipe, res so bili top. Med popadkom sem imela tudi priložnost potipati glavico. Prišel je naslednji popadek in ob 08:00 je najin mali mišek prišel na svet. Velik 52 cm in težak 3480g.  V trenutku, ko je pokukal ven je tudi zajokal, kar je bilo res takojšnje olajšanje in sreča. RODILA SEM! OMG. Takoj so mi ga položili na trebuh in solze so mi samo tekle po licih. V tistem trenutku se mi je svet ustavil, vse je bilo drugače, ves trud, bolečina, vse je dobilo svoj nov - najlepši pomen. Postala sva starša, mami in ati, dobila sva najlepši možen naziv. Oba sva ganjena in še kar ne moreva verjeti, uspelo nam je. Ati po nekaj min prereže popkovino in nato Julijana na hitro umijejo in mi ga položijo nazaj na prsi. Kar naenkrat na sebi držim cel svet, tukaj je, majhne brce, ki sem jih še včeraj gledala in čutila so zdaj tukaj z nama. Najlepši najin mali fantek Juljian je tukaj. Sledilo je še šivanje, imela sem nekaj manjših notranjih raztrganin. Nato pa je sledil naš čas, naše spoznavanje in cartanje. Čez dobri 2 uri pa še prvo dojenje, mali srček je ven prišel izjemno lačen in pripravljen na sesanje, saj je že takoj sesal prst in tudi pristavil se je takoj zelo lepo. To so res posebni občutki, nisem si znala predstavljat niti približno kako bo, potem pa vidiš to majhno štruco, ki je odvisna od tebe in v trenutku bi mu dala vse, cel svet. Do cca 11:00 smo lahko ostali še vsi skupaj v porodni sobi potem pa so naju počasi odpeljali na oddelek, v sobo št. 9, ati pa se je za nekaj urc poslovil. Ta dan bo zavedno ostal v mojem spominu kot nekaj nerealnega, močnega, bolečega a izjemno lepega, toliko enega straha a hkrati veselja in neizmerne ljubezni. Fantek najin mali, vedno si bil v najinem srčku, tisti dan pa si končno prišel tudi v najino naročje. In tako se je začela najlepša pustolovščina, naše novo skupno življenje. Draga Izidora, v tako kratkem času si mi dala neizmerno veliko koristnih informacij in napotkov, kateri so mi zagotovo pomagali in so bili z menoj v podzavesti. Ostani tako srčna, pozitivna in posebna, to te dela edinstveno. Zagotovo se še vidimo!

Moja tretja porodna zgodba se zame začne že kar na začetku nosečnosti, ko sem zanjo šele izvedela. Nosečnost je bila presenečenje in v trenutku sem bila zaskrbljena, kaj to pomeni zame. Vedela sem, da me spet čaka carski rez. Stena moje maternice pa je bila že na koncu prejšnje nosečnosti zelo stanjšana. Po posvetih z več zdravniki, sva se odločila spet podati na to pot. Nosečnost je do 28.tedna potekala brez posebnosti. Nato pa se je moja istmokela (stanjšanje stene maternice) začela zelo tanjšati, še jaz sem to opažala na vsakem ultrazvoku. Moja ginekologinja me je poslala na dodatna spremljanja nosečnosti v ambulanto za rizične nosečnosti, kjer pa so mi zagotovili, da bo maternica zdržala do konca, le bolj mirovati moram. Upoštevala sem navodila in nosečnost varno pripeljala do konca.
Za porod sem tokrat, tako kot drugič, izbrala Porodnišnico Ptuj. Sicer sem v Mariboru imela carski rez 11 let nazaj, pa se po slišanem od takrat ni veliko spremenilo. Izkušnja carskega reza je bila na Ptuju drugič veliko prijetnejša. Ginekologinja na Ptuju, ki je tokrat prevzela moj primer, je bila dr. Mateja Krajnc Strnad. Res sem se počutila zelo prijetno na pregledih pri njej, znala mi je zelo lepo razložiti moje stanje. Po posvetih z dr. Damijano Bosilj pa sta se nato odločili, da bom carski rez imela že v 36 tednu in 6 dni, sprejem v bolnišnico pa bo že 1 teden pred porodom za vsak slučaj. Tako sem morala 7. decembra, v ponedeljek zjutraj, že v bolnišnico. Sprva sem bila kar žalostna, ampak sem vedela, da je to najboljše možno za mene in malega v trebuščku in da takšnega miru zame, kot ga bom imela ta cel teden, hitro več ne bo. Tisti teden mi je kar hitro mineval, mirno sem se z mislimi pripravljala na operacijo in imela v mislih, kako bom v rokah držala mini štručko. V nedeljo, večer pred carskim rezom, pa sem pričela z meditacijo vrta z obzidjem, tam sem v mislih nato ostala vse do odhoda iz porodnišnice.
V ponedeljek zjutraj je že nekaj pred sedmo uro prišel v mojo sobo Jure, moj mož. Jaz sem se pred tem stuširala in si še posebej namilila trebušček. Pospravila sva moje stvari in odšla sva do sprejema pred porodne sobe, kjer so mi naredili še zadnji CTG. Nato so me babice pospremile do sobe za intenzivno nego, kjer so mi namestile kanal in mi obvezale noge. Bil je ponedeljek in pravi vrvež na hodniku zunaj, postajala sem vedno bolj vznemirjena, hkrati pa pomirjena, da se končno dogaja. Božala sem trebušček, še zadnjič… V sobo je prišel še Jure in v miru sva čakala. Z mano se je nato prišla pogovoriti še anesteziologinja, ki je bila res krasna. Povedala sem ji o svojih strahovih, kako mi je pri prejšnjem carskem rezu med operacijo padel tlak in da mi anestezija prime zelo pozno. Bila je zelo vesela teh informacij in vse je kasneje upoštevala.
Čas je bil za odhod v operacijsko sobo. Do tja so me zapeljali na postelji, nato pa se moraš presesti na operacijsko mizo, ki je zelo majhna in za mene, ki sem visoka, tudi zelo kratka. Anesteziologinja mi mirno in počasi razloži, da naj sedem na rob postelje in poskusim čimbolj izbočiti hrbet. Jaz vse upoštevam in sem v mislih na vrtu. Globoko diham. Ležim na travi na sredini zelenega cvetočega vrta, božam trebušček in okoli mene so osebe, ki mi bodo pomagale pri porodu. Anesteziologinja zgleda sliši moje dihanje in vidi zaprte oči in vpraša, če sem vredu in če meditiram. Se samo nasmejim in rečem, da ja. Vpraša, če sem hodila na jogo. Seveda, k Izidori. Super, reče. Med pogovorom je že vse uredila. Niti malo nisem čutila igle in že so se pričeli mravljinci po nogah. Polegli so me na hrbet, mi dvignili noge na stojalo, razprli platno pred glavo. Razložijo mi, da imajo nova platna in ko se otroček porodi, odkrijejo del takoj pred obrazom, da lahko takoj zagledaš svojega otroka. V operacijsko sobo prideta še zdravnici, ki bosta opravili poseg. Vzdušje je prijeto, vsi se sproščeno pogovarjamo. Anesteziologinja lepo razloži moje strahove zdravnicama, da bomo s posegom počakali tako dolgo, da mi anestezija dobro prime. Vsi pravijo, da se nikamor ne mudi. Sproti preverjajo tlak, ki je tokrat super pod nadzorom in vse doživljam zelo prijetno. K meni pride še Jure in še bolj sem pomirjena. Dr. Bosiljeva se še šali, da si je otrok izbral uro poroda po deveti uri. Res čakamo tako dolgo, skoraj pol ure. Anestezija kar dobro prime in operacija se prične. Tokrat, tretjič je izkušnja carskega reza kot stopnja bolečine najmanj prijetna. Močno čutim pritisk na trebuh, ko mi otročka stiskajo ven. Čutim močan stisk in v mislih porojevam svojega tretjega otroka. Že odprejo platno in ga zagledam. Tako je čudovit. Jokam, jokama oba. Zajoka tudi mali Jurij, rojen ob 9.06. Velik fant, rojen tri tedne prezgodaj, 3300 g težek in velik 50 cm. Zavijejo ga in položijo Juretu v naročje, on ga prisloni k mojemu obrazu. Polna sem adrenalina in jokam in ga vonjam in z eno roko božam. Jurij pa začne zelo stokati, pohecamo se še, da stoka kot mala muca. Pride babica, da ga morajo pregledati. Juretu rečejo, da lahko gre zraven. Bil je v precepu, ali naj ostane z mano, ali gre z malim. Rečem mu, da seveda naj gre skupaj z Jurijem. Mene med tem zašijejo. To traja še dobre pol ure in je precej boleča izkušnja. Tokrat sem precej čutila, da se veliko dogaja na mojem trebuhu, vmes mi je postalo tudi slabo. V nekem trenutku je bil pritisk na trebuh zelo močan. Vsi so bili tako zelo prijazni z mano. Dr. Bosiljeva pa je komentirala, da je dr. Kranjčeva opravila izjemno delo, saj je bila stena maternice zelo zelo stanjšana in ju je bilo strah, da bi se poškodoval še mehur. K sreči jima je operacija super uspela in uspešno sta me zašili.
Premestijo me v intenzivno sobo in do mene pride Jure. Pove mi, da je Jurij doživel dihalno stisko in je moral v inkubator. Nadeli so mu kisikovo masko in mu pomagajo dihati. Po slišanem si seveda v šoku, otroka ne bom dobila k sebi… Samo, da bo vse vredu si govoriva. V sobo pride še pediater in nama razloži situacijo, pride tudi dr. Mateja Kranjc, ki pove, da je že šla pogledati tudi Jurija.
Tisti dan na Ptuju ni bilo nobenega naravnega poroda. Po celem tednu, ko sem ob obiskovanju CTG-jev 3x na dan z zvokom prisostvovala okoli desetim porodom, sem sicer pričakovala vsaj kakšnega. Takoj za mojim carskim rezom je bil samo en urgentni carski rez. Mamico so pripeljali v mojo sobo in z njo njenega otroka. Jokala sem kot dež, takrat je vse privrelo na plan. Novorojenčici so nadeli ime Tjaša.
Babice na porodnem oddelku so bile krasne. Popoldne, ko se je Jure vrnil k meni na obisk smo šli skupaj obiskati malega Jurija. Jaz še nisem čutila nog, zato so me v zgornje nadstropje, na neonentalni oddelek, odpeljali kar s posteljo. Bila sem bolj pomirjena in lažje sem sprejela vso situacijo. Naslednji dan so me že premestili na oddelek. K sreči sem bila v sobi sama, ker bi v tistem trenutku težje sprejela situacijo, da bi imela poleg cimro z dojenčkom. Jurija sem obiskovala sprva še z vozičkom, naslednji dan sem že lahko prehodila cel hodnik. Okrevanje je po tem carskem rezu potekalo zelo dobro. Bolečin že tretji dan skorajda več ni bilo. Mogoče je pripomoglo tudi to, da sem res veliko počivala, nisem rabila toliko vstajati. Hkrati pa sem si tudi prigovarjala, da moram nabrati moči, da bom močna za malega, ko ga dobim v naročje. Dva dni po carskem rezu sem pričela tudi s črpanjem. Prvo mleko je bilo rumeno kot pokrovček na Medelinih flaškah. Tokrat sem res lahko spremljala celoten proces nastajanja, spreminjanja mleka iz začetnega, prehodnega in zrelega. Res sem želela, da mali čimprej dobi moje mleko, saj se zavedam, da je tona začetku res najpomembnejše. Mleka je bilo na začetku malo, ampak skoraj že dovolj za njega. Bil je še šibek, zato so ga prve tri dni hranili preko sonde. Ampak Jurij je zelo dobro reagiral na vsa zdravila in že tretji dan so ga popoldne odklopili iz kisika in zadihal je sam. Zvečer so mu ponudili že tudi flaško. V četrtek popoldne pa sem doživela presenečenje, ker so ga kar naenkrat pripeljali v mojo sobo. Takrat sem ga prvič dobila v naročje. Lahko sva se crkljala, nisem pa ga smela še pristaviti, češ, da je prešibek, odpeljali so ga še tudi čez noč. No od naslednjega jutra dalje, pa sva postala nerazdružljiva. Pristavila sem ga, uspelo nama je, ampak je od utrujenosti takoj zaspal. Jaz sem črpala in dodajala še po flaški. Jure mi je v bolnico nosil majhno prenosno skrinjo, da sem višek mleka shranjevala noter in ga je on potem nesel domov v zamrzovalnik. Zelo sva se trudila s hranjenjem, da sva vsaj obdržala težo in po enem tednu od rojstva sva dobila dovoljenje za odhod domov. Doma sva se še naprej trudila s pristavljanjem in jaz s črpanjem, ki pa mi je bilo zelo stresno in hkrati nova izkušnja zame, saj pri prvih dveh tega nisem rabila početi. Po desetih dneh doma nam je komaj uspelo, da se je teža počasi pričela višati. Jurij je postal močnejši in naenkrat pričel »jesti kot veliki fant«. Dojenje je tokrat velik izziv, četudi je izkušnja v tretje. Smo pa vsi neskončno hvaležni in presrečni za našega fantka, da je zdaj vredu, lepo napreduje in uživa v crkljanju z vsemi nami.

Moja porodna zgodba se je začela 15.01., 2 dni pred pdp-jem. Moj mali akrobat se je v zadnjem mesecu nosečnosti kar 5-krat obrnil iz glavice na ritko in obratno, na vsakem ultrazvoku je bil drugače obrnjen. V ponedeljek, 12.01. sem imela pri svoji ginekologinji redni pregled, na ultrazvoku je ugotovila, da je v medenični vstavi. Sicer sem že imela datum pregleda na pdp 17.01. na Ptuju, vendar mi je ginekologinja rekla, da jih moram kontaktirati in povedati da je v medenični vstavi, saj naj bi oni v takem primeru že na pdp naredili carski rez. Tega si res nisem želela, zato sem takoj kontaktirala porodnišnico Ptuj in povedala svojo situacijo ter tudi omenila, da bi rada poiskusila vse ostale možnosti, preden se odločimo za carski rez. Poklicali so me, da lahko pridem v sredo na pregled. Dr. Samojlenko Durič je preverila lego in potrdila medenično vstavo. Zelo strokovno in enakovredno mi je predstavila vse možnosti, ki jih imam, torej zunanji obrat, porod v medenični vstavi v Ljubljani ali carski rez. Zelo mi je bilo všeč, da me ni nagovarjala k carskemu rezu, kar bi najbrž storil marsikateri ginekolog. Rekla sem ji, da bi carski rez izbrala kot zadnjo možnost, kar je spoštovala. Dala mi je za prebrati o postopku zunanjega obrata in mi dala nekaj časa, da sem prebrala in se odločila, časa namreč ni bilo več veliko. Sicer sem bila malo skeptična glede zunanjega obrata, ker sem slišala nekatere zgodbe, ki se niso dobro končale, ampak v tistem trenutku sem začutila, da je to prava pot za naju. Vem, da se je želel obrniti, ampak je potreboval malce pomoči. Naslednji dan sem bila naročena na zunanji obrat, ki je bil uspešen, po obratu, ko spremljajo plodove utripe, pa so ti nekoliko dlje časa bili nižji, kot je pričakovano, zato smo skoraj že odšli na urgentni carski rez, vse je bilo baje že pripravljeno. V tistem trenutku je prišla v sobo dr. Bosilj, ki je bila zelo mirna, usedla se je k meni, mi rekla naj se dam na bok, zaprem oči in globoko diham, kar sem tudi storila. Sama sem bila neverjetno mirna, nekako sem vedela, da je z mojim otrokom vse v redu, zato sem se z lahkoto sprostila. Utripi so hitro narasli in vse je bilo okej. Zaradi te situacije so me čez noč obdržali na opazovanju. Naslednji dan naj bi odšla domov, vendar sem tisto noč dobila nekakšne začetne popadke.  V tistem času, ko sem bila sprejeta na oddelku, so bile tudi nekatere druge nosečke, vsaka zaradi drugega razloga, nekatere so tam tudi več kot teden dni in kot so tudi same povedale, ni ravno prijetno biti tam, sam, in čakati kdaj se bo zgodilo, ali se bo samo ali bodo morali sprožiti. Prisotnega je veliko strahu in negotovosti, težko je ko si sam, obiski samo za partnerja 1 uro na dan. Ravno v tem občutljivem obdobju, ko bi morali imeti ob sebi ljudi, ki jih imamo radi in nas podpirajo.
Zjutraj me je pregledala dr. Kranjc Strnad in med pregledom rekla, da se mi je pravkar odluščil sluzni čep, zao sem ostala na oddelku. Po tem so se popadki čisto umirili in se vrnili pozno popoldne. Zvečer je ctg že beležil popadke, zato me je babica pregledala in rekla da sem odprta 1 prst in da je maternični vrat že nekoliko zmehčan. Rekla je naj se vrnem, ko bodo popadki redni na 5 min. Celo noč sem imela popadke, ampak niso hoteli biti redni. Bili so kar močni, tako da sem jih mogla predihati, ampak so bili na nekje 6-10 min. Po jutranjem ctg-ju me babica ponovno pregleda in mi reče da sem še vedno odprta 1 prst. Bila sem razočarana, saj so bili popadki kar boleči in sem bila prepričana, da bodo kaj več naredili. Potem sem se spomnila da začetni popadki še ne nujno odpirajo, ampak mehčajo maternični vrat, tako da sem se potem malo pomirila. Čez dan so se popadki spet umirili. Naslednjo noč (iz sobote na nedeljo) so bili popadki spet neredni, na nekje pol ure do 1 uro, tako da sem lahko vmes spala, vesela sem bila da se je vsaj nekaj dogajalo, kljub temu da sem bila že vsega naveličana. Hotela sem domov, ker se mi je zdelo, da bi se doma lažje sprostila in bi se porod začel. Hotela sem vprašati zdavnike če grem lahko domov, ampak je bila nedelja in je bil samo dežurni, tako da nisem niti spraševala, ker sem vedela kakšen bo odgovor. Po eni strani sem se na nek način počutila tudi bolj varno, da sem bila tam, zaradi zapleta pri zunanjem obratu. No v noči iz nedelje na ponedeljek so bili popadki zopet neredni, sem pa čutila zelo močan pritisk navzdol, tako da nikakor nisem mogla ležati, da bi malo spala, šla sem se malo sprehajat, kar mi je pomagalo. Sestra na oddelku me je videla, povedala sem ji da me boli, ponudila mi je paracetamol in rekla naj grem pod vroč tuš. To sem tudi storila in je res pomagalo, toliko da sem se lahko ulegla in malo spala med popadki. V ponedeljek zjutraj je bila na oddelku dežurna dr. Bosilj, pregledala me je in rekla da sem odprta 3 cm in da bom šla v porodno sobo. Bila sem tako vesela, da sem se zjokala. Končno sem lahko poklicala partnerja, res mi je bilo težko vse te dni brez njega, vse popadke sem morala predihovati sama, čeprav sva se lepo pripravila da bi to počela skupaj. Ob pregledu se mi zdi da je naredila malo stipinga in rekla da se mi je odluščil čep, čeprav naj bi se mi odluščil že v petek? Po tem sem že čutila nekoliko bolj redne in močnejše popadke. Počakati sem še morala, da so pripravili porodno sobo (tisti dan je bilo res pestro, rodilo se je 9 otrok). Ura je bila približno 9:30. Partner je prišel čez dobre pol ure. V porodni sobi je babica predlagala predrtje plodovih ovojev. Sicer sva rekla da tega ne bi počela, sem tudi jaz mislila, da bo to malo pospešilo dogajanje, saj še nisem bila v aktivni fazi poroda in bi se lahko vse skupaj ustavilo. Babico sem samo prosila, naj preveri, če je glavica spuščena in ko je potrdila, sem se strinjala s predrtjem. Plodovnica je bila rahlo obarvana. Po tem so popadki postali še močnejši in bolečina je bila že kar močna, zato sem prosila za ultivo. Sicer sem imela v planu počakati še malo dlje, ampak me je res že precej bolelo, poleg tega sem bila že ful utrujena od popadkov v zadnjih dneh in že 4ih neprespanih noči, zato sem si malo olajšala vse skupaj in prav sem se odločila. Dr. Bosilj je videla kako reagiram na popadke (malo pretirano glede na to koliko sem bila odprta), rekla mi je da naj se zberem, sicer bomo imeli težave. Prav je, da je to rekla, saj sem se res kar malo smilila sama sebi, po tem sem zbrala vse svoje moči. Počakati sem morala še, da je stekel antibiotik, ker sem bila streptokok pozitivna, takoj potem pa so mi priklopili ultivo. Ta me je precej uspavala in umirila, med popadkoma sem kar malo dremala. Pa tudi lažje sem se malo sprostila, saj se mi zdi, da sem bila kar malo zakrčena zaradi bolečin. Popadke sem najraje predihovala na boku, saj mi je tako lahko partner med popadkom masiral križ s toplim obkladkom, kar mi je precej olajšalo bolečino. Približno vsako uro so preverjali koliko sem odprta in do 5 cm je bilo vsako uro 1 cm napredka, potem pa iz 5 cm na 7 cm. Vmes sem se šla 2 ali 3 krat malo sprehodit po sobi, na wc in poskusila sem malo spremeniti položaj, ampak mi ni preveč ustrezalo, pa še ko stojiš si ne smeš dozirati ultive in takrat so bili popadki občutno močnejši. Iz 7 cm sem se potem zelo hitro odprla na 10 cm, mislim da ni minilo pol ure, ko so rekli da bom kmalu lahko začela pritiskati, tudi tiščavnike sem čutila že kar nekaj časa. Preden pa sem lahko začela pritiskati, so rekli da je en del materničnega vratu še zakrčen in da ne spusti glavice čez. Zato mi je to dr. Samojlenko razrahljala, kar je mogla narediti med popadkom in obrnjena sem mogla biti na hrbet, kar je ful bolelo, ker mi takrat partner ni mogel masirati križa. Po tem sem končno lahko začela pritiskati. Ta del mi je bil najljubši, najbolj powerfull, tudi bolečina je bila malo drugačna in zame precej manjša. Iztis je trajal nekje 30-45 minut. Ob kronanju glavice sem začutila tisto pekočino, ampak sem pričakovala, da bo hujša. Takrat me je bolj bolelo to, ko mi je baica masirala presredek. Ob zadnjih potiskih, preden se je porodila glavica, mi je mogla babica pomagati s pritiskom na trebuh. Ob 16:02 se je porodila glavica, to je že bilo olajšanje. Rekli so mi, da jo lahko potipam in to sem tudi storila. Res je bil neverjeten občutek. Še en popadek in začutila sem, kako je kar spolzel iz mene. Ura je bila 16:04. Oddahnila sem si, da je končno konec in obenem nov začetek. Babica ga je na hitro obrisala in mi ga dala k prsim. Tako topel je bil. Čisto nežno je zajokal. Tudi partner je jokal. Jaz pa sem bila preveč ganjena in sem rabila nekaj časa da sem dojela, kaj se je zgodilo. Trenutek, ki sem ga čakala tako dolgo. Seveda je vse prišlo za mano, še ves teden po porodu sem jokala. Ko je popkovnica prenehala utripati, jo je partner prerezal. Po porodu posteljice sem vprašala babico, če sem se kaj raztrgala, rekla je, da je samo malo počilo na enem mestu, ampak šivov nisem rabila. Prepričana sem, da je k temu pripomogla moja redna masaža presredka. Pri porodu sem imela tudi doulo, ki mi je naredila odtis posteljice. Prosila sem, če mi lahko pokažejo posteljico in popkovino, saj sem si to želela videti in potipati. Bila sem fascinirana, kako velika je bila posteljica in kako so vse žile na njej prepletene, kot nekakšna pajkova mreža. Doula je med iztisom naredila tudi kar nekaj slik in posnetkov, ki so res nekaj posebnega in bodo ostali lep spomin da ta pomemben dogodek. Sama sem zelo zadovoljna s porodom. Sicer ni šlo vse po planu, ampak v tistem trenutku se mi je vse, kar smo naredili, zdelo pravilno. Najbolj pomembno se mi zdi, da sem bila o vsem informirana in da so bile odločitve moje. Glede na to, da mi je “grozil” carski rez, sem bila na koncu predvsem najbolj hvaležna za to, da sem lahko vaginalno rodila, res sem si želela te izkušnje, tudi če sva bila potem oba malo zadeta od ultive 🙂 Hvaležna sem tudi, da se je porod začel spontano in da si je Izak sam izbral svoj datum rojstva, ki je 1 dan pred mojim rostnim dnem. Dobila sem najlepše darilo za rojstni dan.Tako, to je najina porodna zgodba. S porodnišnico Ptuj sem bila zelo zadovoljna. V vsem tem času, ko sem bila tam, še pred porodom, sem uspela spoznati skoraj vso ekipo babic in ginekologov. Vsi so bili zelo prijazni in fajn, tako da naslednjič grem definitivno spet na Ptuj :)Podelila bi še nekaj besed o dojenju.Dojenje nama ni takoj steklo, že v porodni sobi smo poskušali, pa ni nekako pravilno zagrabil dojke. Babica je rekla da imam ploske bradavice in da naj gre partner v najbližjo lekarno po nastavek, da poizkusimo, da bi bilo zelo dobro, če bi se podojil že v porodni sobi, saj naj bi potem na oddelku komplicirali. Ker sem se bala, da bi mu takoj dali mlečno formulo, sem se raje strinala z nastavkom, tega je lepo sprejel. Celo noč sva se trudila brez nastavka, ampak nekako ni šlo. Naslednji dan mi je tudi sestra na oddelku svetovala naj nadaljujem z nastavkom. Bradavice so me zelo bolele, sploh nisem vedela kako bom izvedla naslednji podoj, ampak sem si rekla, da če sem zmogla porod, bom zmogla tudi to. Naslednji dan pa so zakomplicirali s težo, ki naj bi preveč padla, čeprav je bilo vse v mejah normale (izgubil je 7% teže). Pediatrinja mi je prišla povedati, da mu je predpisala dodatek vsak drugi obrok. Bila sem šokirana in nisem vedla kako odreagirati, zato sem se strinjala. Odpeljali so ga in ga nahranili s 30ml formule. Po tem je spal 5 ur v kosu, nikakor ga nisem mogla zbuditi, torej nismo s tem dodatkom naredili nič, saj je tako izpustil en obrok in bi v končni fazi pojedel enako. Jaz sem dokaj hitro dobila naval mleka, dojke sem imela čisto napete in prosila sem za črpalko, da si iztisnem in ga nahranim z iztisnjenim mlekom, namesto s formulo. Sestre so se strinjale, ena od babic je bila kar šokirana, zakaj so mu predpisali dodatek, meni je pa mleko kar samo teklo ven. Nato sem se trudila in po vsakem podoju črpala mleko in ga dobesedno pitala s tem mlekom, da bi ja kaj pridobil na teži, da bova lahko šla domov, saj so naju zaradi tega zadržali dodaten dan. Vsakič, ko je popil še dodatek, je skoraj vse dodano polil ven, tako da sem se odločila, da bom naredila po svoje, dojila sem ga in dodatka mu več nisem dajala, saj sem nekako čutila, da ima s podojem dovolj. Na dan odpusta je pridobil na teži, kar mi dalo še dodatno potrditev, da delam prav. Od takrat naprej se polno dojiva, zaenkrat lepo pridobiva na teži, še nastavka se počasi odvadiva in je zmaga najina Hvala Izidora za vse, kar si me naučila. V sončno vilo sem zelo rada prihajala, vsak teden sem komaj čakala da bo sreda V sončno vilo pošiljam en lep pozdrav tebi in  vsem nosečkam 

Porodna zgodba Lucijan
PDP sem imela 6.1.2026. In ker je bil to moj drugi porod,sem mislila, da bo porod morda pred PDP-jem. Sem pa vedno govorila, da na božič pa res ne bi rada rodila, ker se mi zdi, da potem otrok izgubi en praznik, če se rojstni dan in božič združita. In iz tega razloga sem mislila, da pa bom zato verjetno res rodila na božič. Poleg vsega je seveda tudi začelo snežiti.Ker smo doma na hribu, je kar izziv če zapade dosti snega. Ni se zgodilo na božič. Sem mislila mogoče čaka novo leto. Tudi nič. Mogoče rojstni dan od moje mami (3.1.) - ne. Zadnji pregled pri ginekologinji en dan pred PDP. Nič. En dan po roku pregled v rizični ambulanti. Nič posebnega, glavica še ni preveč nizko.Vprašam, če bi naredili stripping, saj pri prvem porodu je to pomagalo.Ginekologinja mi lahko to naredi, ni pa največji pristaš tega, zato prosim za še en termin v petek (9. 1) - da če do takrat ne bo nič, mi naredijo stripping.En dan pred tem pregledom (v četrtek) še grem na Kalvarijo na stopnice in okoli na sprehod, da bi ja otroka spravila nižje. V petek me pregledajo - 2 prsta odprta (že zato, ker sem drugorodka), glavica še visoko, je pa vse lepo pripravljeno, samo popadke še čakamo, da potisnejo otroka dol. Naredijo stripping. Naročena sem na sprožitev 14. 1. 2026 - en teden in en dan po roku,zaradi nosečniške sladkorne. Že dva tedna se trudim, da bi sprožila naravno:pijem čaj malinovih listov, jem ananas, sex, masaža bradavic, razgibavanje,sprehod (stopnice!), čepim na senenem drobirju - akupunktura že zadnjih nekaj tednov, Sašo mi intenzivno masira presredek in akupresurne točke. Nič. V torek še grem k Izidori na telovadbo, v sredo pa v porodnišnico na sprožitev. Pregledajo me - 2cm (kot v petek na pregledu), mehko, glavica še vedno ni preveč nizko. Ob10ih mi vstavijo trakec. Trakec je lahko vstavljen 24 ur, traja lahko dva dni,da se kaj začne. Nič se ne začenja. Mami še pride do 17ih na obisk. Vmes midvakrat naredijo CTG. Malo se mi zdi, da nekaj minimalno čutim, ampak ne vem če zato, ker sem preveč pozorna. Z Izidoro si še pišem, da se nič ne dogaja. Malo spim, malo se sprehajam po hodniku in telovadim. 0b 18.50 čutim malo bolj intenzivno - kot menstrualne krče, toliko močni, da čutim kdaj se kateri začne in popusti. Sem pa bila opozorjena, da se lahko začne in vmes neha in spet začne in neha. Zato se odločim, da bom malo vadila merjenje popadkov z aplikacijo.Prvega merim ob 18.50. Popadki trajajo 40, 25, 36 sekund in so na 3,5 min/4min/8min/2,5min/6 minut... Vmes jih 17 minut ne merim, ker so prenežni. Sašotu še ob 19.30 napišem, da se je spet umirilo. Do 20ih jih namerim 17. Sestri povem, da nekaj malo že čutim - po aplikaciji so popadki povprečno na 3,5minute (včasih krajši, včasih daljši razmaki). Odločim se, da grem pod tuš, saj mi sestra reče, da mi bodo ob 20.30 naredili pregled. Pod toplim tušem sem bila25min.Ob 20.24 pridem izpod tuša. Bilo je lepo, niti enega popadka ves ta čas nisem čutila. Sašotu napišem, da se je vse umirilo. Čez 5 minut mu napišem, da so popadki nazaj in da je tako, da zraven predihavam z aaaaaaaa. To je pri prvem porodu bil znak, da so popadki že kar močni. Ko pridem izpod tuša, si izmerim še dva popadka dolga 44 in 37sekund, med njima 3,18 minut. Rečem mu, da se mu javim po pregledu. Grem na pregled. Sestri povem, da zdaj pa je res že kar intenzivno. Sestra naredi pregled. Odprta 5cm. Reče, da bo odstranila trakec in da bo mogoče najbolje, da grem kar dol v porodne sobe. Trakec mi odstrani. Predstavljala sem si trakec dolg 3cm, je pa kar 20cm. Vprašam še, kaj če se bo sedaj vse umirilo. Pa reče, da ponavadi, ko so že tako pogosti popadki, da se ne ustavi zaradi tega, ker umaknejo trakec. Pregled je trajal 5minut. Ob 20.41 kličem Sašota, da grem dol v porodno sobo, naj pride. In čutim,da gre zares, zato mu še pošljem sms: HITRO! Kot pri prvem porodu sem med popadki super, ko pa je popadek pa se ustavim in prediham z meditativnimaaaaaaaa (namesto om). V porodno sobo me želijo peljati z vozičkom, pa prosim,da bi šla peš, saj med popadki res ni problema. V sobi sem še vzela glavnik, katerega sem ves čas med popadki stiskala v roki. Pridemo v porodno. Ura je torej nekje20.45. Tam je babica Snežana. Reče, naj se vležem na bok, da priključijo CTG.Vležem se. Ko pride popadek pa skočim iz postelje in v počep - le tako lahko prediham popadek. Babica me prepričuje, da naj grem na posteljo, jaz se pa pogajam, da bi ostala na tleh v počepu ali pa na pručki. CTG mi namesti, ko sem v jogijskem počepu na tleh. Res nisem želela na posteljo, ker sem si predstavljala, da bom spet morala na koncu ležati kot pri prvem porodu. Babicami pravi, da sem lahko v počepu tudi na postelji, samo naj grem gor, da ne bomo otroka pobirali po tleh. Splezam gor, je res bolje, ker se lahko primem še za rob postelje. Vmes je že bilo res boleče. Med popadki še jamram, da ne vem, če bo Sašo prišel pravi čas. Prileti Sašo: rabil je 12 minut. Babica naredi pregled:»5cm ste odprt« in še komentar: »isto kot zgoraj na oddelku«. Pa meni v glavi začne delat: »Kajjjj, na pol poti sem komaj, pa kako isto, če zdaj me pa resssssss boli, zgoraj še me ni tako. Še pol toliko se moram odpreti.« Jaz že res v bolečinah med popadki povem par sočnih, rečem, da to moreš bit fu**** dagreš še enkrat rodit, da z nami nekaj ni v redu, ko gremo že drugič rodit. Sašo mi medtem pove, da je tako šprintal, da ga boli grlo. Vmes mi odteče par kapljic plodovnice. Babica mi vmes naredi par pregledov, to me je kar bolelo,zato ji rečem, da naj raje pusti - bo že naravno kar bo. Potem me pa res začne boleti na polno. Vmes spet govorim, da bom umrla in da naj ga potegnejo ven.Med popadki mi babica govori naj diham kot kuža. Sašo me boža - mu rečem da naj neha. Potem diha z mano, mu rečem, da on naj ne diha. Mi pa vztrajno daje vodo za pit, mi močno masira akupresurne točke - to mi zelo pomaga. Babico vprašam,če bi te kaj vzela za protibolečinsko. Ista zgodba kot pri prvem porodu -ponudi mi pikeca v rito, s komentarjem, da pa tako ne bo nič pomagalo. Jaz govorim, da bo pomagal, samo naj mi da. Mentalno se prepričam, da meni pa bo pomagalo. Potem pa babica reče, da je ginekologinja zdaj na operaciji, da bo pa potem prišla in mi predrla ovoje in bo šlo močneje in hitreje. Jaz si mislim,da preden bo ona tam končala, bom jaz tudi že umrla. Poleg tega razmišljam o besedah, da bo še močneje in si mislim, da mogoče pa ne bi, ker močneje pa resne zmorem. Ko mi spet stisne dol ne morem več meditativno jamrati aaaaaa ali dihati kot kuža, ampak samo pritisnem z vsem kaj imam in vmes spustim tisti pravi živalski zvok. Naenkrat poči in se izlije plodovnica. Malo se prestrašim,ker se spomnim besed babice, da pol pa bo res bolj intenzivno in hitreje. Pa si tokrat mislim, da bolj intenzivno tako ne more biti in se osredotočim na drugi del povedanega - da bo hitreje. Takrat pa se spomnim Izidorinih besed »popadek je val« in si to predstavljam, poleg tega pa čutim, kako pritiska glavica navzdol in si tudi rečem Izidorine besede: »kako težko mora biti šele dojenčku«.In takrat z vsem kaj imam stisnem navzdol in čutim, da je šlo ven - iz obeh lukenj. "Usrala sem se kot konj". Takrat je Sašotu postalo malo slabo, saj je bil ravno pri mojem boku in so mu vonjave udarile direktno v glavo/nos. Ampak je zdržal. Babica me spodbuja, da tiščim, jaz pa rabim malo počitka. Je pa bil dojenček že malo zunaj. Ko pa reče, da naj pritisnem, saj se trudi zadihat in nekako ne more, da naj stisnem, takrat pa res dam vse od sebe.Glavica je bila zunaj.  Čutim, da me res močno peče (goreč občutek) in si mislim, da me bo strgalo. Tiščavnikov pa nekako ne čutim več močno. Poslušam babico in sledim napotkom. Nekajkrat res nežno pritisnem in je zunaj. Med nogami vidim male nogice, jajčka in penis.Ampak je pri miru, zato sprašujem, če je v redu. Babica mirno pove, da ja,ampak bi rada, da zajoka. Nekaj sekund je tiho, potem pa le malo zajoka. Pove,da je v redu, da že dobiva barvo in med nogami ga potegnem k sebi. Ležem na hrbet in ga cartam. S Sašotom ga občudujeva, vohava, božava. Jaz se opravičujem babici za besede, glasnost. In potem z enim potiskom porodim še posteljico.Sašo je prerezal popkovino. Vprašam za presredek, saj me je med potiskanjem res peklo. Še ne vedo. Po pregledu ugotovijo, da je vse ok, nič raztrganin. Hvala Sašo - za presredek je res skrbel on z vsakodnevno masažo. Lucijan je tukaj. Rojen je 14. 1. 2026 ob 21.15, težek3550g, velik 50cm, glavica 36cm. Na ta datum sta bili rojeni tudi moja in Sašotova babica. Nato smo še skupaj. Lucijan se doji. Sašo v smehu komentira,da mogoče ne bi več imela otrok, ker mu je res stresno in naporno med porodom.Prosi, da ga tudi on dobi kožo na kožo. Povzetek:- 10.00 sprožitev s trakcem- 18.50 popadki- 20.00 -20.30 topel tuš- 20.30 pregled- 20.42  poklicala Sašota- 20.45 porodna soba- 20.54 Sašo prispe- 21.15 rojstvo Lucijana Spet je bilo intenzivno in hitro. Jaz pa spet neizmerno hvaležna za vso znanje in nasvete od tebe Izidora. Hvaležna, da sem spet preživela, »ostala cela«, bila brez protibolečinskih. In sedaj po porodu se res že počutim odlično, kar se seveda pozna tudi pri Lucijanu. Hvaležna, da imata moja otroka tako čudovit uvod v svoje življenje. Pomembno je kako (se) rodimo. Hvala ti!