Porodne zgodbe 2025

Moje počutje v nosečnosti ni bilo ravno krasno (kar ste tiste, ki ste hodile na vadbo k Izidori istočasno kot jaz lahko tudi opazile-povedati želim, da sem drugače bolj družabna in vesela ), nisem se počutila najboljše, začetne slabosti, utrujenost, glavoboli, uhajanje urina, krči, nespečnost, zadnja 2 meseca nor občutek tiščanja navzdol in še in še bi lahko naštevala, ampak evo, preživela sem .
Ves čas nosečnosti sem bila prepričana, da bom rodila dosti prej. Zakaj? Vse je bilo toliko prej kot prvič, kot to kar sem pričakovala! Toliko bolj intenzivno, wau! Torej ves čas sem nakladala vsem okoli sebe, kako bom jaz rodila najverjetneje hitro v novembru. Tudi moja ginekologinja je proti koncu predvidevala glede na mehčanje, pritisk navzdol, lažne popadke, da bo vsaj 3 tedne prej, edino Izidora je rekla, s prve: »Ne, ne boš, to mi vsaka reče!«. No, ni bilo čisto tako, namesto novembrčice sem dobila kar decembrčico , tako, da Izidora je zopet imela prav . PDP sem imela 27.11.2025, ki so ga nato prestavili na 24.11.2025, rodila sem 4.12.2025, torej z 11 dnevnim zamikom. Prvi otrok, ki bo letos star 7 let je bil rojen z urgentnim carskim rezom kar je bila največja travma mojega življenja. A o tem kdaj drugič .
Zakaj sem svojo porodno zgodbo naslovila? Sem učiteljica praktičnega pouka in ta stavek je pri meni pogost. Težim k temu, da se morata teorija in praksa tesno prepletati in iti druga ob drugi. No, točno tako sem si predstavljala svoj porod. Da uporabim vso teorijo, ki mi jo je moja preljuba Izidora predala že v prvi nosečnosti. Torej, da v praksi pokažem kako vestno sem si zapomnila njeno teorijo, da dokažem tudi partnerju, da denarja, ki sem ga namenila v svoje izobraževalne namene ne rabi objokavati, ker mi bo prišlo prav. No, po svojem drugem porodu šele sedaj prvič iskreno razumem svoje dijake, ko jim nekaj iz teorije v praksi sploh ni jasno (ja, mislim, da bom po končani porodniški bolj »mehka« kot sem bila pred nosečnostjo do tistih dijakov, ki teorije in prakse ne povežejo najboljše, haha ). 2-3cm pa… Izveš, če prebereš do konca .
No, da ne zaidem preveč pa začnimo… Sin je zbolel za gripo, zato ga je v sredo zvečer moja mami odpeljala k sebi, saj sem jaz imela v četrtek, 4.12.2025 ob 11. uri pregled v AZRN (ambulanta za rizično nosečnost). Ker sem bila že toliko čez rok smo vsi predvidevali, da me bodo kot jutri zadržali in, da je to zadnji pregled. A moja deklica je imela svoj načrt. Sredina noč je bila zame ena težjih. Čustveno. Fizično sem se počutila neverjetno dobro, kot že dolgo ne. Kar mi ni dalo niti malo misliti, da pa je morda to to, da bi lahko bil to znak. Čustveno pa težka, ker sem bolnega otroka dala k mami, ker sem vedela, da bolan ne bo moral k meni na obisk, ker sem vedela, da je tudi on v stiski, ker mora iti stran od mene z vročino in blodnjami, predvsem pa, ker sem vedela, da zdaj pa bom res enkrat rodila, in, da je skoraj zagotovo zadnjič, da smo 3-je. A ni bilo druge, to je bilo za vse najboljše. Potem je za mano prišel tisti tihi strah… Bolezen! Prvič je bilo tako. Partner ni bil z menoj pri prvem porodu, saj je zbolel… In že so vsi tisti oblački, ki jih imamo ženske zvečer nad glavo postajali nebo polno oblakov, dokler nisem v solzah zaspala.
Zjutraj sem po res dolgem času končno dolgo spala. Ko sem se zbudila sem vedela. To je to. Hitro pokliči sina Tevža na video klic, zbudi moža Sebastjana in ga pošlji v službo, da čim več naredi, da pride hitro domov, ker je to to.
Začelo se je kot po učbeniku. Klasično špikanje, bolečina, ki prihaja iz križa navzven, redni popadki na 6 minut kar tako, iz prve. Opa Sandra, vrag je šalo vzel! Prejšnji dan je sin zaradi vročine bil 1 uro v tušu, kjer je pustil pručko, ki me je res spravljala ob živce, da je ostala tam, ne na svojem mestu (zunaj na terasi), a zjutraj sem mu bila hvaležna, saj mi je med popadki prišla prav kot, da bi si jo naročila. Vesolje je zopet poskrbelo, da se stvari poklopijo sem si mislila, to je to, vse bo šlo kot po maslu.
Med tem, ko sem pod tušem predihavala popadke sem še vedno mislila, da je to to kot vsak večer, lažni popadki, ki bodo med tuširanjem spustili in zopet bo minil en dan več. A tokrat ni bilo tako, čeprav sem morda globoko v sebi to že vedela, saj so bili drugačni, intenzivni in neverjetno pogosti. Ok, Sandra, dihaj, sej veš teorijo, najesti se moraš, fajn napiti, preveriti porodno torbo, in, ko trajajo 1 uro na 5 minut, akcija, gremo. No , ta teorija je hitro potrebovala pomoč. Že sem se javila Izidori, da mislim, da pa tokrat bo in ji poslala screenshoot aplikacije merjenja popadkov (še dobro, da sem jo imela na telefonu, ker še danes težko verjamem, da so se začeli na 6 minut!). Kar hitro za tem ji rečem naj pride, ker to je to, popadki so bili kar naenkrat na manj kot 5 minut, mene je postalo strah, nisem več upala čakati doma, ker kaj pa, če to kaj pa če ono, čeprav ja, teorije sem bila polna, a ko me je zagrabil strah me ni zanimalo druga kot ali je na cesti do porodnišnice gužva (pazi, živimo 1.2 km od UKC-ja). Prepričana sem bila, da sem odprta VSAJ 8 cm, ker to, to je pa akcija.Prišla bom in rodila kot, da grem kakat sem govorila vso pot do tja.
Seveda je ob vhodu v UKC bila gneča kot vsak dan in sva morala narediti akcijo na rampi, da so naju spustili naprej. Vmes redni popadki, a jaz sem zatrjevala, da ne grem iz avta pred vhodom v porodnišnico, da želim, da greva parkirat čisto tja dol, daleč vstran, ker jaz moram nujno še hodit po robu pločnika, da se dete spusti, kot nam je to pokazala Izidora. Skoraj se že skregava zaradi tega, ker nisem želela izstopiti pred vhodom, zato me posluša in pelje na parking nazaj (sej ni imel izbire). Tam želim izstopiti iz avta, ko pride res intenziven popadek, ki ga vidijo 3 fantje, ki malicajo zraven Berghaus kombija in brez, da me vprašajo pridejo, me oprimejo pod roko in nabašejo v njihov kombi ter naju peljejo direktno do vhoda .
Sama moram na sprejem, kar me prestraši. Zakaj sama, če gre partner z mano na porod? Kje je Izidora (še enkrat, živimo 1.2km od UKC-ja, res hitro sva bila tam), v glavi nastaja panika, strah, da bom zopet rodila sama, že se želim upreti temu, da grem sama naprej, ko mi sestra/babica zatrdi, da pride partner takoj za menoj, da me mora babica pregledati koliko sem odprta in urediti dokumentacijo. Okej. Pa že, si rečem, tukaj še ni treba postavljati mej, sej veš kaj je rekla Izidora,… In potem? Ne hladen, ledeno mrzli tuš, ko me babica ob sprejemu pogleda koliko sem odprta. Naj ponovno omenim, da sem šla od doma tako hitro, ker sem bila prestrašena, da sem odprta skoraj do konca, da ne rodim po poti/doma… In ona reče: 2-3 cm! Samo malo, kaj????? 2-3 cm???? Jaz pa že težko diham??? Neee, to nekaj ni ok, pravim, dajte preverite še enkrat, to je nemogoče, mene tak močno boli! In, da če je res 2-3 cm ni šans, da ostanem tu, da grem domov, da sem doma zelo blizu, da sem prvič odprta 6 cm in je trajalo še 18 ur, potem je bil pa urgentni carski rez. Da tokrat tega ne želim, da me je strah, lalalala. Ona se nasmeji in mi seveda začne razlagati o načinih lajšanja bolečine… Tukaj sem bila še toliko ok, da sem jo prekinila in ji razložila, da jaz ne želim roditi z protibolečinskimi sredstvi, da jaz zmorem to naravno, brez vsega, da sem pripravljena, itd. Da želim samo, da že pride partner in Izidora. Jaz to želim, jaz to zmorem. To sem rekla. Na glas. Ponosno. Ne, niti pomisliti nočem kaj si je mislila o meni glede na to kako sem vzganjala med popadki pri teh 2-3 cm, haha.
A iskreno… V sebi sem čutila, da sem že na koncu z jakostjo bolečine, ki jo lahko prenesem. V glavi sem slišala Izidoro, kako razlaga na vadbi o tem kako hudo jamrajo nekatere, ko so odprte 2-3 cm, in, da najhujše šele pride, da to ene sploh še ne vejo, da so odprte/majo popadke, potem takoj, to, da zakaj pa ne bi vzele nekaj, če je na voljo, da pač nismo vsi enaki, itd. itd., itd.
Vedela sem, da ne želim ničesar, če pa že, pa karkoli razen epiduralne. Tolažilo me je, da sta to vedela tudi Sebastjan in Izidora in, da sem imela toliko vere v njiju, da sem vedela, da mi pa tega res ne bosta dovolila vzeti, tudi če jima grozim . No po vsem razpravljanju okoli tega z babico sta res prišla moja podpornika- Sebastjan in Izidora. Takoj je postalo vse lažje, spet sem dobila malo upanja vase, a le do naslednjega popadka . Tam sem zopet začela svoje mantre, da ne morem več (ja, že na začetku sem to govorila …), spustila kako sočno kletvico in Izidori verjetno 100x ponovila, da je babica rekla, da sem odprta 2-3cm , in, da že ne morem več … Izidora mi je hitro izborila en dolg tuš, ki mi sicer moram priznati ni preveč prijal, kljub temu, da imam res rada vodo in tudi tuš sam po sebi, in, da sem v teoriji zopet vedela, da je to najboljše za odpiranje, sem med tuširanjem kar jamrala, ker ne samo bolečina med popadki, tudi ta tuš mi je bil grozljiv, neudoben, na videz ogaben, za povrhu vsega pa imajo še težave z mešanjem vode, tako, da sta imela Izidora in Sebastjan kar izziv, da je bila voda prijetna, saj je kar naenkrat začela teči topla ali mrzla voda. Ker valda samo to še rabimo, medtem, ko jaz mislim, da bom umrla, preden pridem do 10 cm, haha.

Ko se vrnemo v porodno sobo, smo menjavali položaje, super mi je bila pručka in omarica za papirje na katero sem se naslanjala. In potem? Iskreno?  Še sama ne vem. Babica me pogleda in reče: 8-9 cm. Samo malo, kaj? Dobro slišim? Sama pri sebi si mislim, da se je zopet zmotila, kot na začetku. Vsi se začnejo veseliti, jaz pa kot pokvarjena kaseta ponavljam, da ne morem več, vmes 100000x rečem naj mi dajo vse kar imajo proti bolečinam (nisem prepričana, ampak skoraj upam si trditi, da sem rekla tudi za epiduralno). Aja, da ne pozabim omeniti dihanja. Vso nosečnost sem vadila dihanje, se pripravljala in niti pomislila na to, da lahko kar vse to pozabiš oz. v praksi pač ne izvedeš. No, če ne bi bilo Izidore, da me je vsake toliko opomnila, in mi pobožala rame, da sem jih sprostila in spustila dol, se bojim, da bi se zakrčila in bi se vse skupaj ustavilo že tam na teh 2-3 cm.

 A se ni . Vsake toliko me je prešinila tudi misel, da morem med tiščavniki (takrat sem si samo razlaga v teoriji, nisem še bila tam) zapreti oči in zadržati dih kot na bazenu, kot smo to počele na pripravah. Seveda je bila praksa zopet drugačna.  No, kar naenkrat me zopet preseneti nova bolečina, nov neznan pritisk. V glavi zopet moja teorija, aha, ko imaš občutek, da moraš na blato, je to to, bo počasi. O fak si mislim (in verjetno fak in še kaj sočnega tudi izrečem). Ta pritisk je bil res močan. Res močan! Priznam, da me je kar prestrašil. Bolj kot sem kričala, da moram kakat, da ne morem več itd., bolj sem imela občutek, da so vsi veseli, ker smo očitno res blizu. Izidora me je ves čas vzpodbujala in mi govorila, da mi gre dobro. Joj, kako grozno je bilo, ker sem imela jaz ves čas čisto drugačen občutek in res nisem verjela vase, niti malo. Kljub bolečini sem bila že takrat razočarana nad seboj. Da nisem pravilno predihavala, da nisem hranila energije, ampak sem kričala (ja, to mi je pasalo očitno), da nisem zaupala vase in, da sem to tudi na glas ves čas ponavljala. Torej delala sem vse kar »naj nebi smela«, če se lahko tako neumno izrazim. V teoriji sem vse to vedela, hecno je, da sem to vedela tudi tam med vso bolečino, ki sem jo imela, a delala sem čisto nasprotno, kot, da ne znam drugače.

No, ta občutek, da sem bom pokakala se je stopnjeval, postajalo je huje in huje, in res sem začela verjeti, da bo moja deklica prišla skozi katero drugo odprtino, ker tak pritisk, noro, ni besed s katerimi bi lahko to opisala. Pa sem jih dočakala tiščavnike. Kot sem že napisala, to, da zadržim dih, da sem tiho, da potisnem, ko mi rečejo… Ja, vse to sem vedela, a jaz očitno ne bi bila jaz, če tega nebi speljala po svoje. Zdelo se mi je neskončno dolgo, zdelo se mi je, da trajajo že 10 ur. Babica bi morala zaključiti svojo smeno, a je ostala z nami do konca. Da bo ura šele 15.00, (jaz sem prišla v porodnišnico ob 10ih, malo preko), mi ni povedalo nič, saj nisem mogla razmišljati, meni se je zdelo, da traja že 100 let. Potiskam, kričim, preklinjam, verjamem v to, da res ne zmorem več, in, da ni šans, da bo ta otrok prišel skozi vagino glede na pritisk na drugo odprtino, haha. In potem… Kar naenkrat se zgodi. ČUDEŽ. Ne, ni bil čudež, a zame je bilo kot največji čudež tega sveta. Uspelo mi je. Rodila sem. Vaginalno. Naravno. Z vso bolečino (no razen injekcije, ki me je omamila, in smejalnega plina, za katerega še danes prisegam, da ni dal niti 0.000000% efekta). Zmogla sem. Moja deklica je rojena.

Kako enostaven je bil iztis. Waaaaau. Tega si pa res nisem tako predstavljala. Vsi so govorili  o tem kako težko je iztisniti otroka, glavica že, kaj pa rame in podobne bedarije. Meni je bil iztis neverjetno doživetje, olajšanje, opolnomočenje. Wau, in samo wau bom rekla. Ni drugih besed. Izidora mi hitro zatem reče, če bom zdaj končno verjela vase in v to, da zmorem? Ja, prisežem, da bi lahko to ponovila. In ne enkrat, večkrat. Zakaj? Ker je vredno. Ta občutek, ki sem ga doživela po porodu je neprecenljiv. Je boljši kot karkoli na tem svetu. Ni primerjave. Pika.

Porodila sem še posteljico, Izidoro sem prosila, da jo pregleda, če je cela, prav tako jo je fotografirala, saj je sama nisem želela pogledati (zanimivo, ta del teorije in prakse pa se je poklopil, tako kot sem imela v načrtu). Prav tako je presenetil partner, ki je prerezal popkovnico, kar ni bilo »v planu« saj ne jaz ne on nisva imela te želje, a se je tam odločil drugače, preljuba Izidora pa nama je ta dragocen trenutek tudi posnela.

Moje dete je rojeno, a zgodba se nadaljuje kot se je začela-teorija se zopet ne poveže s prakso. To, da želim dojiti sem vedela. Tudi to, da želim prvi podoj takoj po rojstvu, da želim stik koža na kožo tudi, skratka vse kar prvič nisem imela možnosti doživeti zaradi CR. A kaj se je zgodilo? Bila sem v takem šoku, da sploh nisem dojemala kaj se je ravnokar zgodilo (nisem mogla dojeti, da mi je res uspelo in, da nisem umrla) in deklice, ko sem jo dobila nase je nisem dala na dojko. Ko je bila zunaj seveda nisem več poslušala nikogar okoli sebe, zato tudi nisem slišala, da je imela okoli vratu ovito popkovnico, zato je bilo potrebno dodajanje kisika in so jo hitro odpeljali na intenzivno nego, kjer so ji nudili oskrbo. Nisem izvedela koliko je dolga, koliko je težka, ničesar… In predvsem zame pomembno-nisem je pristavila na dojko! Kako je to mogoče Sandra, to je ja osnova! Prvi podoj je kot tekoče zlato, kako si lahko »pozabila«? Groza. Ampak ok, si rečem, samo, da je deklica okej, da se slučajno ne ponovi zgodba kot pri prvem, ki je bil res šibkega zdravja.

 Z Izidoro se poslovimo, partner in jaz pa ostaneva tam v porodni sobi. Noge se mi začnejo tresti, začne me zebsti, zopet je vse točno tako kot nas je pripravila Izidora. Pokličem sestro, ki mi pove, da žal ne morem biti drugače kot tako, ker mora priti zdravnica, da me zašije. Kaj, zašije? Zopet šok. Zakaj bi me zdaj kdo šival, če mi niso prerezali presredka? Izidora ni nič rekla, nič mi ni jasno, saj se počutim odlično!

 S Sebastjanom med tem čakanjem pokličeva družino (na video klic) , da jim poveva veselo novico. Sama sebi se čudim-kako je to možno? Prisegla bi, da doma zgledam slabše na navaden dan kot sem izgledala po porodu. Nekaj minut nazaj sem rodila. Neverjetno je. Ne morem dojeti, da se lahko tako dobro počutim. Da je vsa bolečina, ki me je še nekaj minut nazaj želela ubiti popustila, da je ni več. Waaaau, žensko telo je res čudežno. Prav tako so v šoku na drugi strani: »Kdaj pa si rodila?« sprašujejo. Poveva, da pred približno 45 minutami, in vsi so z mano vred šokirani kako je to možno, ker sem bila res top!

No, po ¾ ure čakanja le pride zdravnica, ki me bo zašila. Partner gre med tem časom pogledat najino deklico na intenzivno nego, jaz pa cela pogumna načnem pogovor z zdravnico. Potem pa šok! Bolečina za znoret! Začne mi dajati injekcije proti bolečinam. Aw, kakšna zoprna bolečina. Zazdi se mi, da je zdravnica malo sarkastična, saj mi kar nekajkrat pove, da, če bi izbrala epiduralno tega zdaj ne bi čutila (ni logično, ampak ok, ona že ve), in, da zakaj kričim, če sem ravnokar rodila. V tistem se mi zazdi, da je bila prejšnja, porodna bolečina lažja za prenesti kot pa zdaj tole. Zazdi se mi, da je nekaj hudo narobe, ker to kako čudno me boli pa zagotovo ni okej. To šivanje traja 1 uro. 1 uro! Shit! Bilo je grozljivo, neprijetno, čutila sem vso tisto zategovanje, predvsem pa zategnjenost zdravnice, ki me je šivala. Še danes ne vem koliko šivov imam, kako raztrgana sem bila, saj je bil njen odgovor, da je to njeno delo, in, da ga bo opravila tako, da bo čim manj  opazno in moteče. Ok, pa vseeno me zanima, ampak ne, ni se dala. Ni bila preveč za pogovor, kar meni ni preveč sedlo, a sem jo raje pustila pri miru in zraven kričala od bolečine, kar jo je še dodatno vznemirjalo, a jebiga, če so me lahko prej poslušali 5 ur bo pa tudi ona zdržala sem si mislila in končno teorijo povezala z prakso: Izidora je rekla, da se ne smemo ozirati na druge, da moramo delati kot nam ustreza, in, ja, meni je ustrezalo, da kričim, če je njej to prav ali pa ne .

Rodila sem v Mariboru, kljub temu, da je moja prva porodna zgodba iz Maribora bila grozljiva od sprejema do odpusta domov 11. dan. Tokrat nimam (razen zdravnice, ki me je šivala in njene zategnjenosti) niti 1 pripombe nad porodnišnico Maribor. Pa sem precej zakompliciran človek bi rekla, hitro najdem kaj, kar mi ne ustreza, me moti. Samo pohvalim jih lahko od sprejema do odpusta (razen tuša, ki je potreben obnove, haha, malo za šalo). Moj porod je trajal čarobnih 5 ur. Glede na to, da se smatram kot prvorodka je zame to čarobno.

Izidora, hvala.
Hvala, ker si bila tam – ne samo fizično, ampak v vsakem pomenu besede. Opolnomočila si me na način, ki ga bom nosila s seboj za vedno. Dala si mi točno to, kar sem v posameznih trenutkih potrebovala – včasih besedo, včasih dotik, včasih samo mirno prisotnost. Čeprav med porodom nisem delala vsega tako, kot sva vadili v teoriji, sva bili neverjetno usklajeni. Brez pritiska, brez popravljanja – popolnoma si se prilagajala meni, mojemu telesu, mojemu ritmu. To je bila neprecenljiva varnost. Čutila sem, da me vidiš, slišiš in spoštuješ. Porod je najintimnejša izkušnja v življenju. Tista, ki se je ne pozabi. In dejstvo, da sem si te želela ob sebi, pove vse o zaupanju, ki sem ga čutila do tebe. To zaupanje si v celoti upravičila. Hvala, ker si bila moja doula.
Hvala, ker si bila z mano – točno tako, kot sem te potrebovala.

Tri strani kasneje lahko mirno rečem: porod je bil krajši kot njegova zgodba.  Če si prišla do sem: čestitam. Jaz sem do konca prišla precej bolj zadihana. Jaz in Nola sva dobro. Ostalo je zgodovina.

Konec. Sandra

Porodna zgodba Niki Lior

Karla

Na PDP, v ponedeljek 17.11., sem imela v Porodnišnici Ptuj pregled, na katerem je zdravnica ugotovila, da sem odprta 2 prsta in, da je maternični vrat že skrajšan. Naslednja dva dni se mi je luščil čep, gosta sluz je bila najprej rjave barve, nato prozorne. Čep se mi je sicer enkrat delno odluščil že 22.10., takrat je bil živo roza barve, ampak je bila količina precej manjša.

V noči s torka na sredo sem čutila rahle krče, kot pri menstruaciji, ampak sem jih lepo prespala. Partner je šel zjutraj v sredo v službo, jaz sem nato imela nekoliko močnejše krče, ki pa so prihajali v nerednih intervalih in v kar dolgih razmikih, ob desetih dopoldne pa so se čisto prenehali. Spet so se pojavili pozno popoldne, malo bolj intenzivni so bili, a so se spet prenehali. Vrnili so se ob desetih zvečer in postali močnejši, tako da sem jih predihavala. Spati nisem mogla, partnerja pa nisem želela motiti, zato sem jih predihavala v dnevni sobi, nekaj časa na gimnastični žogi, nekaj časa na tleh. Hitro so postali redni, na 5 minut, posamezen popadek pa je trajal nekje 45 sekund, včasih tudi minuto. Namen sem imela še čim dlje ostati doma, saj imava porodnišnico čez cesto. Od enih zjutraj so se popadki začeli pojavljati že na 3 minute, zato malo pred drugo uro vseeno zbudim partnerja in ga prosim naj nama pripravi za jesti. Ko se najem in stuširam še prediham nekaj popadkov, zdi se mi sicer, da bi jih še lahko predihavala doma, ampak ura je že nekaj čez 3 zjutraj in popadki so še vedno redni na 3 minute, zato se odločim, da greva. Posnamejo CTG in babica me pregleda ter veselo reče: »Telo se že lepo pripravlja, maternični vrat je skrajšan in zmehčan, odprti ste 2 prsta.« Po toliko urah popadkov in sploh tako pogostih in rednih popadkih, sem mislila, da bom definitivno odprta že kaj več kot pa v ponedeljek na pregledu. Partnerja pošljejo domov, mene pa dajo v pripravljalno sobo. Babica mi svetuje, da skušam med popadki spati oz. vsaj počivati, prinese mi termofor in vpraša, če želim kaj proti bolečinam, a zavrnem. Po porodu se spomnim, da bi na tej točki lahko prosila za TENS. Ponoči nekako predihujem popadke in vmes celo malo dremam. Zjutraj ob šestih babica posname CTG in mi predlaga, da grem pod daljši tuš, nato pa me bo naslednja izmena babic pogledala, malo po sedmi uri. Tuširam se skoraj do osme ure, vroča voda mi zelo odgovarja, zdi se mi, da so popadki redkejši, tudi intenzivnost je dosti manjša. Ko pridem izpod tuša, mi babica prinese zajtrk, vem, da bo porod še dolg. Vpraša me, kje čutim bolečine popadkov in povem, da v spodnjem delu trebuha, ona odrezavo reče: »Ja, začetni popadki pač, ki mehčajo maternični vrat.« Po zajtrku pride druga babica in sicer zlata babica Eva C., dobim antibiotik zaradi pozitivnega brisa na streptokok B, da mi tudi svečko za mehčanje materničnega vratu, pove da sem odprta 3 prste in spodbudno reče, da počakava, da svečka naredi svoje, nato pa lahko grem še pod en daljši tuš kar v porodni sobi, v kadi. Ob tem dobim nov zagon.

Malo pred enajsto uro grem v porodno sobo, v kadi se tuširam ob svoji glasbi, popadki so spet precej milejši. Nobena babica ne pride in po dobri uri se odločim, da grem prositi, če me lahko pregledajo, kakšen je napredek. Babica Eva ugotovi, da sem odprta lepe 4 cm. Odločimo se predreti plodove ovoje. Plodovnica je mekonijska, zato moj porod v vodi odpade. Babici je hudo in se mi opravičuje, ker sedaj ne bom mogla roditi v vodi, jaz pa ostajam mirna in ji povem, da sem vedela, da lahko pride do tega. Babica še reče, da lahko sedaj, ker ne bom rojevala v vodi, dobim tudi ultivo. Odvrnem, da sem želela najprej poskusiti brez protibolečinskih sredstev, da pa me vseeno zanima tudi, ali je možna epiduralna. Babica reče, da sploh ni problema, da lahko dobim tudi epiduralno, kakor želim. Rečem, da bom zaenkrat še malo počakala.

Kmalu za tem pride moj partner Aljaž. Po predrtju ovojev se moji popadki zelo močno okrepijo. Skušam jih predihati, pomaga mi tudi Aljaž, ampak se kar zakrčim pri vsakem popadku. Pri sebi si mislim: »Če sem sedaj odprta komaj 4 cm in me že tako boli, kje je še 10…«, prestrašim se, da me bodo kasneje popadki, če bom čakala z epiduralno, mogoče boleli preveč, da bi sploh lahko bila pri miru, da bi mi epiduralno nastavili. Na žalost se v tistem trenutku sploh ne spomnim opcije, da bi se šla ponovno tuširati ali pa, da bi se prisilila vstati iz postelje (tam mi je udobno, ker sem utrujena od cele noči popadkov) in se vsaj malo gibati, morda na žogi, kar bi verjetno zmanjšalo bolečino. Partner se tudi ne spomni na to, ampak mi takoj ugodi, ker je šele ravnokar prišel in me videl, kako se zvijam v bolečinah. Rečem mu, da pozvoni babici in prosim jo, da pokliče za epiduralno. Anesteziolog in asistentka prideta zelo hitro, on me vpraša, kako bi ocenila bolečino od 0 do 10, oba sta zelo prijazna. Bolečino ocenim 6-7, anesteziolog začudeno reče, da po navadi ženske, ko se odločijo za epiduralno, bolečino ocenijo z 10 ali pa kar 15. Jaz pa ne želim oceniti z 10, ker verjamem, da to še ne more biti maksimum in da bo bolečina, v kolikor ne vzamem epiduralne, še večja. Ampak že, ko mi nastavljajo epiduralno v sedečem položaju, me popadki bolijo manj, kot leže. Po prvi dozi epiduralne ocenim bolečino s 4, anesteziolog mi pokaže stikalo, s katerim si lahko na 15 minut sama dodam dozo, babica pa reče, da popadki več ne bodo hujši od tega kakršni so sedaj. Partnerju rečem: Ok, potem pa se bo dalo zdržati. Nekje vmes se še spomnim, da sem čisto pozabila, da imam s seboj tudi Dianatal gel in babico prosim, da mi ga aplicira, kar kasneje tudi večkrat stori.

Popadki žal kar hitro postanejo močnejši, a sedaj ko imam epiduralno, se ne zakrčim, pač pa jih večinoma lepo globoko prediham, včasih partner diha z mano, pri vsakem popadku ga stiskam za roko, daje mi za piti navadno vodo, prigriznem dva suha keksa, drugo mi ne paše. Najprej se med popadki še malo pogovarjava, ves čas mi je slabo, zato Aljaž najde posodico za bruhanje. Ne vem točno kdaj, a vmes me je začelo zelo zebsti, Aljaž mi je oblekel debele nogavice. Popadki nato postajajo vedno bolj močni, zdi se mi, da odmerki epiduralne več sploh ne primejo, s partnerjem se nehava pogovarjati. Na neki točki tudi dvakrat bruham. Ob tem vidim nasmejano Izidoro z dvema dvignjenima prstoma: »Yes! Super je, če bruhaš, to otroka tišči navzdol.« Po bruhanju tudi občutim malo olajšanja. Babici nekje pri, mislim da, 7 cm, povem, da vaginalnega pregleda sploh ne čutim. Epiduralna mi je čisto omrtvičila spodnji predel, popadke pa močno čutim. Vmes, sploh ne vem kdaj, babica komentira, da se je naredil »lip«, ki ga bo skušala umakniti, tudi tega sploh nič ne čutim. Ko sva sama, partner komentira, da se je ena plastenka, ki mi teče v žilo, že čisto izpraznila, teče pa še tudi nekaj drugega, takoj vem kaj je to – umetni popadki. In res se popadki zlivajo en v drugega, sploh ni več premorov med njimi. Babica predlaga naj bom na boku, partner mi pri popadku pomaga dvigniti nogo in ga prediham, potiskam še ne. Glavica se že vidi in babica reče partnerju, da jo lahko potipa. Čudno me boli trebuh, tudi takrat, ko ni popadkov, babici pokažem na katerem mestu.

Potem naenkrat babici gledata CTG, ki je bil ves čas poroda super, spogledata se in ena reče drugi: »Kliči«. V sobo pride zdravnica porodničarka, pediater in mogoče še kdo, naenkrat je okoli postelje veliko ljudi. Babica mi nadene kisikovo masko, z Aljažem se spogledava in veva, da je situacija resna. Ležim na hrbtu, rečejo mi naj globoko zajamem sapo, se primem pod nogami in potiskam. Nimam moči v rokah, babica mi jih zatlači pod noge. Trudim se potiskati, a sploh ne čutim, če delam prav. Po koncu poroda mi sicer babica pove, da sem potiskala še boljše kot marsikatera ženska, ki ne vzame epiduralne. Odločijo se, da mi bo ena od babic pritisnila na trebuh, partner mi pomaga držati glavo gor. Ko se mi babica s komolcem vrže za trebuh, je bolečina hujša od vseh popadkov, ob tem rjovim, sploh ne prepoznam svojega glasu. Babica komentira, naj ne renčim, pač pa naj dam vso moč v potiskanje. Pri naslednjem popadku poskusimo še enkrat. Žal ne gre, prišlo je do zastoja na medeničnem dnu. Odločijo se za vakuum. Vem, kaj to prinese s seboj, in res: ena babica reče drugi: »vreži«. Babica se mi opraviči, da me je morala prerezati, meni pa je čisto vseeno, hočem samo, da je z otrokom vse v redu. Mislim, da je sledil še en popadek ali dva in 20.11. ob 16.41 je bil Leo zunaj, na mojih prsih. Obema z Aljažem se nama vlijejo solze. Ko popkovnica preneha utripati, jo Aljaž prereže. Pred porodom ni bil prepričan, ali jo bo zmogel prerezati, misel na to, da bi pri porodu videl kaj preveč, mu je bila grozna. Potem pa je vse izpeljal, videl je tudi, kako se je porodila posteljica in mojo rano preden so mi zašili presredek. Odlično se je odrezal in mi bil res v ogromno podporo. Izkazalo se je, da je do zastoja prišlo, ker je bil Leo obrnjen z obrazkom navzgor. Sama še vedno nisem prepričana, ali je bilo prav, da sem vzela epiduralno in kako bi se porod sicer odvijal (bi čutila tiščavnike in bi mogoče iztis uspel brez vakuuma, bi lahko bila tudi v katerem drugem položaju za iztis?), a babica je takoj po porodu komentirala, da je bilo dobro, da sem imela epiduralno, saj še posebej prvorodke pri takšni vstavi otroka težko rodijo vaginalno, verjetno bi bil potreben carski rez. Rekla je tudi, da je vedela, da nekaj z lego otroka ni v redu, glede na to, kako me je bolel trebuh. Zdravnica pa je komentirala, da bo epiziotomijska rana najverjetneje lepo zacelila, saj je tkivo lepo elastično (v mislih se sama sebi zahvalim za masažo presredka, ki sem jo izvajala v nosečnosti). Kljub temu, da se sprašujem, kako bi se vse skupaj odvilo brez epiduralne, mi ni žal, da sem jo vzela, žal mi je morda le tega, da prej nisem izkoristila drugih možnosti. Porod imam vseeno v lepem spominu, zdi se mi, da se je proti koncu zelo hitro vse odvijalo in da tisti intenzivni popadki niso trajali tako dolgo.

Najbolj pomembno pa je seveda, da je z najinim Leom vse super. Minuto po porodu je imel APGAR 9, po 5 minutah pa že 10, takoj ko je pediater prišel, je komentiral, da je otroček lepo rožnat in da njega na srečo sploh ne potrebujemo. Leo se je že v porodni sobi pristavil in se kakšni 2 uri dojil, vse babice, ki so prišle v večerno izmeno, so komentirale, kako zadovoljen je videti. Tudi sedaj nama dojenje zelo lepo teče in Leo super pridobiva na teži.

Hvala Izidora za vso predano znanje, zaradi katerega sem šla roditi bolj samozavestna in se tudi nisem obremenjevala, ko se stvari niso odvijale po mojih načrtih. Če ne bi bila tako dobro pripravljena, verjamem, da bi lahko bil celo travmatičen, sedaj pa ga sploh nisem doživela kot takšnega. Ostalim nosečkam iz Sončne vile pa želim lep porod.

Moja porodna zgodba se je začela 15 dni pred PDP oziroma 10 dni pred rojstvom. Zaradi nosečniške trompocitopenije sva se z zdravnico odločili, da začnemo porod spodbujati, najprej čimbolj naravno. Naredili so mi stripping, jaz pa sem uporabila vso znanje in metode, ki sem se jih naučila tekom Izidorinih vadb in šole za starše. V tem času se mi je odluščil čep in odprla sem se 1 cm. Dnevi so minevali in tako tudi moje vznemirjenje, kdaj bo prišel veliki dan. Potem pa so se krvni rezultati toliko znižali, da je zdravnica predlagala sprožanje s trakcem. Strinjala sem se. S partnerjem so nama dali še dve uri časa, da se podruživa, nato pa so me zvečer sprejeli na oddelek, vstavili trakec in svetovali, naj zaspim. Vznemirjenje je bilo veliko in spanca bolj malo. Čez nekaj ur so se začeli popadki, ki so se mi zdeli že precej intenzivni in so se hitro stopnjevali. Ker nisem vedela, kaj me še čaka, sem po nasvetu babice vzela tableto za pomiritev. Zaspala sem za tri ure, nato pa so me zbudili močni popadki, prav tako sem imela že močno potrebo po potiskanju. Ob pregledu sem bila odprta samo 2 cm. Tableta je delovala še toliko, da sem lahko predihovala in med pavzami malo zaspala. Šla sem tudi pod dolgi tuš. Predihovanje je bilo vedno večji izziv, saj sem že komaj zadrževala tiščavnike. Po treh urah pa mi je odtekla voda in sila se je še povečala. Poklicala sem babico, ki mi je povedala, da je plodovnica mekonijska in sem odprta 3 cm. Odpeljali so me v porodno sobo in poklicala sem partnerja, naj pride. Ob pomoči dveh babic in zdravnice sem predihala vso intenzivnost. Sploh nisem dojemala, kako hitro se je vse odvijalo, namreč čez eno uro je bilo dete na mojih prsih. Ravno takrat je prišel tudi partner, v šoku ker je bilo že konec. Prispel je še pravi čas za prerez popkovine. Nato smo se še dolgo crkljali in se smejali temu, da si res ne moremo v celoti predstavljati, kako bo porod potekal, kaj šele načrtovati, kakšna bo izvedba. Vadbe in šola za starše do bile zlata vredne, saj sem bila zaradi njih pomirjena sama s sabo, sem zaupala vase in verjela da zmorem, v ključnih trenutkih sem se znala sprostiti in prepustiti telesu, da naredi svoje. Zato Izidora in ekipa, hvala iz srca za vso nesebično pomoč in predano znanje. Mi družinica pa se že lepo crkljamo, pridno dojimo in vsem pošiljamo lepe pozdrave.

V četrtek, 2. oktobra, petnajst dni pred predvidenim datumom poroda, sem se okoli četrte ure zjutraj zbudila, ker sem morala na stranišče. Ko sem se vrnila v posteljo, sem začutila, kot da sem se malenkost polulala v spodnjice. Skočila sem pod tuš in tam opazila, da mi nekaj rahlo curlja. Rekla sem možu, da se nekaj dogaja.

Za približno petnajst minut sem se z brisačo med nogami ulegla in v glavi preigravala možne scenarije. Na vložku sem kmalu opazila vedno več tekočine, ki je imela rahlo rožnato barvo. Medtem je mož pripravil zajtrk in spakiral še zadnje stvari. Oba sva bila vesela, sproščena in navdušena nad mislimi, da se začenja. Okoli sedmih zjutraj sva se odpravila proti Ptuju.

V porodnišnici so me sprejeli in namestili v sobo. Babica sprva ni bila prepričana, ali mi je res odtekla voda, a kasneje so ugotovili, da gre za razpoko, zato je voda odtekala počasi. Bila sem odprta 1 cm. Dali so mi antibiotik in rekli, da bomo počakali 24 ur, da vidimo, kako se bo porod razvil. Imela sem zelo blage, menstrualnim podobne krče.

Do naslednjega jutra ni bilo nobene spremembe, zato mi je zdravnica dala tabletke (kasneje sem izvedela, da gre za prostaglandin), ki naj bi spodbudile popadke – čeprav ni bilo zagotovila, da bodo res delovale. Jemala sem jih na dve uri, popadki pa so se začeli blago stopnjevati, a so bili še neredni, približno na 20 minut. Bila sem odprta 2 cm.

Okoli 16. ure so se popadki nenadoma okrepili in postali redni. Po vsaki tabletki so mi merili CTG. Postajalo je vse bolj intenzivno. Ko mi je merila CTG, sem komaj zdržala v postelji – ležati mi ni odgovarjalo. Predihavala sem, se sproščala in takoj ko sem videla upad številk na ctg zaslonu si rekla: “Mimo je” V tistem trenutku sem si močno želela podpore. Bilo mi je slabo in nisem se več počutila varno sama v sobi, zato sem poklicala babico. Le presenečeno me je vprašala, kako to mislim, da mi je slabo, mi rekla naj diham mirno, in odšla. Nato sem se prestavila na žogo z zgornjim delom telesa naslonjenim na posteljo in predihavala popadke.

Okoli 17. ure je prišla zdravnica in me pregledala. Iztiskala mi je tudi plodovnico, kar je bilo zelo boleče. Odprta sem bila 3 cm. Bolečine so bile tako intenzivne, da o porodu v vodi sploh nisem več razmišljala. Povedala sem, da razmišljam o epiduralni, saj sem bila izčrpana in si nisem znala predstavljati, da bi takšno in še večjo intenzivnost zdržala še več ur. Predlagala mi je Ultivo, za katero sem se kasneje tudi odločila.

Okoli 17.30 so mi prinesli večerjo, a nisem mogla pojesti niti grižljaja. Spomnila sem se Izidorinih besed: “Če ti postrežejo s hrano, je še daleč do poroda.”

Kasneje je babica prišla še enkrat in rekla, naj grem ven na sprehod. Zunaj se sama ne bi počutila varno zato sem počasi hodila po hodniku in predihavala popadke.

Okoli 19. ure je v sobo pogledala babica Dragica, ki je delala prejšnji dan. Presenečeno me je pogledala in rekla: “A si še vedno tukaj?” V šali sem ji odgovorila, da sem čakala nanjo – in mogoče to sploh ni bila šala. Rekla je, naj pokličem partnerja, vzameva stvari in greva v porodno sobo.

Počasi sem se odpravila tja, kjer me je čakala babica Sara, prav tako iz prejšnjega dne. Bila sem presrečna, da bo ob meni. Nastavila mi je Ultivo in me usmerjala pri dihanju. Takrat sem bila odprta 5 cm. Čez dobre pol ure je prišel mož. Bila sem že precej omotična, a neskončno vesela, da je z mano.

Skupaj sva predihavala popadke – on me je masiral, hladil, spodbujal, mi dajal piti, vrtel glasbo, fotografiral ... Zdelo se mi je, kot da ima deset rok. Počutila sem se varno, ljubljeno in zelo ženstveno. Tudi za smeh in šalo sva našla trenutek. Nekajkrat me je peljal na stranišče in me spodbudil, da nekaj popadkov predihava brez Ultive in strinjala sem se. Vzdušje v porodni sobi je bilo mirno, intimno in hkrati polno energije.

Od 5 do 8 cm sem se odprla v slabi uri. Ko sem babico vprašala, koliko še do iztisa, je rekla: “Sva že tam.” In res – začelo se je. Na pomoč je priskočila še babica Dragica. Iztis je trajal dobre pol ure. Nisem si znala predstavljati, da je lahko telo sposobnno ustvariti takšno silo. Obe babici in mož so mi bili izjemna podpora.

Ko sem že mislila, da ne zmorem več, sem se spomnila na vse moje drage, ki so tisti trenutek bili v mislih z mano in Izidorinih besed, ki mi jih je večer prej napisala.

Ob 21:52 se nama je rodil sinček Mark.

Občutkov, ko sem Marka prvič držala na prsih, sploh ne znam opisati. Zagotovo pa je bil to moj najsrečnejši in najlepši trenutek v življenju.

Ob vsem dogajanju sem popolnoma izgubila občutek za čas. Ko sem naslednji dan poskušala vse skupaj zares doumeti, skoraj nisem mogla verjeti, da je potekalo tako hitro, pripravljena sem bila na deseturni porod.

Po nekaj dneh je spomin na bolečino zbledel in danes lahko rečem, da sem imela res lep porod in se ga bom z veseljem spominjala. Zagotovo pa so k temu pripomogle tudi priprave na porod pri Izidori in vse informacije, ki sem jih pridobila v sklopu vadbe.

Moja porodna zgodba se je začela v sredo, 1.10.2025, ko sempričela krvaveti. Ker krvi ni bilo malo, sva se s partnerjem odpravila v porodnišnicona pregled – takrat sem mislila, da bom še isti dan odšla domov. Na pregledu mipovedo, da sem odprta 3 – 4cm, da je že vse mehko in da sem pripravljena za vporodno sobo, kjer mi bodo predrli plodove ovoje in tako sprožili popadke, sajsama takrat popadkov nisem imela. S tem se nisem strinjala in sem želela domov,nakar mi povedo, da potem moram podpisati papirje, da se strinjam, da odhajamna lastno odgovornost. Lahko pa me sprejmejo na oddelek, kjer počakamo, da sezačne kaj dogajat. V sebi sem želela oditi domov, a nisem vedela kako daleč ješe porod in sem pristala, da me sprejmejo na oddelek. 2.10 se ni dogajalo nič,želela sem domov, tako se z drugo ginekologinjo dogovoriva, da če do jutra nične bo, bom lahko šla domov. V petek zjutraj - 3.10. še vedno brez popadkov,ginekologinja pove, da napiše odpustnico, še prej pa me pregleda. In šok –odprta 5cm – brez popadkov. Ne morejo verjeti, da sem odprta že 5cm, brezpopadkov, prvorodka. Razloži mi protokol, da to je pa zdaj že res za v porodnoin ko bodo predrli ovoje, se bo porod začel. Strinjam se. Zdaj ko gledam zanazaj, bi v tistem trenutku morala vztrajati pri svojem – da čutim, da mojetelo in moja deklica še nista pripravljena na porod in bi morala oditi domov. Avseeno se odpravim v porodno sobo, ura je 11:00. Ob 12h mi predrejo plodoveovoje in čakamo – do 17h – nič. Mogoče rahli menstrualni krči, a sama sem šenasmejana, normalno pogovorljiva. Hodim, se tuširam, sem na žogi, poslušamglasbo, partner mi masira križ, saj me je križ bolel že celo nosečnost. Zavrtimsi Izidora tvojo meditacijo, tako, da sem bila na dolgi peščeni plaži, obzvokih valov in  vsa energija oceana seje prelivala vame. Bila sem močna, jaz to zmorem, moje telo je ustvarjeno, dazmore. Pregleda me druga babica in kasneje še druga porodničarka, ne moretaverjeti, saj sta izmerili, da sem odprta “samo” 3cm. Prejšnja babica inginekologinja sta se torej zmotili ali kaj ne vem... Rahlo razočaranje. Ker somi plodove ovoje že predrli in ker nisem imela močnih svojih popadkov,predlagajo umetne, da porod napreduje. Seveda sem tudi sama želela, danapreduje, zato se strinjam. Čez kakšne pol ure s partnerjem ugotoviva, da jemetuljček počen in mi tekočina sploh ne teče v žilo. Takrat mi vse skupaj rahlopade dol in stopim v igro žrtve, saj se počutim, da sem za brezveze “porabila”6h in čisto brez napredka. Takrat mi je partnerjeva podpora pomenila ogromno.Zberem se. Zmorem. Čakam in čakam, da končno primejo umetni popadki. Prvebolečine začnem čutiti nekje ob 18h. Težko opisljiv občutek, bolečina se zelohitro stopnjuje, je močna in neizogibna, vmes več ne dojemam časa, prosim zaepiduralno. V tistem trenutku mi resnično ni jasno, kako bi rodila brez nje,čeprav sem imela v porodnem načrtu napisano, da si želim bolečine lajšati nanaravne načine. Ampak takrat mi več ni odgovarjalo hoditi, ne masaža, neglasba, ne obkladki, nič. Zelo hitro se odprem na 10 cm in začnejo setiščavniki. To mi je bilo od vsega najhuje. Ura nekje 21h. Vsa bolečina sveta vkrižu in v medeničnem dnu, vse skupaj se je stopnjevalo, tiščavniki na minuto,vsake naslednje minute me je pričelo postajati strah, saj je bila bolečinavedno hujša. Kot da bo ušlo vse iz mene. Ura 22h in izmena, druga babica,najboljša babica. Probava različne položaje – čepe, na vseh štirih, naslonjenanaprej na vzglavje, kleče, stoje z dvignjeno nogo... Pri vsakem položajupočakam, da mineta 2 tiščavnika in naslednja poza... To mi je zelo pomagalo.Glavica. Za trenutek ponovno padem v igro žrtve in zakričim “Ne morem več”, “Negre ven”... Takrat dobim pravo spodbudo od babice, ki sem jo točno takratpotrebovala: “Če imaš moč še govoriti, imaš tudi moč spraviti otroka na svet.”Hudo je. Takrat se Izidora spomnim tudi tvojih besed: “Idi v moč! Otrok jepodaril svoje življenje v tvoje roke!”  Vporodnem načrtu sem sicer imela napisano, da želim roditi na vseh 4, a mi tapoložaj ni ustrezal, odločim se za bočni položaj. Iztis je bil milina protitiščavnikom. Še zadnji potisk in moja deklica je dobesedno pljusknila ven in žeje bila na mojem prsnem košu, joka. Joka ona, jokam jaz in joka partner. 23:13.Ko popkovina neha utripati, jo partner prereže. Imamo prvo skupno posvečenouro. Sreča. Ko gledam za nazaj, sem rahlo “jezna”, saj se mi zdi, da so porodsprožili na silo in da nisem vztrajala pri svojem. Vse skupaj sem tako bila vporodni sobi 12h, aktivni porod je trajal nekje 5 - 6h. Čeprav mi je v tistemmomentu bilo nenormalno hudo, se mi zdaj zdi, da sploh ni bilo tako, resničnose več ne spomnim tiste bolečine. Kljub vsem oviram (brez mojih popadkov,napačno ocenjena odprtost materničnega vratu, ne iztekanje tekočine v žilo)mislim, da sem imela lepo porodno izkušnjo.Izidora, hvala ti za vse, za vse informacije inopolnomočenje. Od vsega sem najbolj vesela, da sem si sama sebi podarila“izlete” v Sončno vilo. In hvala za delavnico za partnerje, kjer si ozavestilaatije kaj je ženska, kaj je žensko telo in pokazala s praktičnimi nasveti kakonam stati ob strani. Tvoja pozitiva me je spremljala od 3 meseca in do koncanosečnosti. Si zlata vredna za nosečke, saj nam vsem daješ občutek, da namstojiš ob strani. Hvala, da si. 

Dolgo sem razmisljala ali sploh zapisati... Predvsem sem se sprasevala, ce sem jo sposobna pretvorit v besede. Toliko emocij, toliko custev, toliko teze.

Ni bilo idealno. Ni bilo tiho. Ni bilo nezno. Ni bilo orgazmicno.
Bilo je divje. Glasno. Bilo je intenzivno.

Ze dolgo sem slutila, da ta ne bo tako idealen. Kot da mi je telo, um, sporocalo, da bo tokrat drugace. Zelo drugace. Pa sem nekako te misli pregnala, pa so se potiho vsake toliko vrnile in me glodale kot lesni crv.

Rahlo nezni popadki so se zaceli v cetrtek. Bili so res nezni. Vsake toliko so me objeli. Sprejemala sem jih s hvaleznostjo, saj sem se zavedala, da me vodijo h koncu in k mojemu detetu. Cel dan so se stopnjevali. Optimisticno sem se odpravila spat. Vsake toliko me je kaksen na pol v snu presenetil, nekje sredi noci pa so izginili. V petek, 19.9. na rojstni dan moje babice, so se vrnili. Spet nezni. Vsake toliko so me spomnili, da pa se priblizuje cas. Bila sem prepricana, da nama je namenjen ta dan. Ampak proti veceru se je vse zopet umirilo. Vse skupaj je trajalo cel teden, z vmesnimi pregledi. Slabi ctgji tudi niso pripomogli situaciji. Bila sem utrujena. Tako psihicno kot fizicno. Vsa vprasanja druzine, prijateljev so me utrujala. Poleg vsega, sem bila popolnoma neuporabna pri skrbi svojih dveh otrok, zato sem bila prisiljena sprejet pomoc mame in tasce, kar pa zna v takih trenutkih bit zelo tezko. Plus da sta otroka ves cas "opominjala" da se na svoj nacin zavedata kaj se dogaja.

Pride cetrtek. 25.9.2025. Zjutraj si recem, to je cudovit datum in zasepetam detetu, kaj pa ce bi danes bil najin dan? Z mozem nabaseva v avto otroka, porodno torbo in se odpravimo na pregled v upanju, da pa je danes nas dan. Odloziva otroke pri babici in se odpravima na ctg. Na ctgju me pricaka moja Larisa. Ctg ni lep. Vmes ko cakava na pregled, so popadki vedno mocnejsi, telo mi pravi, da se moram gibat. Sledi pregled, ki nas razzalosti, da smo se vedno nekje na dveh do treh cm in da zaradi slabih ctgjev, velikosti otroka in celotedenskih popadkih, ki definitivno niso dobri niti za otroka, bo nekaj potrebno storit. Napotena sem bila v porodno. Mešanica razočaranja in odrešitve.
Pozvonim na vrata, odpre Larisa, kateri dobesedno padem v objem s solzami v oceh. Tiho mi zasepeta: "Ti se kar zjoci. Daj ven." Napotima se v porodno, ki me je ocitno cakala. "Moja" porodna. Z bano. Za nama pride moz, ki ga posljejo da se gre najest in tudi meni za kasneje kaj prinese. Preoblecem se, dobim metuljcek in sledi predrtje ovojev. S strahom, kljub temu da je tretjic, zrem v ginekologinjo, ki rahlo odkimava glede polozaja otroka. Dete je bilo visoko. Zelo visoko. Voda odtece. Dobim umetne. Larisa sede k meni in se zacne. Pocasi. Vmes pride moz. Sedimo, se smejimo, debatiramo. Mene vsake toliko odnese. Tu sem. Dogaja se. Se malo. Popadki so vedno mocnejsi, premora je vedno manj. Pridemo na 4 cm. Pa na 5. Pa zacne res mocno bolet. Pomagam si vokalno. V svojem svetu. Vsake toliko ujamem stavke Larise in Zorana. Popadki so vedno hujsi in vedno bolj na gosto. Niti nimam vec casa da se vmes spocijem. Potapljam se iz popadka v popadek. Prosim naj me spustijo v vodo. V roku 20 min mi ugodijo. Transformacija v vodo je podvig. Par korakov se zdi kilometre. Vmes predihavam na mozu, na bani in koncno mi uspe. Prvi popadek v vodi odvzame za odtenek breme bolecine. Vmes me pride pogledat dr. Bosilj. Bolecina je nevdrzna. Moje telo vlece narazen, moz me sili v obraten polozaj. Slisim navodila, zavedam se jih ampak telo dela po svoje.  
Potem pa se zacne. Obupna bolecina ki mi prevzame telo. Smo na 7 cm. Ne mine 10 min, smo odprti. Larisa se oblaci. Vem da to pomeni da sem blizu. Vmes kricim, da ne zmorem vec. Obenem se zavem, da sem res blizu. In ponovno, iz nic, se dete spusti. Tako kot v prvo in drugo. Iz nic. Na 100. Cutim da morem pritiskat. Larisa me spodbuja, naj pritisnem. In zacnem. Nevem iz kod sem potegnila te atome moci ampak potiskala sem kolikor se je potiskat dalo. Na vse ali nic. Kricala. Prosla za odresitev. Vmes koncno zaslisim Zorana, "Sari, glava je zunaj!" Moje telo pa je kricalo od zelje, samo da je konec. Popadki so prihajali drug za drugim, odresitve pa od nikoder. Na eni tocki zaslisim paniko v Larisinih besedah drugi babici "Klici zdravnico, klici zdravnico!", glas Zorana pa je poniknil. Nekje v ozadju zaslisim drugo babico, "Obrnite se, nogo gor!" Ubogam in sledim poti rok, ki so me obracale. Zaslisim Lariso: "Sari pritisni. Glava dol, rit dol, pritisni!" Uporabla sem zadnje atome moci in pritisnila. V tistem trenutku mi je bilo vseeno kaj bo z mano, samo da bo konec.
Cutim olajsanje. Tisina. Slisim Lariso: "Puncka je!" Moje telo obstane. Sele na besede moza: "Sari, rodila si!" se pocasi obrnem in cakam na njo. In ko jo dobim na prsa, se svet ustavi. Nevem ce se bom lahko kdaj nauzila tega trenutka. Ko ti polozijo dete na prsi, ko objames to bitje, ko zacutis to mehko, toplo kozo. Ko zaslisis prvi jok. Ko gres iz stanja agonije v stanje blazenosti.
Koncno odprem oci in pogledam po sobi. Larisa se sesede na stol. Zoran stoji v kotu, se drzi za glavo s solzami v oceh. Kri je povsod. Vmes sem si vtrgala celo kanilo. Ampak ona je tu. Moja Aurora. Perfektna. Topla. Diseca.

Ko se hektika poleze, jo pogleda tudi pediatrinja. Zastoj ramen. Imeli sva sreco, da ni bilo potrebe po zlomu kljucnice. Vsi stojijo ob vagi in cakajo. Pediatrinja, zdravnice, babice. Stevilka se izpise. 4220g. Trak pokaze 57 cm. In na koncu se glavica. 38cm! Sama pri sebi se nasmejim ko za slisim stevilke. Zmogla sem. Nevem kak ampak sem!
Ko pisem te vrstice, mi Aurora lezi na njeni zizi. Zize evidentno niso vec moje ampak samo njene. Celo rahlo se nasmiha. Perfektna je. Jaz pa vpijam vsako minuto, vsako sekundo. V tretje mi gre to zelo dobro
Drzite se punce! Tebi Izidora pa hvala, pogresala te bom!
Nikoli se ne ve, mogoce se pa vidiva se v cetrto!

Moja porodna zgodba je bila dokaj hitra. Izkušnja pa neverjetna. V nedeljo 28.9. sem zjutraj ob 4. uri začutila popadke. Niso bili prehudi, spat pa nisem več mogla. Do 7. ure sem šla ležat k Nuši in pustila tudi Tomaža, da spi naprej. Potem sem ga zbudila in sva naredila plan. Skupaj smo še pojedli zajtrk. Občasno so bili popadki tako močni, da sem jih predihovala. Odluščil se mi je čep. Potem je Tomaž Nušo zapeljal do staršev. Ura je bila nekje med pol 9 in 9. Jaz sem še šla pod tuš in oprat glavo. Popadki so bili zmeraj močnejši. Ko se je vrnil, sva jih začela merit, gibala sem se, masiral mi je križ na žogi. Nekaj pred 10 sva se odločila, da je to to in da greva. Vedela sem, da so popadki močni in da me odpirajo a nadaljevanja, kot se je dogajalo, nisem pričakovala. Do bolnišnice sva rabila nekaj minut, vmes pa se je stanje popolnoma spremenilo. Začelo me je drugače bolet. Ob 10.17 sva vzela parkirni listek in parkirala pred porodnišnico. Ko stopim vem me je objel popadek, noge me skoraj več niso držale. S celo težo sem se naslonila na Tomaža. Stopila sva do urgentnega vhoda, pozvonila, ponovno popadek. Babičar, ki je odprl je vedel koliko je ura. Pomagali so mi sleči hlače, in komaj sem se vsedla za pregled. Pregledal me je in rekel 9 cm, pripravite porodno! V tistem trenutku sem začutila pritisk navzdol in povedala da bom rodila. Prestavili so me na tisto posteljo kar tam in se je začelo. Tiščalniki na polno. Uspela sem še povedat, da želim Tomaža ob sebi in takoj je bil tam. Vmes so se odločili da bo vseeno bolje, če rodim v porodni sobi, zato so me kar zapeljali tja. Za nastavitev ctg je bilo prepozno, tako da so dali gor samo sondo. Lahko sem se obrnila na levi bok, kar je bilo res blagodejno. Tomaž je bil nekje pri moji glavi, oklepala sem se ga kot nora. Slišala sem samo njega in navodila babice. Res mi je bil v največjo oporo. Brez njega si ne znam predstavljati poroda. Vse se je odvijalo zelo hitro. Ob 10.36 je na svet prišel Matic. Zaradi prehitrega poteka in stiske ob tem je potreboval pregled pediatra, tako da smo posvečeno uro imeli malo kasneje. Pa nič za to. Hitro se je pristavil in mislim da naju je oba s Tomažem preplavil val olajšanja in ljubezni. Zdaj pa smo že v domačem okolju in se dkupaj z Nušo navajamo en na drugega.

Izidora, hvala za vso podporo, spodbudne besede, za vse kar si me naučila. Res je koristilo. Objem vsem skupaj in se kmalu vidimo. 

V četrtek, 25. 9., sem imela ob 12.30 pregled v bolnišnici Feldbach, saj sem bila že osem dni čez rok. Rahle popadke sem imela že dva dni, CTG pa jih je ob pregledu zaznal na približno deset minut. Po pregledu pri ginekologinji smo se skupaj odločili, da ostanem v bolnišnici, saj sem imela popadke, poleg tega pa mi je ginekologinja rahlo stimulirala maternični vrat, da bi pospešila dogajanje.

In res, kmalu po prihodu na oddelek, okoli 14.30, so se popadki začeli stopnjevati. Počivala sem na postelji in jih predihavala. Tako kot pri prvem porodu sem tudi tokrat intenzivno čutila bolečine predvsem v križu. Ob 17.30, po večerji, sem šla na CTG v porodno sobo, kjer so me kar obdržali, saj so videli intenzivnost popadkov. Pripeljali so me celo v isto sobo, kjer sem rodila že pred štirimi leti.

Babica mi je takoj ponudila tople obkladke za križ, kar mi je dalo občutek, da je prebrala moj porodni načrt. Ob 18.15 se mi je predstavila nova babica, saj se je začela nova izmena. Njena sočutnost me je pomirila. Vprašala me je, ali je lahko pri porodu prisotna praktikantka, kar mi je bilo zelo pomembno in še enkrat potrdilo, da so res prebrali moj načrt. Privolila sem. Ob pregledu sem bila že 4 cm odprta. Dogovorili smo se, da pokličem partnerja in da mi vstavijo epiduralno.

Medtem sem se preoblekla v bolnišnično haljo, babici pa sta mi prinesli gimnastično žogo in mi pomagali predihovati popadke. Med pavzami smo klepetale, pogovarjale smo se o mojem prvem porodu. Babica je celo pogledala moj zapis v sistemu in mi natančno po urah povedala, kako je takrat potekalo. To mi je veliko pomenilo, saj je bil moj prvi porod zelo intenziven, zadnjih ur pa se nisem najbolje spominjala. V porodni sobi je bilo prijetno vzdušje, babica in praktikantka sta bili prijazni, z zanimanjem sta poslušali mojo izkušnjo in tudi druge zgodbe iz mojega življenja.

Okoli 20.00 je prišel partner, okoli 21.30 pa so mi vstavili epiduralno. Ob pregledu sem bila že 7 cm odprta. Nisem mogla verjeti, da gre tako hitro! Popadki so se iz križa preselili na sprednji del telesa, a so bili bistveno blažji. Babica je bila navdušena, da kljub epiduralni še vedno čutim popadke, saj bom tako lahko lažje sodelovala v drugi porodni fazi.

Popadke sem mirno predihavala, ob tem pa se sproščala in meditativno vizualizirala, kako se cvet odpira. Babica mi je z mojo privolitvijo dala še pet homeopatskih granul za hitrejše odpiranje.

Kmalu sem začela čutiti močan pritisk, kot da bi morala na veliko potrebo. Ko sem to omenila, se je porod hitro premaknil v akcijo. Babica me je spodbujala, naj ležim na levem boku, se primem za stegno in ob naslednjem popadku potisnem. Težko sem se držala za koleno, saj so bila moja stegna zaradi epiduralne šibka. Bolečina v križu se je vrnila, partner pa me je ves čas masiral. Vse je bilo intenzivno, a hkrati zelo hitro.

Kmalu se je pridružila tudi zdravnica. Vsi so me spodbujali in mi prigovarjali, naj tiščim. In potem – ob 22.56 – se je v tišini na svet rodil naš sin Lev, težak 3740 g in dolg 51 cm. Takoj so mi ga položili na prsni koš. Najprej je mirno opazoval, šele nato zajokal. Jaz pa sem že prej – od sreče in hvaležnosti. Hvaležnosti, da je zdrav, da je porod lepo potekal, da je konec in da sem tokrat res polno doživela vsako sekundo.

Vsi smo bili ganjeni in veseli. Po rojstvu posteljice nama je babica pokazala posteljico – bila je fascinantna – nato pa je partner prerezal popkovnico. V posvečeni uri sem že lahko podojila Leva.

Res sem hvaležna za tako lepo izkušnjo poroda ter za čudovito podporo babice, študentke in zdravnice. Posebna zahvala pa gre še Izidori, ki me je – tako kot prvič – tudi tokrat čudovito pripravila na porod. Z njenimi informacijami, napotki in izjemno energijo mi je dala veliko miru in moči.

Prvi porod je trajal 21 ur, čisto druga zgodba, kot drugi. 

Najina porodna zgodba se začne ponoči. V ponedeljek, 1. 9., sem med nočnim izletom na stranišče ugotovila, da mi je odtekla voda. Hitro odracam v kopalnico in nato zbudim Aleša. "Zbudi se", mu rečem, "začelo se je". 

Draga Izidora,
z največjim možnim veseljem ti sporočam, da sem 12. 8. ob 13:35 rodila najino zlato punčko Ulo. Sva neizmerno srečna in ponosna.
No, pa da podelim še mojo porodno zgodbo.
Zadnji teden pred predvidenim rokom, priznam, sem na trenutke že bila malo vznemirjena – sploh po pregledu, ki sem ga imela 6. 8. v UKC MB (bil je še zadnji redni pregled pred mojim PDP-jem). Tam so mi povedali (glede na to, da je Ula manjša – preverjali so rast njenega trebuščka in upoštevali še mojo sladkorno), da bodo porod sprožili na moj predvideni datum, torej 12. 8. Ker ni vse tako brez posebnosti, ne želijo čakati, je bila njihova razlaga. Je to bilo nekaj, kar bi si želela nosečnica? Ne ravno, ampak saj noben porod ne gre po planu, kajne?
Ok, probam sprejet dejstvo in pogledat, če lahko kako vplivam na to, da se porod začne odvijati naravno.
Pa sem šla skozi naša srečanja.
In je sledilo: pitje čaja iz malinovih listov, obisk še zadnje akupunkture, miganje, krajši sprehodi (za ostalo sem že bila kar tako čudno utrujena)…
No, pa sva kar hitro bila nazaj v porodnišnici.  hm… Vedno sem imela v glavi tvoj stavek: “Ko se ne boš počutila več varno – pojdi.”
No, jaz nisem imela popadkov, ki bi me prestrašili, ali da bi mi odtekla voda… Mene je prestrašil izcedek, ki se mi je od petka naprej vlekel. Vedela sem, da bi se znalo nekaj dogajati (ponoči me je tudi ščipalo, kot da bi dobila močno menstruacijo), da se verjetno lušči čep, ampak ker se je vse skupaj stopnjevalo, bilo že vedno bolj krvavkasto, sem si mislila: “Nič, greva se pokazat, za ziher – da bom mirna,” sem si rekla.
No, pa sva šla. Bil je ponedeljek.
Tam me je babica pogledala, rekla, da vidi, da bi se nekaj res lahko začelo dogajati, ampak da ni še nič ‘pravega’. Zdravnica pa je Ulo ocenila, da je po meritvah in teži lažja kot zadnjič.
No, pa so se zato odločili, da je najbolje, da ostanem noter na opazovanju – tako ali tako mi bodo jutri porod sprožili.
In takrat – miks čustev. Malo: “Zakaj sem že šla noter?”, strah in žalost, ker je konec tega nosečniškega obdobja, po drugi strani pa sreča, da se je vse začelo dogajati in da bomo končno bili skupaj.
Dan sem preživela na oddelku, vmes emocionalna do konca, čakala, kaj bo.
Zvečer so me dali na CTG, da preverijo Ulin utrip – in ni bil okej. Panika. Ni mi bilo dobro.
Takrat so me peljali k zdravnici, da so me pregledali. Zdravnica pove, da se mi je maternični vrat tako skrajšal, da lahko zjutraj komot samo predremo ovoje in sprožimo porod.
Vprašala sem še, kako je glede tabletk ali trakcev, in je rekla, da sva midve že mimo te faze.
Predrtje ovojev – ok. Lahko s tem počakamo ali je že nujno zaradi Ule…?Postajam malo nervozna..
Nato so me namestili v porodno sobo, da se umirim, da spremljajo najin utrip in da se poskusim naspati.
Kljub prijaznemu babičarju in nato babici, ki je bila ponoči z mano, se jaz nisem mogla naspati.
Kljub slušalkam, sem slišala žensko v sosednji sobi.
Dali so mi tudi vitamine in zdravilo, da sem se malo umirila in da je Uli padel utrip.
In ko se je vse skupaj obrnilo že v drugo polovico noči – pa akcija. Začeli so se mi popadki.
Hvalabogu sem bila zjutraj že odprta 3 cm, in so se odločili, da počakajo, saj se – kot kaže – odvija vse naravno. Uf. Sem bila vesela tega.
V tej prvi fazi sem še hodila na WC, poskusila sem pozicije na žogi, ampak nekako sem potem vedno pristala na postelji.
Ob 9. uri – odprta za 4 ali 5 cm. Prišla je nova babica in kasneje je lahko prišel tudi Matic. Končno. Takrat sem ga bila tako vesela, ampak po moje mu tega nisem znala ne povedati, ne pokazati.
Popadke sem predihavala, Matic je bil ob meni, me spodbujal, popadki pa so se vedno bolj krepili.
Ko sem bila odprta že 6 ali 7 cm, je babica še enkrat vprašala za epiduralno in takrat sem rekla: “Dajmo. Rabim jo.”
In sem jo dobila. S popadki na minuto ali dve. Ampak nekako sem predihala te popadke, da so epiduralno lahko vstavili brez težav.
Malo sem si oddahnila, da bo lažje. Ampak pravo se je šele začelo.
Moj iztis – trajajoč 3 ure in pol. O bog pomagaj.  V enem trenutku se mi je zdelo, da sem iz sebe spravila že vse organe – samo Ula ni mogla ven.
Poskusili smo na boku, hrbtu, vseh štirih. Ne gre. Spet predihavati popadke, ko bi najraje samo stiskal. Pa ne smeš…
Maticu sem v enem trenutku rekla, da ne morem več. Da ne gre.
Takrat so mi dali tudi nekaj umetnih popadkov, ker je prihajalo do zastoja poroda (kasneje so mi še povedali, da je bil porod in Ulino rojstvo oteženo z mekonijsko plodovnico..tega se niti ne spomnim, pomoje sem že bila v transu).
Pa sem se za trenutek – na srečo – spomnila nate, Izidora, in tvojih besed:
“Ko ženska reče, da več ne more, takrat je že pred ciljno črto.”
In v kratkem je bila soba polna ljudi – poleg Matica še 3 babice, porodničar, študentka…
In smo šli – vsi na polno (par babic je bilo spodaj, druga na mojem trebuhu…)– vse do najinega najsrečnejšega trenutka v življenju – ko sva dobila najino zlato punčko Ulo.
Tebi, draga Izidora, pa HVALA.
Hvala ti, da si me okrepila z znanjem, močjo in me opogumila, da sem šla skozi porod močnejša, kot bi bila sicer.
Je to bolečina, ki je čisto druge dimenzije? Vsekakor, ampak sem lahko vesela. Porod se je začel odvijati naravno, premagali smo valove in z nekaj raztrganinami presredka prišli do najinega otročka.
Tudi izkušnja v porodnišnici je bila dobra – imela sem res super babice in kasneje na oddelku sestre ter cimro, s katero sva skupaj nekako spoznavali, kako se naša življenja mam šele prav začenjajo.
Vsem ostajam hvaležna – Izidora, predvsem pa tebi in vsem v Sončni vili.
Vsekakor ostajam del vas in z Ulo vas bova kmalu prišli pozdravit.

Sporočam ti, da je v četrtek, 7.8.2025 ob 4.22, prijokal na svet najin sin Jonatan.  Rojen je bil v 41. tednu in 2 dni. 

Na žalost porod ni potekal tako, kot sem si želela. V torek zvečer mi je odtekla voda, vendar se cel naslednji dan ni zgodilo nič. Prejemala sem antibiotike in bila pod opazovanjem. Ves čas sem bila odprta le za en prst. Ker se je maternični vrat sicer zmehčal, so se odločili, da začnemo z umetnimi popadki.

Takoj sem poklicala moža, naj pride, saj se bo začelo. Dobili smo kanal za epiduralno analgezijo, nato pa sem začela prejemati umetne popadke. Sprva sem popadke predihavala na žogi, kot smo se učili na šoli za starše. Miloš me je ves čas opozarjal, naj diham, in me masiral.

Ko sem morala zaradi slabšega CTG-ja ležati, sem prosila za epiduralno, saj je bilo predihavanje v ležečem položaju veliko težje. Po prejemu epiduralne v desetih minutah nisem več čutila ničesar, kar se mi je zdelo zelo nenavadno. Večkrat so me pregledali, a napredek je bil majhen. Po devetih urah sem bila odprta le šest centimetrov.

Prišla je zdravnica, ki sem ji že po izrazu na obrazu videla, da nekaj ni v redu. Sedla je k meni, me pobožala po nogi in vprašala, kako sem. Pogledala je CTG in mi povedala, da se otrok ne počuti več dobro. Med popadki je spremljala, kako se mali odziva, a odziv ni bil najboljši bil je brez moči. Na žalost je bila edina možnost carski rez. Jokala sem, saj sem si močno želela naravni porod in naredila vse, kar je bilo v moji moči. A na koncu je najpomembnejše, da je otrok v redu.

Ko sem podpisala soglasje za carski rez, je v sobo prišlo veliko osebja in vse se je odvilo neverjetno hitro. V slovo mi je Miloš dejal le: »Vse bo v redu,« saj sem se tresla od adrenalina in jokala. Odpeljali so me v operacijsko sobo, kjer je šlo vse zelo hitro. In potem končno jok sina. Najsrečnejši trenutek, ko slišiš, da je vse v redu. Jokala sem od sreče in prosila, da ga vidim. Zelo kmalu je prijokal do mene in ko so ga položili k mojemu licu, se je takoj umiril. Jaz pa sem ga samo poljubljala.

Jonatan je odlično prestal vse preglede in teste. Sama sem bila po posegu sicer anemična in zelo utrujena, a že nekaj ur po carskem rezu sem začela polno dojiti in še vedno dojiva. Je naporno in predvsem boleče, vendar vem, kako dragoceno je materino mleko. Jonatan se je rodil z 3330g in izgubil 180g po porodu. Vendar ker sva se midva veliko pristavljala sva domov odšla z 3350g. 

Mož mi je v teh dneh stal izjemno ob strani in mi nesebično pomagal. Oba sva neizmerno srečna za najin zaklad, ki ga občudujeva iz trenutka v trenutek.

Hvala tudi tebi, Izadora, za vse informacije, ki si mi nam jih skozi vadbe za nosečnice in šolo staršev posredovala. Najboljša stvar, ki sem jo naredila zase v času nosečnosti, je bila ta priprava, tudi če se je končala s carskim rezom. Morda bi si želela, da bi se več pozornosti namenilo tudi samemu posegu in okrevanju po njem.

Lepo vas vse pozdravljam in se vidimo. 

Tretji dan čez PDP mi je ponoči odtekla voda, čez nekaj ur pa sem v Ptujski bolnišnici začela čutiti popadke. Po nekaj močnejših popadkih sem bila že na poti v porodno sobo, kjer sem bolečine lajšala v kadi z vročo vodo. Po 1,5h v vodi so mi predlagali naj grem še na WC, takrat se je pa Oto odločil, da je čas, da se nam pridruži. Rodila sem na blazini (dveh visokih korakov nazaj v kad nisem več zmogla) na vseh štirih, naslonjena na partnerja. Kljub bolečini, sem za vsak potisk ostala zbrana in telo je kar vedelo kaj more storiti. Hiter (2h) in res lep porod. Vedela sem, da je mogoče roditi s tako lepimi občutki, vendar sem zaradi prvega malo bolj travmatičnega poroda tudi vedela, da se mora veliko stvari poklopiti. 

Hvala za vse znanje in podporo pred porodom. Za zelo uporabno šolo za starše in kraniosakralno terapijo. Prepričana sem, da mi terapija ni pomagala samo pri lajšanju bolečin v križu (po 2. terapiji bolečin sploh nisem imela več, tokrat niti med popadki ne), ampak me je tudi mentalno pripravila in pomirila. 

Na koncu pa je najlepši rezultat lepega poroda ravno zadovoljen dojenček z mirno mamo

Na dan PDP 07/07 so na pregledu ugotovili da je malo plodovnice, mi je dr. Bosilj pomasirala MV-1 cm bila odprta. Potem me narocili za drug dan in nato se je doktor odlocil da mi naslednji dan sprozijo porod,saj v mojem primeru (prenos ET po IVF) bi se tezko zmotli pri PDP. Tudi CTG je 2x rahlo za trenutek padel. V sredo 09/07 sprejem ob 8ih zjutraj. Ob 10ih so mi vstavili trakec za mehcanje MV in rekli da ce se v dobri uri nic ne zacne da lahko pojem kosilo (bila na tesce in po eni strani upala da bom lahko nekaj pojedla ). Pooočasi me je začelo nekaj špikat ampak nič kontrektnega,popoldan se bila mami na obisku (16.30) in sva se kar sprehajali-da bi mogoce se kaj premaknilo. CTG mi vsake toliko snemali dobro uro in pol in zmeraj je vmes na trenutke padel. Dobim vecerjo in v tem trenutku pride dezurna zdravnica,me pregleda-dobra 2 do 3 cm odprta. Na podlagi slabsega CTG se v trenutku odloci da bi pa ona predrla plodove ovoje saj maj bi otrok ne imel dovolj kondicije. Probali levi/desni bok-zmeraj nek padev na trenutke. Vzela mi je trakec ven mislim da ob 6ih (spet ostala brez vecerje) in cakajmo. Snemali CTG in na podlogi ponovnih padcev se je dr.Samoljenko odlocila da nimamo kaj cakat in mi je predrla ovoje pa da vidimo ce bo kaj bolje. In glej ga zlomka-po tem je CTG bil solski  in smo cakali na popadke....mislim da so me ob cca. 19.30 premestili v porodno.(ne vem vec tocnega casa). Vem pa,da se je ob 21.30 zacelo zares,dobila sem prve popadke,katere sem rahlo bolj cutila. Odprta bila 4 cm. Po zgodovini klicev in sedaj ko se pogovarjam s kolegico,sem imela 22.24 popadke na 3 minute,dokaj intenzivne in sem lepo predihavala po tvojih navodilih 4/6. Ob 23ih sem klicala mami (katera me je pri porodu spremljala) saj sem bila odprta ze "celih" 8 cm. Sem si mislila,no zaj pa nismo vec tako dalec da spoznamo naso princesko. Moram se pohvalit da sem te 4cm predihala v porodni sobi popolnoma sama. Se babice so bile navdusene nad mano.  cel cas sem si govorila: vsak popadek sem blizje svojemu zakladu. Potem pa se je cez dobre pol ure zacelo bolj intenzivno. Med drugim sem izrazila zeljo (imela napisan porodni nacrt ampak ga nisem dala babicam -saj smo se ze vse dogovorili) da v kolikor bo mozno,da ne bi imela protibolecinske terapije-ce pa ze,pa sprejmem ultivo. Pri 9 cm so mi dali se dozo umetnih popadkov,saj se mala ni dobro spuscala. Jaz optimist sem mislila da ta zadnji centimeter gre ekspresno  pol pa akcija od polnoci do konca poroda...cel cas ko mi je bilo hudo sem samo mislila na to,dapomagam moji zlati pupi da pride v moj objem. Med intenzivnimi popadki sem poslusala tudi na youtube meditacijo za lazji porod-hypnobirthing ( na zalost mi je ravno v tem tednu poteklo clanstvo za tvojo vadbo in nisem mogla dostopat do posnetkov)-zato znajdi se  kljub temu si mi tudi ti z tvojim znanjem stala ob strani-bilo je lazje. Med popadki so mi babice res pomagale in pa seveda moja zlata mami,ki me je masirala,napajala z vodo in me vzpodbujala. Zadnje pol ure pa sem bila cist v svojem svetu- koncentrirala sem se samo na sebe in predihavala te mocne popadke. Ko pa je prisel cas iztisa-kronanje-pol pa sem v enem trenutku mislila da ne zmorem vec. Obcutek,da mi bo kriz raztrgalo. Noge se mi tresle bila brez moci itd...skoncentrirala srm se tudi na besede babice ko je rekla naj potisnem. Takrat pa sem samo imela v mislih tvoje besede in prav videla sem te iz posnetka sola za starse: zajemi sapo kot da gres tavhat in potisni v rit-pred ocmi tudi trak rogozo na katerem si pokazala kako tiscati. Moram priznat,da so ti zadnji iztisi vse od kronanja pa do konca bili res "zlobni-naporni",vendar jaz sem bila v mislih ze  pri moji princeski. Seveda se je dogajalo tudi to o cem nobena ne govori..ko so popadki mocni/hudi in ko se zacnejo tisti tiscalniki potem kakas-ja in priznam za sekundo ti je nerodno,ampak se babice res tako profesionalne da nic ne komentirajo in vse lepo sproti cistijo. Prisle so besede:Jerneja bos probala glavico ki je ze zunaj? Zelo sem si zelela ampak enostavno nisem imela moci da bi roko dala tja dol. Sledilo se je par mocnih/intezivnih potisov in ob 1:49 je princeska Mia prijokala na svet. Takoj jo dobila nase,pocakali da popkovnica prenega utripat,vmes sem porodila se posteljico in nato sva imele cas zase. Pupa, dolga 52cm in tezka 3820g je se potem bila vse do 5.30 z menoj v miru v porodni sobi,nakar so naju premestili na oddelek. Naj se pohvalim,da mi je porod uspelo izpeljat popolnoma brez protibolecinske terapije (mislim da umetni popadki ne spadajo v to kategorijo) in da sem ponosna nase,da mi je uspelo rodit po "naravni" poti. Imsm pa kar nekaj notranjih sivov,presredek in crevo ostalo celo.  Upam,da sem vam vsaj malo priblizala mojo porodno zgodbo,katero seveda v kolikor zelis lahko objavis-preberes. Ob tej priloznosti bi se se rada enkrat iz srca zahvalila celotni ekipi Sončne vile-brez vas ne bi mogla iti tako dobro psihicno pripravljena na pot v Rim  res HVALA vam. Nihce od bliznjih ni mogel dojet da sem bila se na dan sprejema tako mirna-sama sebe sem presenetila in za trenutek pomislila ali je to dobro,da me ni nic strah? Se med slabsim CTG ko sem videla rahlo paniko na obrazu doktorice sem ohranila mirne zivce. No,zaj pa dovolj-mislim da sem povedala vse. Aja...P.S.: porodnisnici Ptuj vse pohvale za dobro posredovanje in sedaj na oddelku se  sestre tudi trudijo pomagat pri pristavljanju. Mala moja je rahlo trmasta in se bolj igra kot ne,ampak vztrajama- DOJILE bova

Zdaj, ko sem začela razmišljat za nazaj, sem ugotovila, da so se mi popadki začeli že v petek 18.7. En dan prej sem imela res aktiven, ker sem bila že dva dni čez rok in se mi je zdelo, da nekaj pa zdaj moram nardit, da sprožim porod. 

Zacelo se je en dan po PDP, pozno zvecer okoli  polnoci sem zacutila prve blage popadke, ker niso bili nic kaj boleci sem jih ignorirala in uspelo mi je zaspati. Nato me je ob 4 zjutraj prebudila mocnejsa bolecina, nezen pok in zacutila sem odtekanje plodovnice. Medtem ko sem lezala je Peter vse pripravil in odpravila sva se proti Ptuju, na tej tocki so popadki postajali intenzivnejsi in pogostejsi. Ob 6 uri sma prispela v porodnisnico, odprta sem bila 3-4 cm. Ker je ob 7 uri menjava smene so se odlocili da pocakamo na novo smeno in ob 8 sem bila v porodni sobi. Ob 10 uri so me ponovno pregledali, odprta sem bila 5cm, lepo napredovala, vendar so popadki bili kratki. Ker sem zelela porod v vodi sem tukaj privolila k dodajanju umetnih popadkov, babica je vedela da zelim roditi cim bolj naravno, me k temu spodbujala, zato so mi dodali minimalno ravno toliko da so bili popadki daljsi. Takrat se je intenzivnost definitivno povecala, popadke sem predihovala stoje, oprta na Petra, ki me je masiral. Ob 11 uri ponoven pregled, odprta 7cm in cas je bil da sem lahko sla v kad. Kar hitro so se ze zaceli tiscavniki, predihovala sem jih klece v kadi, cez rob oprta na Petra. Tukaj me je intenzivnost in pritisk resnicno presenetil, vendar me je babica lepo vodila, Peter pa bil v podporo ob res vsakem popadku. Kmalu sem se v kadi vlegla na bok in zacel se je iztis, dotaknila sem se glavice se znotraj sebe kar mi je dodalo moc, dotaknil se je tudi Peter. Par potiskov kasneje je bila glavica zunaj, nato pa je na svet prisla najina hcerkica. V kadi sem jo dobila na sebe, kjer smo pocakali da je popkovnica postala bela in nehala utripati, Peter jo je prerezal, nato pa sem se prestavila na blazino, kjer je sledila posvecena ura oziroma kar tri.

Cudovita, intenzivna in nepozabna izkusnja, ki mi je dala najlepse darilo tega sveta in novo vrsto ljubezni.

Mi smo ze doma, pridno se dojimo, cartamo in uzivamo v mehurcku neizmerne hvaleznosti in ljubezni. 

14.7., tri dni po mojem PDP, me je zjutraj prebudil občutek, kot da bi mi rahlo uhajal urin. Enako se je ponavljalo celo dopoldne, ves čas sem imela občutek, da mi uhajajo kapljice. Pregled sem imela dogovorjen naslednje jutro, a ker sem vedela, da moram v primeru odtekanja vode prejeti antibiotik (bila sem namreč pozitivna na streptokok), sva se okoli 12. ure s partnerjem odločila, da se za vsak slučaj odpeljeva na Ptuj.
Babica na sprejemu me je odpeljala na CTG, ki ji pokazal nobenega dogajanja, ob pogledu na vložek pa ocenila, da gre verjetno za vnetje in izcedek. Ker sem bila že čez PDP, me je usmerila še v dežurno ambulanto na pregled
Amnio check je bil pozitiven, odprta sem bila samo 1cm, kot že zadnja dva tedna. Ker je naša deklica ležala zelo nizko, mi je voda odtekala v izredno malih količinah. Z dežurno zdravnico sva se dogovorili, da mi naredijo stripping in me zadržijo v porodnišnici in dobila sem antibiotik. Partner je odšel domov, saj smo mislili, da se še hitro je bo kaj premaknilo.
Dve uri kasneje, okoli 17. ure, je zdravnica ponovno prišla do mene, CTG še vedno ni kazal sprememb, odprta sem bila še zmeraj samo 1cm in zdravnica je predlagala predor ovojev.
Plodovnica, ki je iztekla, je bila zeleno-rjava, mekonijska. Takoj so mi povedali, da bom morala v kratkem roditi, zaradi mekonijske plodovnice pa žal porod v vodi, ki sem si ga želela, ne bo mogoč. Partner se je vrnil v porodnišnico in je lahko čakal z mano že pred odhodom v porodno sobo.
Ker se v naslednjih dveh urah kljub predrtim ovojem in izteku plodovnice naravni popadki niso začeli, so me okoli 20. ure preselili v porodno sobo. Prosila sem za sobo s tušem. Ker je bila zasedena, sem dobila tisto, s kadjo za porod v vodi.
Okoli 20. ure so mi tako začeli sprožati umetne popadke in prve prave sem začutila okoli 22. ure.
Ves čas sem se sprehajala po sobi, delala počepe, hodila na stranišče, dvakrat sem šla tudi pod tuš, ki mi je zelo omilil bolečino.
Babica mi je vmes ponudila protibolečinska sredstva. Najprej sem jih zavrnila, okoli polnoči pa so bolečine postale tako hude, da sem prosila za ultivo. Odprta sem bila 4cm.
Ne zdi se mi, da je z ultivo bolečina popadka bila kaj blažja, sem se pa med popadli lažje sprostila in spočila.
Od tu naprej se poroda spomnim le bežno, nisem imela novenega občutka, kako dolgo je trajalo. Popadke sem predihavala v postelji - na vseh štirih in na boku. Partner me je masiral z žogico in vodil moje dihanje, saj sem vmes od bolečin pozabila vse, kar smo sem naučili v šoli za starše. Babice so občasno prišle v sobo preveriti, kako napredujemo.
Ko so se začeli tiščavniki, me je babica Eva ves čas vodila, kako naj diham,kako naj držim nogo, saj sem bila na boku, kdaj potiskam (in me “kregala”, ko sem ob potiskanju kričala od bolečin), ves čas mi je tudi masirala presredek.
Kmalu sem lahko potipala toplo glavico, polno laskov in dobila sem moč za zadnjih nekaj potiskov.
Ob 4.18 se je rodila naša deklica, težka 4056g in dolga 53cm, babici Evi pa se lahko zahvalim, da sem porod prestala “brez praske”, kot je naslednje jutro komentirala moja ginekologinja, ko je prišla na vizito.

Prve dni sva se z dojenjem še lovili - bila je zelo lačna, a hkrati zaspanka in se je stežka dojila več kot par minut, zato smo v prvih tednih nekajkrat na dan dodali AM. V teh dneh je tako pridobila na moči, da se že od tretjega tedna naprej izključno dojiva.

Porod se je začel nekoliko nenavadno in precej stresno. Zaradi patološkega CTG-ja, 6.5.2025 so  mi ob 21. uri umetno predrli plodovne ovoje. Zdravnica, dr. Damijana Bosilij, je bila ob tem vidno zaskrbljena. Ocenila je, da bi bil glede na stanje bil  najbolj varen in smiseln urgentni carski rez. 

Takoj sem ji povedala, da sem se na porod resnično pripravljala in da je carski rez zadnja opcija.  Pogovorili sva se iskreno – povedala sem ji, da sem pripravljena narediti vse, kar je v moji moči, da bi lahko rodila po naravni poti.

Ob najinem pogovoru sem začutila, da me je zdravnica resnično slišala in razumela. Med nama se je vzpostavilo zaupanje, ki mi je dalo moč in občutek varnosti v trenutku, ko sem ga najbolj potrebovala. Ni me zavrnila ali prepričevala v nasprotno, temveč mi je omogočila priložnost, da poskusim z naravnim porodom, hkrati pa je budno spremljala moje stanje in stanje otroka.

Ob 22. uri so me sprejeli v porodni sobo . Ob sprejemu še nisem bila nič odprta, zato sem prejela umetne popadke za spodbujanje poroda.  Dr Bosilij se nama je z možem  pridružila v porodni sobi, kjer smo presenetljivo hitro prešli od napetosti do sproščenega pogovora.  Ker smo vsi iz zdravstvene stroke, smo se najprej dotaknili tem s področja medicine – pogovarjali smo se o demenci, medicini dela in športa , fizioterapiji ter celo o bivanju v Domu upokojencev Ptuj. Kljub resnosti situacije je ta pogovor ustvaril občutek topline, spoštovanja in povezanosti. 

Nato so se popadki  kmalu okrepili – bili so zelo intenzivni, prihajali so vsakih pet minut. Bila sem popolnoma prisotna, osredotočena in odločena, da vztrajam.  Ko sem bila še toliko pri močeh, sem si še zadnjič na telefonu predvajala meditacijo od tebe Izidora, skupaj sva se prebijali po divji reki polni brzic.

Ob 3. uri zjutraj sem bila odprta 5 cm. Bolečine so bile že zelo močne, zato sem prejela zdravilo Ultiva, ki naj bi ublažilo bolečino. V tistih urah sem doživljala mešanico čustev – izčrpanost, bolečino, upanje, a tudi nekakšno odmaknjenost. Občasno sem izgubljala stik z realnostjo. Bolečina je postajala skoraj neobvladljiva, a sem kljub temu vztrajala. Vsak trenutek sem se opominjala, zakaj to počnem in komu grem naproti. Bolečina je naraščala, toda nisem bila sama. Moj mož je bil ves čas ob meni. Skupaj sva predihavala vsak posamezen popadek. Ob tem sem ga močno stiskala za roko – ta fizični stik mi je dajal neverjetno oporo in občutek, da zmorem. Vmesni trenutki so mi megleni – čas je izgubljal pomen, a vsak centimeter napredka me je napolnil z novo voljo. V tisti noči sem spoznala moč svojega telesa in duha.

Ob 6. uri zjutraj je ponovno prišla dr. Damijana Bosilij. Takrat se je začela tudi faza iztisa.  Vedela sem, da prihaja odločilni trenutek in da bom vsak hip lahko v naročju držala najino bitje. Bila sem v ležečem položaju, na hrbtu – kar se marsikomu morda zdi klasično ali celo neudobno – a v tistem trenutku je bilo zame edino prav.

V nekem trenutku se  je okronala glavica – občutek je bil nepopisen. Zdravnica mi je rekla, da se jo lahko dotaknem. Ko sem položila roko na glavico svojega otroka, me je preplavila moč, ki je ni moč opisati. Bila sem izčrpana, a hkrati polna nove energije. Vztrajala sem in večkrat močno iztisnila. Zadnji iztis je bil tako močan, tako intenziven, da sem iz sebe spustila glas, ki ga prej nikoli nisem slišala. Ni bil le glas bolečine, ni bil le glas strahu.  Bil je glas, ki je prihajal iz globine mojega bitja, iz najgloblje notranjosti mojega telesa in duše – glas, ki ni bil zgolj človeški. Bil je glas levinje. To je bil glas, ki je nosil vso moč in vse ljubezen, ki sem jo nosila v sebi, da sem te rodila.

Ob 6:43 je na svet prijokala naša Ema. Težka 2950 g, dolga 49 cm. Takoj je zajokala, občutek ko slišiš prvi jok svojega otroke ne moreš zares ubesediti.   Ko je popkovnica prenehala utripati jo je mož nemudoma prerezal. Čez nekaj trenutkov so mi jo položili na prsi. Skupaj smo preživeli prve dragocene trenutke. Nisva jo hotela izpustiti iz rok. In potem, tisti trenutek, tvoj vonj .Tisti nepopisen vonj novorojenega življenja, ki je iz mene izbrisal vse bolečine in strahove.

Porod je bil zame eno izmed najlepših, a hkrati tudi najbolj intenzivnih  doživetij v mojem življenju. Vsaka sekunda, vsak dih, vsaka bolečina in vsaka solza so me vodili bližje trenutku, ko sem prvič zagledala svojega otroka.

Zdaj, ko sem mama, razumem, zakaj pravijo, da se v trenutku poroda rodi tudi nova ženska – nova jaz. Skozi ves proces sem začutila neizmerno moč, zaupanje v svoje telo in neverjetno povezanost s sabo. Vem, da bi vse skupaj še takoj ponovila.

Porod je potekal točno tako, kot sem si ga vizualizirala in želela – po naravni poti, brez medicinskih posegov, brez epiziotomije. Občutek, da mi je uspelo zaupati svojemu telesu, slediti svojemu ritmu in se prepustiti naravnemu toku dogodkov, je bil zame osvobajajoč. Podpora, ki sem jo imela ob sebi, pa je vse skupaj še dodatno okrepila – počutila sem se slišano, spoštovano in varno.

Drage nosečnice, upam, da sem se vas s svojo porodno zgodbo dotaknila – ne le kot mama, temveč kot ženska, ki je skozi to izkušnjo odkrila globoko, prvinsko moč v sebi.

Porod ni zgolj fizični dogodek – je duhovno in čustveno potovanje vase. V vsaki izmed nas je neverjetna moč, modrost in intuicija. Potrebujemo le nekaj: zaupanje. Zaupanje vase, v svoje telo in v naravni tok življenja. Ko verjamemo vase, se lahko odpremo doživetju poroda kot nekaj svetega, silovitega in hkrati nežnega.

Porod je nekaj povsem naravnega, zapisanega v nas ženskah.

Z vsem srcem vam želim, da bi tudi ve svojo porodno izkušnjo doživele kot preobrazbo in kot trenutek, v katerem se zaveš: »Zmorem. Sem močna. Sem Ženska.«

Pozdravljena Izidora, sporočam, da sem v torek 13.5.2025 ob 14:15 rodila in na svet je prijokala sreča z imenom Julia. 

Moja porodna izkušnja se je začela 12. 5. 2025 zgodaj zjutraj, okoli 5. ure, ko sem začutila prve popadke. Čez dan so se umirili, proti večeru pa ponovno okrepili. Zvečer sem opazila tudi povečano mokroto na spodnjicah in posumila, da bi lahko šlo za plodovnico. Odločila sem se, da grem na pregled.

Med vožnjo v porodnišnico so popadki popolnoma ponehali, vendar je bil test na plodovnico pozitiven, zato so me zadržali. Ponoči so se popadki postopoma stopnjevali, ob približno 6. uri zjutraj naslednjega dne pa sem bila že v porodni sobi. Poklicala sem partnerja in s tem se je vse zares začelo.

V porodni sobi sem se spopadala s popadki s pomočjo tuširanja s toplo vodo, predihavanja na žogi, na blazini, na vseh štirih in med hojo – gibanje mi je zelo pomagalo. Do 7 cm sem se lepo in hitro odpirala, bolečina je bila znosna in sem jo dobro obvladovala. Nato pa se je napredovanje zaustavilo. Popadki so postajali redkejši in odpiranje se je ustavilo.

Začeli so mi dodajati umetne popadke, kar me je izčrpalo, zato sem prosila za Ultivo. Po prejemu Ultive in ob konstantnih umetnih popadkih sem se počasi, a vztrajno odprla do konca. Nato je sledil iztis – zame najbolj naporen del poroda. Trajal je skoraj dve uri. Čutila sem, da sem blizu, glavica je že večkrat pokukala ven, a se je po koncu popadka znova umaknila nazaj, kar se je ponavljalo.

Babica in partner sta mi ves čas stala ob strani in me močno spodbujala, tudi sama sem si govorila, da sem že skoraj na cilju, da zmorem. Po dveh urah neizmernega truda sem vendarle zbrala dovolj moči in na svet je prijokalo najino dete, 13.5. 2025 ob 14:15. 

Posebno pohvalo in globoko hvaležnost želim nameniti krasni babici Katji v porodnišnici Ptuj. Bila je izjemna – ves čas me je spodbujala, predlagala različne položaje in načine, kako si olajšati bolečine, me skrbno spremljala in poskrbela, da sem se počutila varno. Bila je strokovna, a hkrati izjemno prijazna, nežna in potrpežljiva. Čuvala mi je presredek, ga masirala, name polagala tople obkladke in se ves čas trudila, da bi bil porod čim manj travmatičen. Nikoli ni obupala, tudi ko je vse skupaj trajalo dolgo – njen mir, predanost in znanje so bili zame neprecenljivi.

Zahvalila bi se tudi tebi Izidora. Prepričana sem, da je bila prav ta priprava ključnega pomena za to, da sem bila na porod res dobro pripravljena – fizično in psihično. Vadba mi je pomagala ohraniti zaupanje vase, ostati prisotna v trenutku ter kljub dolgotrajnemu porodu in trenutkom brez napredka nisem odnehala. Iz srca hvala za vso podporo, znanje in moč, ki si mi jo pomagala zgraditi še pred velikim dnevom.

Čeprav je bil moj prvi vtis po porodu – iskreno –  grozen, danes, ko pogledam nazaj, čutim nekaj povsem drugega. Porod je bil v resnici zelo pozitivna izkušnja.

Hvaležna sem, da sem ga doživela tako, kot sem ga – s podporo čudovitih ljudi ob sebi in z zavedanjem, da sem zmogla.

Dne 22.4. je bil moj datum poroda.

Bil je 2.april in že zjutraj sem začela pripravljati vse potrebno za naslednji dan- za rojstni dan prve hčerkice Rinaje. Vsako leto jo zjutraj na njen dan pričaka presenečenje z balončki. Ker sem imela PDP 14.4., sem bila prepričana, da so res male možnosti, da rodim na isti dan. In glej ga zlomka, otroci si pač sami izberejo datum. Ob cca 17uri popoldan sem začela čutiti krče, vendar drugačne kot ponavadi. Bolelo me je v križu. Predvidevala sem, da sem mogoče ta dan malo pretiravala z aktivnostjo, zato sem se odločila, za počitek. Ker po dveh urah krči niso popustili in so bili kar redni, sem jih začela spremljati in so bili na cca 7-10 min. Nič, grem pod tuš sem si rekla, če so lažni popadki bodo itak izveneli. Tudi partner je močno upal na to hehe. Krči oz popadki niso izveneli, niso pa bili tako hudi, da bi jih morala predihovati. Normalno sem med popadki še pospravljala in urejala zadnje detajle za praznovanje. Ura je bila nekje 10h zvečer, ko sem napihnila vse balončke in končala z vso organizacijo za naslednji dan. Ker pa so popadki postajali še bolj pogosti in močnejši, sva se vseeno odločila, da se greva “za ziher” pokazati, saj sem prvič rodila zelo hitro (dobri dve urci). Ob 11h zvečer sva prišla v porodnišnico, kjer so pri pregledu ugotovili, da sem odprta 2-3 cm. Popadki pa so se nekoliko umirili in niso bili redni. Seveda domov več nisem smela, zato smo se odločili, da grem na oddelek in počakamo do spontanega začetka. Povedali so, da to lahko še traja nekaj dni, ali pa rodim že v naslednjih urah. Partnerju je bil ljubši prvi del, zato je odšel domov v prepričanju, da nekaj dni še zagotovo ne bom rodila. Ah glej ga zlomka, čez eno urco je moral že nazaj k meni. Ob 1h ponoči sem prišla v porodno sobo z rednimi  in močnejšimi popadki na 4-5min. Epiduralno sem odklonila, čeprav sem imela občutek, da so me nekako želeli prepričat v to, da vzamem, saj mi je sestra večkrat rekla, da potem bo prepozno. Vseeno sem vztrajala pri svojem, da je ne želim, saj sem tako čutila. V porodni sobi sem si ustvarila nek svoj zen- ugasnjene luči, in na telefonu relaxing glasba. Babica me je večkrat vprašala če zagotovo čutim popadke, saj jih tako v miru in tišini predihujem. Pri tem komentarju sem bila zelo ponosna nase. V naslednji predvidevam da eni urci, sem se odprla še za dodatna na 2cm. Ker pa mi plodovnica še ni odtekla, smo se določili, da mi predrejo ovoje. Po tem so popadki postali še intenzivnejši in daljši. Od tukaj naprej je šlo vse res zelo hitro. Moram pa poudarit, da nisem tako dobro čutila tiščalnikov kot pri prvi hčerkici.  Bilo je res bolj intenzivno kot pri prvem porodu, ampak enako hitro (dobri dve urci). Ob 3:35 je bil princ že pri meni, jaz pa sem čutila največje olajšanje na svetu. Nepopisna sreča in ob enem začudenje kako je mogoče, da izmed vseh datumov si je bratec izbral ravno sestricin datum. Rinajo je zjutraj tako pričakalo dvojno presenečenje. Dnevna soba polna balončkov in pa pismo v katerem je izvedela, da je postała starejša sestrica. Rinaja in Naj, rojena 3.aprila z natanko 6 let razlike. Dojenje nama je lepo steklo, priklopil se je že v porodni in to brez nastavka, na kar sem zelo ponosna, saj sem hčerko dojila 7m z nastavkom. Ker je bilo vse bp sva 3. dan odšla domov, vendar sva se 6. dan vrnila zaradi mene, saj so mi potrdili endometritis- vnetje maternice. Tako, da sva ostala še 3 dni. Danes sva super, lepo pridobiva na teži, sestrica pa ga obožuje.

Iskrena hvala za vse nasvete tudi v drugo in vso psihično podporo.

Tako prva kot druga nosečnost sta potekali brez težav, aktivna sem bila do konca. Vendar je vseeno bila velika razlika - v drugo sem se pripravljala veliko bolj psihološko, lažje mi je bilo, ker sem vedela približno kaj pričakovati, predvsem pa se mi nikamor ni mudilo in sem v vsakem dnevu uživala. Zelo sem si želela nadgraditi prvi porod, ki ga imam sicer v lepem spominu - takrat sem prišla v MB porodnišnico s popadki, seveda prehitro, odprta celih 0 cm, prejela sem Dolantin, predrli so mi ovoje in na koncu opravili tudi epiziotomijo. Iskreno sem pričakovala ponovno epiziotomijo, vseeno pa sem negovala in masirala presredek za hitrejše celjenje, če ne druga. Je bila pa vseeno velika želja, da se vsem posegom izognem in rodim karseda brez intervencij, spontano, naravno.

PDP sem imela 25.2., ko sem še zadnjič obiskala vadbo za nosečnice, dogajalo se ni nič. Dva dni po roku še vedno brez znakov, ki bi nakazovali porod, ljudje okoli mene pa živčni in z vsakodnevnimi vprašanji, če še ne mislim it rodit. Znoriš. Meni se pa res nikamor ni mudilo in iskreno sem si želela, da se začne spontano, brez sprožanja. V petek, 28.2. sem bila naročena na pregled v UKC, a se ga na srečo nisem rabila udeležit. 😊 Ponoči iz četrtka na petek me je ob 2.30 naenkrat prebudil topel, moker občutek med nogami - plodovnica mi je odtekla praktično v potokih. Ker se nisem želela vstati, sem partnerja (ki je zaspal pred TV na kavču) poklicala kar na telefon - prvi klic je gladko presmrčal, pri drugem se je le zbudil. 😁 Mirno sem mu rekla, naj gre zbuditi in obleči Matica (mojega sina iz prejšnje zveze, ki si je straaašno želel, da bi rodila ponoči, da lahko gre kar v pižami k babici), ker greva rodit. V par sekundah je bil pri vratih spalnice z besedami "OK, OK, čaki zaj, panika!!!", dvakrat globoko vdihnil in se pomiril. Poklicala sem še mojega očeta, da bi ga obvestila, da prihaja Matic, pa se tudi on ni oglasil... Moški in trdno spanje. Mama se je seveda javila takoj.😂 Medtem, ko je Bojč peljal Matica k mojim staršem, sem še ležala na levem boku, čutila sem že rahle popadke, ki so bili dokaj redni, na 5-7 minut. Odpravila sem se pod vroč, dolg tuš. Potem sem dopolnila torbo za porodnišnico, partner, ki je bil ekspresno nazaj, je že nervozno gledal na uro in me priganjal, ko sem mu naročila, naj mi pripravi še sendvič. Videla sem, da ni najbolj sproščen in sem ga dobesedno prisilila (oprosti, minister za zdravje), da spije "enega kratkega", kar moram reči, da je pomagalo. 😂 Ker sva doma zelo blizu porodnišnice, sma se tja odpravila kar peš, želela sem izkoristit priložnost, da se gibam, saj nisem bila prepričana, koliko mi bodo to dovolili glede na odtek plodovnice. Naredila sva še selfie s širokimi nasmeški, vmes sem se parkrat ustavila in nežno predihala popadek. Bila sem zelo mirna, vesela. Ob sprejemu sem bila odprta 1 cm, kar sem sprejela pozitivno, popadki so bili še zmeraj redni na 5 minut in so se lepo stopnjevali. Ob začetnem predlogu, da grem na oddelek, partner pa domov, so si vseeno premislili in tako sva ob nekaj do 5. ure zjutraj prisla v porodno sobo st. 5. Vzdušje je bilo prijetno, v poltemi, s prižgano solno lučko in eteričnim oljem sivke. Kakšno uro sem popadke predihovala na žogi, Bojč me je masiral z žogico ali pestmi po križu, stiskal v predelu medenice, nosil vodo in mi ustnice mazal z vazelinom. Naredila sva nekaj fotk, na katerih se lepo smejim. Zelo lepo sva sodelovala in nenehno me je spodbujal. Potem sem šla na posteljo, popadke sem predihala na vseh štirih, z rokami naslonjena na dvignjeno vzglavje. Med popadki sem sedela na petah. Trudila sem se čimbolj izkoristit gravitacijo in spreminjat položaje medenice. Na fotografijah od tukaj se smeji samo še Bojč, meni več ni bilo smešno, haha. Vmes sem čutila potrebo, da grem na wc, babica mi je dovolila sprehod do kopalnice v sobi 1, kjer se je telo samo "sklistiralo". Med vsakim popadkom sem usmerjala pozornost v to, da se ne zakrčim, da imam čeljust, rame, stegna in zadnjico čimbolj sproščeno (čeprav je to kar umetnost!) in pri vsakem popadku sem si vizualizirala, kako se odpiram. Babica Eva je okoli 7.45 prisla preverit, koliko sem odprta. Pohvalila me je, da mi gre dobro, odprta sem bila 6cm in glavica je lepo pritiskala dol. Predlagala mi je, da sedaj malo poležim, saj predvideva, da se zna hitro odviti in bom potrebovala moč. Legla sem na levi bok in šele ko sem ležala sem ugotovila, kako utrujena sem. Resda sem bila šele slabe 3 ure v porodni sobi, ampak sem v tem času res pridno "delala" za optimalno spuščanje otroka. Med posameznimi popadki sem celo zaspala, so se pa izjemno stopnjevali. Na tej stopnji mi dotiki več niso ustrezali, tudi pogovarjala se nisem. Zadnjo uro sem predihovala z nizkim glasom "aaa", kar mi je veliko bolj ustrezalo kot v tišini. Postajala sem vedno glasnejša, dokler nisem spustila takšnega glasnega, skoraj živalskega, rjovečega zvoka. Vedela sem, kaj to pomeni, babica pa tudi - moj Bojč, ki je ves čas stal ob meni, se je pa najbrž ustrašil, je le prvič postajal ati. Babica je zavpila "rodili bomo!", prižgala luč, pridružila se je še ena babica, meni je pa vso telo pritisnilo navzdol. Mislila sem, da se z rokami držim za posteljo, šele kasneje sem izvedela, da sem stiskala partnerja - baje je bilo zelo boleče. 😂 Z drugim tiščavnikom se je videla glavica, ki je malo zdrsnila nazaj, zato sem dobila navodilo druge babice, da naj se pri naslednjem popadku ne vstrašim bolečine, zdaj bo najhuje, ampak da naj vztrajam. Še vedno sem bila na levem boku, desno nogo mi je v zraku držal Bojč. Z naslednjim tiščavnikom mi je uspelo poroditi glavico, ki sem se je prvič dotaknila. Nor občutek, res ti da zagon. S četrtim, zadnjim tiščavnikom smo ob 8.23 na svet pozdravili našega Florijana. Neskončna sreča in takojšnje olajšanje.
Pogledala sem mojega presrečnega Bojča, solze so mu tekle v potokih, jaz pa sem bila vesela, da je mimo in ponosna nase. Ati je prerezal popkovnico, ko je nehala utripati, je pa imel pri tem kar malo težav, najbrž od živcev. 😁 Ko mi je babica povedala, da sem se zgolj malo raztrgala in da bo potreben kak šiv ali dva, sem pa to občutila kot čisto zmago! Takoj po porodu sem Florijana dobila k sebi, kjer je ostal dobro uro, ves moker in dišeč. To je bil samo naš čas, ko se nisma mogla načudit tej lepoti, nič ni bil pomečkan ali otečen, bil je rožnate barve, glavica je bila lepe oblike, laski pa kratki ampak čisto blond. Kasneje so ga stehtali in izmerili (3790g, 52cm). Uspelo nam je točno to, kar sem si želela. Zakaj nam? Ker ta porod vidim kot izjemno timsko delo. Moj Bojč je ogromno doprinesel s svojo psihološko in fizično podporo, mirnostjo (po prvih paničnih minutah doma😁) - boljšega partnerja si ne bi mogla želeti, zdravstveno osebje s prijaznostjo, upoštevanjem, prisotnostjo takrat, ko je bilo potrebno - ne preveč, ne premalo. Največje delo je pa opravil Florijan, ki sem ga do zadnjega čutila, kako se odriva in pomaga, za kar sem mu bila zelo hvaležna in sem mu to tudi večkrat med porodom pri sebi povedala, ga pohvalila.

Florijanovo ime je do rojstva ostalo presenečenje, bratcu Maticu sva pa obljubila, da bo prvi, ki ga bo izvedel in obljubo sva držala. Iz porodne sobe sem poklicala v tajništvo vrtca in preko vzgojiteljice sem ga lahko slišala in mu sporočila novico. Takrat so se mi vlile solze, moja sreča je bila popolna. Res sem ponosna na to našo porodno zgodbo.

Pozdravljene punce.