Porodne zgodbe 2025

Porod se je začel nekoliko nenavadno in precej stresno. Zaradi patološkega CTG-ja, 6.5.2025 so  mi ob 21. uri umetno predrli plodovne ovoje. Zdravnica, dr. Damijana Bosilij, je bila ob tem vidno zaskrbljena. Ocenila je, da bi bil glede na stanje bil  najbolj varen in smiseln urgentni carski rez. 

Takoj sem ji povedala, da sem se na porod resnično pripravljala in da je carski rez zadnja opcija.  Pogovorili sva se iskreno – povedala sem ji, da sem pripravljena narediti vse, kar je v moji moči, da bi lahko rodila po naravni poti.

Ob najinem pogovoru sem začutila, da me je zdravnica resnično slišala in razumela. Med nama se je vzpostavilo zaupanje, ki mi je dalo moč in občutek varnosti v trenutku, ko sem ga najbolj potrebovala. Ni me zavrnila ali prepričevala v nasprotno, temveč mi je omogočila priložnost, da poskusim z naravnim porodom, hkrati pa je budno spremljala moje stanje in stanje otroka.

Ob 22. uri so me sprejeli v porodni sobo . Ob sprejemu še nisem bila nič odprta, zato sem prejela umetne popadke za spodbujanje poroda.  Dr Bosilij se nama je z možem  pridružila v porodni sobi, kjer smo presenetljivo hitro prešli od napetosti do sproščenega pogovora.  Ker smo vsi iz zdravstvene stroke, smo se najprej dotaknili tem s področja medicine – pogovarjali smo se o demenci, medicini dela in športa , fizioterapiji ter celo o bivanju v Domu upokojencev Ptuj. Kljub resnosti situacije je ta pogovor ustvaril občutek topline, spoštovanja in povezanosti. 

Nato so se popadki  kmalu okrepili – bili so zelo intenzivni, prihajali so vsakih pet minut. Bila sem popolnoma prisotna, osredotočena in odločena, da vztrajam.  Ko sem bila še toliko pri močeh, sem si še zadnjič na telefonu predvajala meditacijo od tebe Izidora, skupaj sva se prebijali po divji reki polni brzic.

Ob 3. uri zjutraj sem bila odprta 5 cm. Bolečine so bile že zelo močne, zato sem prejela zdravilo Ultiva, ki naj bi ublažilo bolečino. V tistih urah sem doživljala mešanico čustev – izčrpanost, bolečino, upanje, a tudi nekakšno odmaknjenost. Občasno sem izgubljala stik z realnostjo. Bolečina je postajala skoraj neobvladljiva, a sem kljub temu vztrajala. Vsak trenutek sem se opominjala, zakaj to počnem in komu grem naproti. Bolečina je naraščala, toda nisem bila sama. Moj mož je bil ves čas ob meni. Skupaj sva predihavala vsak posamezen popadek. Ob tem sem ga močno stiskala za roko – ta fizični stik mi je dajal neverjetno oporo in občutek, da zmorem. Vmesni trenutki so mi megleni – čas je izgubljal pomen, a vsak centimeter napredka me je napolnil z novo voljo. V tisti noči sem spoznala moč svojega telesa in duha.

Ob 6. uri zjutraj je ponovno prišla dr. Damijana Bosilij. Takrat se je začela tudi faza iztisa.  Vedela sem, da prihaja odločilni trenutek in da bom vsak hip lahko v naročju držala najino bitje. Bila sem v ležečem položaju, na hrbtu – kar se marsikomu morda zdi klasično ali celo neudobno – a v tistem trenutku je bilo zame edino prav.

V nekem trenutku se  je okronala glavica – občutek je bil nepopisen. Zdravnica mi je rekla, da se jo lahko dotaknem. Ko sem položila roko na glavico svojega otroka, me je preplavila moč, ki je ni moč opisati. Bila sem izčrpana, a hkrati polna nove energije. Vztrajala sem in večkrat močno iztisnila. Zadnji iztis je bil tako močan, tako intenziven, da sem iz sebe spustila glas, ki ga prej nikoli nisem slišala. Ni bil le glas bolečine, ni bil le glas strahu.  Bil je glas, ki je prihajal iz globine mojega bitja, iz najgloblje notranjosti mojega telesa in duše – glas, ki ni bil zgolj človeški. Bil je glas levinje. To je bil glas, ki je nosil vso moč in vse ljubezen, ki sem jo nosila v sebi, da sem te rodila.

Ob 6:43 je na svet prijokala naša Ema. Težka 2950 g, dolga 49 cm. Takoj je zajokala, občutek ko slišiš prvi jok svojega otroke ne moreš zares ubesediti.   Ko je popkovnica prenehala utripati jo je mož nemudoma prerezal. Čez nekaj trenutkov so mi jo položili na prsi. Skupaj smo preživeli prve dragocene trenutke. Nisva jo hotela izpustiti iz rok. In potem, tisti trenutek, tvoj vonj .Tisti nepopisen vonj novorojenega življenja, ki je iz mene izbrisal vse bolečine in strahove.

Porod je bil zame eno izmed najlepših, a hkrati tudi najbolj intenzivnih  doživetij v mojem življenju. Vsaka sekunda, vsak dih, vsaka bolečina in vsaka solza so me vodili bližje trenutku, ko sem prvič zagledala svojega otroka.

Zdaj, ko sem mama, razumem, zakaj pravijo, da se v trenutku poroda rodi tudi nova ženska – nova jaz. Skozi ves proces sem začutila neizmerno moč, zaupanje v svoje telo in neverjetno povezanost s sabo. Vem, da bi vse skupaj še takoj ponovila.

Porod je potekal točno tako, kot sem si ga vizualizirala in želela – po naravni poti, brez medicinskih posegov, brez epiziotomije. Občutek, da mi je uspelo zaupati svojemu telesu, slediti svojemu ritmu in se prepustiti naravnemu toku dogodkov, je bil zame osvobajajoč. Podpora, ki sem jo imela ob sebi, pa je vse skupaj še dodatno okrepila – počutila sem se slišano, spoštovano in varno.

Drage nosečnice, upam, da sem se vas s svojo porodno zgodbo dotaknila – ne le kot mama, temveč kot ženska, ki je skozi to izkušnjo odkrila globoko, prvinsko moč v sebi.

Porod ni zgolj fizični dogodek – je duhovno in čustveno potovanje vase. V vsaki izmed nas je neverjetna moč, modrost in intuicija. Potrebujemo le nekaj: zaupanje. Zaupanje vase, v svoje telo in v naravni tok življenja. Ko verjamemo vase, se lahko odpremo doživetju poroda kot nekaj svetega, silovitega in hkrati nežnega.

Porod je nekaj povsem naravnega, zapisanega v nas ženskah.

Z vsem srcem vam želim, da bi tudi ve svojo porodno izkušnjo doživele kot preobrazbo in kot trenutek, v katerem se zaveš: »Zmorem. Sem močna. Sem Ženska.«

Pozdravljena Izidora, sporočam, da sem v torek 13.5.2025 ob 14:15 rodila in na svet je prijokala sreča z imenom Julia. 

Moja porodna izkušnja se je začela 12. 5. 2025 zgodaj zjutraj, okoli 5. ure, ko sem začutila prve popadke. Čez dan so se umirili, proti večeru pa ponovno okrepili. Zvečer sem opazila tudi povečano mokroto na spodnjicah in posumila, da bi lahko šlo za plodovnico. Odločila sem se, da grem na pregled.

Med vožnjo v porodnišnico so popadki popolnoma ponehali, vendar je bil test na plodovnico pozitiven, zato so me zadržali. Ponoči so se popadki postopoma stopnjevali, ob približno 6. uri zjutraj naslednjega dne pa sem bila že v porodni sobi. Poklicala sem partnerja in s tem se je vse zares začelo.

V porodni sobi sem se spopadala s popadki s pomočjo tuširanja s toplo vodo, predihavanja na žogi, na blazini, na vseh štirih in med hojo – gibanje mi je zelo pomagalo. Do 7 cm sem se lepo in hitro odpirala, bolečina je bila znosna in sem jo dobro obvladovala. Nato pa se je napredovanje zaustavilo. Popadki so postajali redkejši in odpiranje se je ustavilo.

Začeli so mi dodajati umetne popadke, kar me je izčrpalo, zato sem prosila za Ultivo. Po prejemu Ultive in ob konstantnih umetnih popadkih sem se počasi, a vztrajno odprla do konca. Nato je sledil iztis – zame najbolj naporen del poroda. Trajal je skoraj dve uri. Čutila sem, da sem blizu, glavica je že večkrat pokukala ven, a se je po koncu popadka znova umaknila nazaj, kar se je ponavljalo.

Babica in partner sta mi ves čas stala ob strani in me močno spodbujala, tudi sama sem si govorila, da sem že skoraj na cilju, da zmorem. Po dveh urah neizmernega truda sem vendarle zbrala dovolj moči in na svet je prijokalo najino dete, 13.5. 2025 ob 14:15. 

Posebno pohvalo in globoko hvaležnost želim nameniti krasni babici Katji v porodnišnici Ptuj. Bila je izjemna – ves čas me je spodbujala, predlagala različne položaje in načine, kako si olajšati bolečine, me skrbno spremljala in poskrbela, da sem se počutila varno. Bila je strokovna, a hkrati izjemno prijazna, nežna in potrpežljiva. Čuvala mi je presredek, ga masirala, name polagala tople obkladke in se ves čas trudila, da bi bil porod čim manj travmatičen. Nikoli ni obupala, tudi ko je vse skupaj trajalo dolgo – njen mir, predanost in znanje so bili zame neprecenljivi.

Zahvalila bi se tudi tebi Izidora. Prepričana sem, da je bila prav ta priprava ključnega pomena za to, da sem bila na porod res dobro pripravljena – fizično in psihično. Vadba mi je pomagala ohraniti zaupanje vase, ostati prisotna v trenutku ter kljub dolgotrajnemu porodu in trenutkom brez napredka nisem odnehala. Iz srca hvala za vso podporo, znanje in moč, ki si mi jo pomagala zgraditi še pred velikim dnevom.

Čeprav je bil moj prvi vtis po porodu – iskreno –  grozen, danes, ko pogledam nazaj, čutim nekaj povsem drugega. Porod je bil v resnici zelo pozitivna izkušnja.

Hvaležna sem, da sem ga doživela tako, kot sem ga – s podporo čudovitih ljudi ob sebi in z zavedanjem, da sem zmogla.

Dne 22.4. je bil moj datum poroda.

Bil je 2.april in že zjutraj sem začela pripravljati vse potrebno za naslednji dan- za rojstni dan prve hčerkice Rinaje. Vsako leto jo zjutraj na njen dan pričaka presenečenje z balončki. Ker sem imela PDP 14.4., sem bila prepričana, da so res male možnosti, da rodim na isti dan. In glej ga zlomka, otroci si pač sami izberejo datum. Ob cca 17uri popoldan sem začela čutiti krče, vendar drugačne kot ponavadi. Bolelo me je v križu. Predvidevala sem, da sem mogoče ta dan malo pretiravala z aktivnostjo, zato sem se odločila, za počitek. Ker po dveh urah krči niso popustili in so bili kar redni, sem jih začela spremljati in so bili na cca 7-10 min. Nič, grem pod tuš sem si rekla, če so lažni popadki bodo itak izveneli. Tudi partner je močno upal na to hehe. Krči oz popadki niso izveneli, niso pa bili tako hudi, da bi jih morala predihovati. Normalno sem med popadki še pospravljala in urejala zadnje detajle za praznovanje. Ura je bila nekje 10h zvečer, ko sem napihnila vse balončke in končala z vso organizacijo za naslednji dan. Ker pa so popadki postajali še bolj pogosti in močnejši, sva se vseeno odločila, da se greva “za ziher” pokazati, saj sem prvič rodila zelo hitro (dobri dve urci). Ob 11h zvečer sva prišla v porodnišnico, kjer so pri pregledu ugotovili, da sem odprta 2-3 cm. Popadki pa so se nekoliko umirili in niso bili redni. Seveda domov več nisem smela, zato smo se odločili, da grem na oddelek in počakamo do spontanega začetka. Povedali so, da to lahko še traja nekaj dni, ali pa rodim že v naslednjih urah. Partnerju je bil ljubši prvi del, zato je odšel domov v prepričanju, da nekaj dni še zagotovo ne bom rodila. Ah glej ga zlomka, čez eno urco je moral že nazaj k meni. Ob 1h ponoči sem prišla v porodno sobo z rednimi  in močnejšimi popadki na 4-5min. Epiduralno sem odklonila, čeprav sem imela občutek, da so me nekako želeli prepričat v to, da vzamem, saj mi je sestra večkrat rekla, da potem bo prepozno. Vseeno sem vztrajala pri svojem, da je ne želim, saj sem tako čutila. V porodni sobi sem si ustvarila nek svoj zen- ugasnjene luči, in na telefonu relaxing glasba. Babica me je večkrat vprašala če zagotovo čutim popadke, saj jih tako v miru in tišini predihujem. Pri tem komentarju sem bila zelo ponosna nase. V naslednji predvidevam da eni urci, sem se odprla še za dodatna na 2cm. Ker pa mi plodovnica še ni odtekla, smo se določili, da mi predrejo ovoje. Po tem so popadki postali še intenzivnejši in daljši. Od tukaj naprej je šlo vse res zelo hitro. Moram pa poudarit, da nisem tako dobro čutila tiščalnikov kot pri prvi hčerkici.  Bilo je res bolj intenzivno kot pri prvem porodu, ampak enako hitro (dobri dve urci). Ob 3:35 je bil princ že pri meni, jaz pa sem čutila največje olajšanje na svetu. Nepopisna sreča in ob enem začudenje kako je mogoče, da izmed vseh datumov si je bratec izbral ravno sestricin datum. Rinajo je zjutraj tako pričakalo dvojno presenečenje. Dnevna soba polna balončkov in pa pismo v katerem je izvedela, da je postała starejša sestrica. Rinaja in Naj, rojena 3.aprila z natanko 6 let razlike. Dojenje nama je lepo steklo, priklopil se je že v porodni in to brez nastavka, na kar sem zelo ponosna, saj sem hčerko dojila 7m z nastavkom. Ker je bilo vse bp sva 3. dan odšla domov, vendar sva se 6. dan vrnila zaradi mene, saj so mi potrdili endometritis- vnetje maternice. Tako, da sva ostala še 3 dni. Danes sva super, lepo pridobiva na teži, sestrica pa ga obožuje.

Iskrena hvala za vse nasvete tudi v drugo in vso psihično podporo.

Tako prva kot druga nosečnost sta potekali brez težav, aktivna sem bila do konca. Vendar je vseeno bila velika razlika - v drugo sem se pripravljala veliko bolj psihološko, lažje mi je bilo, ker sem vedela približno kaj pričakovati, predvsem pa se mi nikamor ni mudilo in sem v vsakem dnevu uživala. Zelo sem si želela nadgraditi prvi porod, ki ga imam sicer v lepem spominu - takrat sem prišla v MB porodnišnico s popadki, seveda prehitro, odprta celih 0 cm, prejela sem Dolantin, predrli so mi ovoje in na koncu opravili tudi epiziotomijo. Iskreno sem pričakovala ponovno epiziotomijo, vseeno pa sem negovala in masirala presredek za hitrejše celjenje, če ne druga. Je bila pa vseeno velika želja, da se vsem posegom izognem in rodim karseda brez intervencij, spontano, naravno.

PDP sem imela 25.2., ko sem še zadnjič obiskala vadbo za nosečnice, dogajalo se ni nič. Dva dni po roku še vedno brez znakov, ki bi nakazovali porod, ljudje okoli mene pa živčni in z vsakodnevnimi vprašanji, če še ne mislim it rodit. Znoriš. Meni se pa res nikamor ni mudilo in iskreno sem si želela, da se začne spontano, brez sprožanja. V petek, 28.2. sem bila naročena na pregled v UKC, a se ga na srečo nisem rabila udeležit. 😊 Ponoči iz četrtka na petek me je ob 2.30 naenkrat prebudil topel, moker občutek med nogami - plodovnica mi je odtekla praktično v potokih. Ker se nisem želela vstati, sem partnerja (ki je zaspal pred TV na kavču) poklicala kar na telefon - prvi klic je gladko presmrčal, pri drugem se je le zbudil. 😁 Mirno sem mu rekla, naj gre zbuditi in obleči Matica (mojega sina iz prejšnje zveze, ki si je straaašno želel, da bi rodila ponoči, da lahko gre kar v pižami k babici), ker greva rodit. V par sekundah je bil pri vratih spalnice z besedami "OK, OK, čaki zaj, panika!!!", dvakrat globoko vdihnil in se pomiril. Poklicala sem še mojega očeta, da bi ga obvestila, da prihaja Matic, pa se tudi on ni oglasil... Moški in trdno spanje. Mama se je seveda javila takoj.😂 Medtem, ko je Bojč peljal Matica k mojim staršem, sem še ležala na levem boku, čutila sem že rahle popadke, ki so bili dokaj redni, na 5-7 minut. Odpravila sem se pod vroč, dolg tuš. Potem sem dopolnila torbo za porodnišnico, partner, ki je bil ekspresno nazaj, je že nervozno gledal na uro in me priganjal, ko sem mu naročila, naj mi pripravi še sendvič. Videla sem, da ni najbolj sproščen in sem ga dobesedno prisilila (oprosti, minister za zdravje), da spije "enega kratkega", kar moram reči, da je pomagalo. 😂 Ker sva doma zelo blizu porodnišnice, sma se tja odpravila kar peš, želela sem izkoristit priložnost, da se gibam, saj nisem bila prepričana, koliko mi bodo to dovolili glede na odtek plodovnice. Naredila sva še selfie s širokimi nasmeški, vmes sem se parkrat ustavila in nežno predihala popadek. Bila sem zelo mirna, vesela. Ob sprejemu sem bila odprta 1 cm, kar sem sprejela pozitivno, popadki so bili še zmeraj redni na 5 minut in so se lepo stopnjevali. Ob začetnem predlogu, da grem na oddelek, partner pa domov, so si vseeno premislili in tako sva ob nekaj do 5. ure zjutraj prisla v porodno sobo st. 5. Vzdušje je bilo prijetno, v poltemi, s prižgano solno lučko in eteričnim oljem sivke. Kakšno uro sem popadke predihovala na žogi, Bojč me je masiral z žogico ali pestmi po križu, stiskal v predelu medenice, nosil vodo in mi ustnice mazal z vazelinom. Naredila sva nekaj fotk, na katerih se lepo smejim. Zelo lepo sva sodelovala in nenehno me je spodbujal. Potem sem šla na posteljo, popadke sem predihala na vseh štirih, z rokami naslonjena na dvignjeno vzglavje. Med popadki sem sedela na petah. Trudila sem se čimbolj izkoristit gravitacijo in spreminjat položaje medenice. Na fotografijah od tukaj se smeji samo še Bojč, meni več ni bilo smešno, haha. Vmes sem čutila potrebo, da grem na wc, babica mi je dovolila sprehod do kopalnice v sobi 1, kjer se je telo samo "sklistiralo". Med vsakim popadkom sem usmerjala pozornost v to, da se ne zakrčim, da imam čeljust, rame, stegna in zadnjico čimbolj sproščeno (čeprav je to kar umetnost!) in pri vsakem popadku sem si vizualizirala, kako se odpiram. Babica Eva je okoli 7.45 prisla preverit, koliko sem odprta. Pohvalila me je, da mi gre dobro, odprta sem bila 6cm in glavica je lepo pritiskala dol. Predlagala mi je, da sedaj malo poležim, saj predvideva, da se zna hitro odviti in bom potrebovala moč. Legla sem na levi bok in šele ko sem ležala sem ugotovila, kako utrujena sem. Resda sem bila šele slabe 3 ure v porodni sobi, ampak sem v tem času res pridno "delala" za optimalno spuščanje otroka. Med posameznimi popadki sem celo zaspala, so se pa izjemno stopnjevali. Na tej stopnji mi dotiki več niso ustrezali, tudi pogovarjala se nisem. Zadnjo uro sem predihovala z nizkim glasom "aaa", kar mi je veliko bolj ustrezalo kot v tišini. Postajala sem vedno glasnejša, dokler nisem spustila takšnega glasnega, skoraj živalskega, rjovečega zvoka. Vedela sem, kaj to pomeni, babica pa tudi - moj Bojč, ki je ves čas stal ob meni, se je pa najbrž ustrašil, je le prvič postajal ati. Babica je zavpila "rodili bomo!", prižgala luč, pridružila se je še ena babica, meni je pa vso telo pritisnilo navzdol. Mislila sem, da se z rokami držim za posteljo, šele kasneje sem izvedela, da sem stiskala partnerja - baje je bilo zelo boleče. 😂 Z drugim tiščavnikom se je videla glavica, ki je malo zdrsnila nazaj, zato sem dobila navodilo druge babice, da naj se pri naslednjem popadku ne vstrašim bolečine, zdaj bo najhuje, ampak da naj vztrajam. Še vedno sem bila na levem boku, desno nogo mi je v zraku držal Bojč. Z naslednjim tiščavnikom mi je uspelo poroditi glavico, ki sem se je prvič dotaknila. Nor občutek, res ti da zagon. S četrtim, zadnjim tiščavnikom smo ob 8.23 na svet pozdravili našega Florijana. Neskončna sreča in takojšnje olajšanje.
Pogledala sem mojega presrečnega Bojča, solze so mu tekle v potokih, jaz pa sem bila vesela, da je mimo in ponosna nase. Ati je prerezal popkovnico, ko je nehala utripati, je pa imel pri tem kar malo težav, najbrž od živcev. 😁 Ko mi je babica povedala, da sem se zgolj malo raztrgala in da bo potreben kak šiv ali dva, sem pa to občutila kot čisto zmago! Takoj po porodu sem Florijana dobila k sebi, kjer je ostal dobro uro, ves moker in dišeč. To je bil samo naš čas, ko se nisma mogla načudit tej lepoti, nič ni bil pomečkan ali otečen, bil je rožnate barve, glavica je bila lepe oblike, laski pa kratki ampak čisto blond. Kasneje so ga stehtali in izmerili (3790g, 52cm). Uspelo nam je točno to, kar sem si želela. Zakaj nam? Ker ta porod vidim kot izjemno timsko delo. Moj Bojč je ogromno doprinesel s svojo psihološko in fizično podporo, mirnostjo (po prvih paničnih minutah doma😁) - boljšega partnerja si ne bi mogla želeti, zdravstveno osebje s prijaznostjo, upoštevanjem, prisotnostjo takrat, ko je bilo potrebno - ne preveč, ne premalo. Največje delo je pa opravil Florijan, ki sem ga do zadnjega čutila, kako se odriva in pomaga, za kar sem mu bila zelo hvaležna in sem mu to tudi večkrat med porodom pri sebi povedala, ga pohvalila.

Florijanovo ime je do rojstva ostalo presenečenje, bratcu Maticu sva pa obljubila, da bo prvi, ki ga bo izvedel in obljubo sva držala. Iz porodne sobe sem poklicala v tajništvo vrtca in preko vzgojiteljice sem ga lahko slišala in mu sporočila novico. Takrat so se mi vlile solze, moja sreča je bila popolna. Res sem ponosna na to našo porodno zgodbo.

Pozdravljene punce.