Dojenje je najbolj naraven in učinkovit način hranjenja, vendar dojenje nikakor ni le hranjenje. Je skupek intimnih trenutkov med mamico in njenim dojenčkom ter ima številne prednosti. Ob dojenju zadovoljujemo in otroku podarjamo dotik, vonj, glas, toploto, hrano … In čustvena vez, ki se splete skozi ta proces, je vrhunec vseh pozitivnih vsebin, ki jih prinaša.
Svetovna zdravstvena organizacija in UNICEF priporočata polno dojenje otroka do šestega meseca starosti in kasneje ob dodajanju goste prehrane, do najmanj drugega leta starosti. Do takrat se razvijeta dve tretjini otrokovega imunskega sistema (preostala tretjina do šole) in tudi zaradi velike čustvene navezanosti na mamo pred to starostjo.
Samo 1 od 10 nosečnic doji popolnoma brez težav. Veliko koristnih in praktičnih informacij o dojenju lahko bodoča mamica dobi:
Pri nas srčno podpiramo vse mamice – ki polno dojijo, kombinirajo dojenje z adaptiranim mlekom ali svojega dojenčka hranijo izključno s tem.
Prednosti dojenja so zares številne in potekajo na več nivojih. Gre za zdravstvene, protiinfektivne, prehranske, razvojne, psihološke, socialne, ekonomske, ekološke (dojenje v primerjavi s proizvodnjo in uporabo formule, ekološko veliko manj obremenjuje okolje) prednosti.
Pri dojenju se vzpostavi nenadomestljivo sožitje mame in otroka. Otroku predstavlja center za varnost, h kateremu se vrača ob vsaki stresni situaciji. Zaradi tega občutka varnosti, otroci zrastejo v bolj stabilne osebe. Materino mleko predstavlja tudi otrokovo zaščito pred okužbami in ustreza otrokovemu razvoju – prilagaja se po urah, po dnevih, nato po tednih in je specifično za posameznega otroka. Po vsebini in količini je povsem prilagojeno otrokovim potrebam, otrok ga najlažje prebavlja in presnavlja. Dokazano je, da imajo dojeni otroci manj kroničnih obolenj (celiakija, diabetes, alergija, limfomi, rak …), so manj izpostavljeni sindromu nenadne smrti v zibki (na kar pozitivno vpliva dojenje in skupno spanje mame in otroka), dojenje podaljša dobo naravne imunosti proti mumpsu, ošpicam, otroški paralizi, vsebuje protitelesa za bolezni, ki jih je mamica že prebolela. Dojenje omogoča primernejši razvoj otrokovih možganov, dojenčku se razvija dotik in razvoj vseh ostalih čutil – dobi različne okuse iz maminega mleka, mamico voha, jo čuti, in tako je na številnih področjih kognitivni razvoj otroka vzpodbujen. Materino mleko vsebuje drugačne maščobne kisline, kot jih ima adaptirano mleko in le-te stimulirajo razvoj možganov. Menjavanje različnih položajev pri dojenju pa vpliva na koordinacijo otrokovega telesa. Ustna votlina se pri dojenju razvija drugače kot pri uporabi cucljev in dud. Aktivirajo se druge mišice, ki vplivajo na pravilno izraščanje zob in tudi pravilno požiranje, razvije se manj nepravilnih ugrizov, vpliva pa tudi na izgovorjavo.
Zdajšnje raziskave se usmerjajo tudi na številne prednosti, ki jih z dojenjem pridobi mamica. Takoj po porodu se z dojenjem krči maternica, z dojenjem se zmanjša stresna reakcija na materinstvo takoj po porodu, ima pozitiven učinek na socialno vedenje, mamica hitreje izgublja maščevje, ki ga je nabrala v času nosečnosti. Ugotovili so tudi, da imajo matere, ki so dojile, manj karcinoma dojk in ovarijev (obratno sorazmerno z meseci dojenja), kasneje v življenju manj metabolnega sindroma, diabetesa tipa 2, osteoporoze in manj tveganja za kardiovaskularna obolenja.
Na prvi viziti, 24 uro po porodu, so pa ugotovili zelo povišan CRP in jo takoj dali na antibiotike! Katastrofa!!! Od največje sreče, omamljena od čudeža, do največje groze in strahu. Če k temu dodaš še poporodno bolečino, izčrpanost in hormone, potem veš kaj dobiš.
Skratka, 7 dni je bila pikica na antibiotikih, zelo malo sva bili skupaj, vmes še v inkubatirju, pa pod lučko zaradi zlatenice…
Seveda so ji takrat, ko ni bila pri meni, dajali dodatek, čeprav sem jasno izrazila, da jo bom dojila. V glavnem totalni kaos… Šele ko sva po 7 dneh prišli domov, sva se začeli prav spoznavati in se učiti najti najin ritem. Res mi je bilo zelo težko, mislim, da nekje 4. ali 5. dan sem ostala popolnoma brez mleka. Ampak, znanje, ki sem ga dobila pri tebi, je neprecenljivo. Odločena sem bila, da bom dojila. Vsaki 2 do 3 ure sem že v bolnišnici in nato doma črpala mleko, čeprav sem ga načrpala minimalno, ji ga poleg dojenja dajala po flaški in se trudila, da povečam laktacijo. To mi je uspelo in danes lahko s ponosom rečem, da se z mojo princesko polno dojiva. Hvala ti, da si mi približala in predstavila pomembnost dojenja, brez tega mi verjetno ne bi uspelo.
Alenka M.
Srečna sem,da mi je tudi tokrat dojenje uspesno steklo. Z drugorojenko sva zaceli 50 min po rojstvu in je kar s prve zagrabila na polno,tako kot prva hči. Zdaj je veliko lazje tudi zato, ker ze poznam par fint 🙂 in hvalabogu je spet taksno obilje mleka da sem si ze zacela crpati. Princeska pa lepo napreduje,saj so plenicke obilno polne in ona postaja polna in njena koža napeta. Res imam srečo in zahvala gre tebi, ker sem se v prvi nosečnosti o dojenju vse naučila ravno na tvojih uricah joge. Ko bi le vse mamice izkoristile ta privilegij, sem prepricana, da potem v porodnisnici ne bi podlegle pritisku tehtnice in presnetega dodatka.
Simona L.
Že na jogi za nosečnice sem ti povedala kako poučne so mi bile porodne zgodbe in da bom tudi sama svojo prispevala in bom delila še svojo zgodbo o (pol)dojenju. Bila je zelo težavna in polna preprek, ki smo jih morali prebroditi. Predvsem zaradi gore nasprotujočih se informacij. Začela se je v porodnišnici, ko so mi po carskem rezu prvič pripeljali mojo Bučko. Tako lepo zadovoljno me je gledala, ko se ji je iz kotička ustec cedil potoček adaptiranega mleka. Nato pa jo je grda mama pristavila na prazno bradavico in za to prvič prejela enega tistih presenečenih pogledov z nagrbančenim čelom, ki se jih je v naslednjih tednih morala prav navaditi. Mislila sem, da je vsega konec in ne bom mogla dolgo dojiti. Začela sem se truditi, da sem jo čimveč pristavljala, vendar se je hranjenje že od porodnišnice naprej vedno končalo z dodatkom. Tako sem samo čakala, kdaj mi bo mleko usahnilo in bo dojenja konec. Doma smo s torturo nadaljevali, Bučka pa je bila vedno bolj nezadovoljna in je vsakič po hranjenju jokala po dve do tri ure, vse dokler ni od izčrpanosti zaspala.Po tednu dni sem zato klicala v porodnišnico in razložila, da jo prvo podojim, pa tako golta, da se ji zraven redno zaletava. Potem dobi še dodatek, ki ga nikoli ne spije do konca, nato pa se začne zvijati in joče, joče in joče.Prvo mi je znana zdravnica, velika podpornica dojenja, svetovala, da imam preveč mleka in naj si ga pred dojenjem z roko iztiskam. Če hočem, pa lahko pridem v porodnišnico, da mi pokaže, kako se pravilno pristavlja in ročno izbrizgava mleko. Ko sem čez dva dni ponovno poklicala in povedala, da se zadeva ni izboljšala, pa mi je dejala, naj jo čimveč pristavljam (čeprav sem jo že prej na vsaki dve uri) in da joče zato, ker je porušeno ravnovesje med materjo in hčerko.Po tem sem kot dež jokala jaz in jo ubogljivo začela pristavljati vedno, ko je jokala. V par dneh sva prišli do dojenja na vsakih 20min, Bučka pa je cele dneve tako kričala in začela veliko polivati (v loku), da naju je mož spravil v avto in peljal pediatrinji. Povedala sva ji svoje težave in ko je videla ubogo razdraženo Bučko, smo takoj dobili napotnico za bolnico – za pediatrijo.Tam so opravili ultrazvok in nekaj krvnih testov, pa niso nič posebnega odrkili. Le, da ni dovolj pridobila na teži. Sprejeli so nas na opazovanje, kjer sva ostali štiri dni. Bučko so stehtali in nato sva se dojili. Ko je svoje spila, so me poslali črpati preostanek in ugotovili, da tega nič ni. Tako smo dodajali dodatek. Poučili so me, da se dete najmočneje hrani prvih petnajst do dvajset minut in da naj hranjenje ne traja več kot 45 minut. Nato pa potrebuje par ur pavze, da želodček prebavi in si odpočije. Dali so jo tudi v posteljico z naklonom in glej, po pol dneva je Bučka postala umirjena, se dojila po urniku in nato dve do tri ure spala. Pri hranjenju smo jo tehtali in vztrajali, da spije predpisano mero mleka in dodatka. Probala sem večkrat črpati, pa nikoli nič ni ostalo. Po štirih dneh so nas odpustili z diagnozo premalo mleka in kolike. Refluksa niso diagnosticirali, ker bi naj bila premajhna, pa smo kasneje s pediatrinjo ugotovili, da ga ima. Tudi močno priraščen jeziček ima, ki jo ovira, da bi močneje sesala. Mene tako pri dojenju nikoli nič ni bolelo.Še danes sem hvaležna, da smo bili v bolnici. Tam so mi namreč pokazali, da gre tudi drugače. Če nimam dovolj mleka, pač ne vztrajam in dodajam. Kar bo, pa bo. Samo, da je otrok zadovoljen.Doma smo z rutino nadaljevali. Nabavili smo tudi tehtnico. Seveda ni šlo tako zelo disciplinirano, pa vednar smo ostali nekje v mejah. Bučka je še naprej res veliko jokala, še zdaleč pa ne toliko, kot pred bolnico. Po nasvetu babice sem probala izpuščati dodatek in pogosteje pristavljati, da bi se mi povečala količina mleka, a smo vsakič pristali na pol ure in res velikem joku. Vsak mi je dal kak pametni nasvet in vsi so bili polni znanja, pa sem izprobala še marsikaj, vendar zaman. Zato sem se odločila, da razen sebe in svoje Bučke ne poslušam nikogar več! Vsaka mama in otrok sta namreč drugačna. Kar je dobro za večino pa ni nujno dobro za posameznika. Pa smo nadaljevali z našim pol dojenjem. Po nasvetu ene zdravnice iz pediatrije sem si naročila knjigo What to expect the firs year avtorice Heidi Murkoff. V njej je precej nekritično predstavljeno polovično dojenje in razblinjenih veliko mitov o dojenju. Da je sploh možno in da je med strokovnjaki sporen obstoj tako imenovane sesalne zmede. Da pitje prevelike količine vode ne bo povečalo količine mleka in da ni za nobeno hrano dokazano, da bi ugodno vplivala na nastanek mleka. Tudi nasveti za povečevanje količine mleka so noter. Po svojih zmožnostih sem jih nekaj sprobala (izčrpavanje po dojenju, postopno zmanjševaje dodatka, pogostejše pristavljanje takrat, ko ima dojenček t.i. “cluster feeding” – ko si dan ali dva sam povečuje količino mleka). Tudi me je zelo potolažil nasvet, da po desetih tednih dojenje postane užitek. Če ne, pa naj potem mama preneha, če več ne želi in da s tem ni nič narobe.Tako smo se prebijali iz dneva v dan, iz tedna v teden. Imeli smo včasih mirnejše dni in včasih res res hude. Pestile so nas kolike, prebavne motnje, refluks, priraščen jeziček ter sum na alergijo na kravje mleko, ki se je kazal s hudim atopičnim dermatitisom. Po mesecu in pol pa se mi je začelo dozdevati, da gre stanje na boljše. Začel se nam je vzpostavljati dnevni ritem. Končno sem videla luč na koncu tunela in ja, pri dojenju sva začeli uživati.Bučka več ne joče toliko. Začela se je smejati in veliko čeblja. Z možem se šaliva, da ima od toliko joka lepo razvite glasilke. Z njenimii potrebami se mi je povečala količina mleka. Dodatek smo postopno zmanjšali na dva do tri krat na dan, proti večeru. Ponoči in dopoldan pa se izključno dojiva. Včasih že gre kak dan čisto brez in takrat sem posebej ponosna na naju. Po dveh mesecih še nisem izgubila upanja, da bova enrat lahko povsem brez. In čeprav imam veliko dela s pripravo dodatka in pomivanjem vseh flašk, zraven tega pa še skrb za dojenje z dieto brez jajc in mleka, sem zelo vesela, da sem vztrajala. Dojiti se je res lušno, pa čeprav na pol!Tako smo mi, malo posebni. Kot prispevek pa ti pošiljam posnetek joka moje teden dni stare Bučke. Da ne boš rabila na seminarjih sama oponašati. Čeprav se bojim, da jih boš s tem preveč prestrašila in morda ni najboljša ideja.
Po nekaj tednih se zgodba nadaljuje….
Da se malo pohvalim in s srečnim koncem zaključim svojo zgodbo, ti sporočam, da se Bučka od tretjega meseca naprej polno doji. Končno! Po mojem je za uspeh zaslužen protialergijski dodatek, ki je res nagravžen. Z njim smo začeli konec drugega meseca in od takrat je Bučka sama začela dlje vztrajati na dojki. Nato pa smo po dveh mesecih končno prišli na vrsto za rezanje jezička in ko se je ranica zacelila, je dojenje v dveh tednih steklo.
Odkar je več tako zelo ne muči prebava in je nehala toliko polivati jo hranim po priporočilih gibanja za dojenje – na zahtevo. Pristavjam jo vsakič, ko želi. In to je pogosto! Čez dan se tako dojiva včasih tudi vsako uro, običajno pa na uro in pol do dve uri. Ponoči na dve do tri ure. Ne bom rekla, da zame ni utrudljivo. Vendar sem opazila, da je sedaj veliko bolj zadovoljna in potrpežljiva. Tako seveda mami nič ni težko in si misli, da bo raje uživala in se cartala teh nekaj mesecev, potem pa tako pride trda hrana in z njo drugi problemi.
Lep pozdrav vsem vztrajnim.
Vesna B.
Bodoča mamica, pri meni boš na enem mestu dobila celovite kakovostne informacije o nosečnosti, porodu, dojenju …
Za vsa vprašanja sem ti na voljo preko spodnjega kontaktnega obrazca na katerega ti bom odgovorila v čim krajšem času.
Vadba za nosečnice z Izidoro. Kakovostne informacije o nosečnosti, porodu, dojenju … Z odgovori na vsa tvoja vprašanja bom odpravila pomisleke, dvome in strahove.
Kako do nas? Oglete si zemljevid.
Izidora, vadba za nosečnice & mamice © 2024 | Vse pravice pridržane.