Porodne zgodbe 2024

Moževa porodna zgodba

Petek 29.11.2024
Tara začne že zgodaj dopoldne omenjati, da jo skrbi mokri flek na hlačkah. Skrbi jo, ali ne gre morebiti za plodovnico.Sam v veliki gužvi v službi - zavedal sem se, da se napovedan dan D (8.12.) hitro približuje, želel pa sem do takrat rešiti določene službene zadeve, saj jih nimam nikomu prepustiti :D, poskusim pomiriti Taro z besedami naj ne skrbi, vse bo ok. Tara gre v službo okraševat božično drevesce, ves čas pa me obvešča o svojih skrbeh. Rečem ji, da se slišiva ko konča z okraševanjem, saj do takrat tako ali tako ne bova nič rešila z dopisovanjem, zgolj časa za delo mi s tem zmanjkuje.Ponovno se slišiva okoli pol enih, reče da bi vseeno šla preverit v porodnišnico. Ker sem sam ravno v tistem trenutku v službi zaključil z eno stvarjo, ji rečem da priletim domov, se spakirava in greva na Ptuj.
V ptujsko porodnišnico prispeva okoli pol treh. Sam sem v mislih prepričan, da gre za "lažni preplah", zato brez trohice nervoze v čakalnici čakam konec pregleda. Vmes pride drug par, s katerim smo se srečevali na pripravah za porod. Slišim, da prihajata prav tako preventivno, saj sta v istih skrbeh.Super, si mislim. Tari ne bo rabilo biti bed, da sva šla, saj nisva edina, ki sva prišla "za brezveze". Pregled še traja, malo se sprehodim po čakalnici, gledam oglasno desko, vidim cenik poroda, super, možnost sobivanja partnerja na oddelku, to si velja zapomnit, ko bo najin čas.
Skozi vrata slišim Taro, zgleda bo konec pregleda, lahko bova v miru šla k tašči na kosilo :D.Tara odpre vrata, me pogleda, rahlo se trese, z vso resnostjo reče, da je šlo za plodovnico in da gre zdaj zares. Meni se za trenutek svet ustavi..kako? Kaj? To ni možno, termin poroda je ja še daleč..Nekako se zbereva, objameva, pomiriva drug drugega. Ok, kaj pa zdaj naprej? Tara more ostat not, porodni načrt se nama v trenutku podre, 1. porodno dobo sva želela preživeti doma, drug ob drugem..sedaj pa bo morala Tara to dati skozi sama - partnerji so lahko prisotni zgolj v porodni sobi, ko je porodnica dovolj odprta...Še dobro, da imava torbo za porodnišnico zraven. 
Tara mi razloži, da ker je še brez popadkov, ji bodo po 24 urah začeli z umetnim sprožanjem. Iz priprav na porod pri Izidori (Sončna vila) mi je ostala informacija, da gibanje, hoja po stopnicah,.. spodbujajo popadke, Tari zato predlagam, da dokler naju še ne ločijo, narediva par vzpenjanj po stopnišču, v upanju, da spodbudiva naravni začetek poroda. Kmalu pride babica po naju, da je čas, da gre Tara v sobo za "čakanje". Pomagam ji pri namestitvi in kmalu za tem dobim s strani babice navodila, da moram oditi domov. Hitro ji še zmasiram ciklus akupresurnih točk, v upanju da tudi to naredi svoje.Ura je štiri, s Taro se objameva, pokrižava in z cmokom v grlu posloviva, obljubil sem ji, da pridem takoj zjutraj nazaj.
Novico o dogajanju sporočim staršem in sestri, ki mi kot izkušena porodnica svetuje naj ji zrihtam ananas, saj ta naravno pospešuje dogajanje. Precej sem raztresen, ne vem kje se me drži glava. Zavem se, da od malice še nisem kaj jedel, prazna vreča pa ne pomaga pri delovanju možganskih celic zato skočim v meka. S Taro sva na liniji, ji povem za ananas, me napoti v Spar. Naročim ji, naj preveri pri babicah, če me bodo spustili k njej vsaj toliko, da ji dostavim željeno.Od Tare dobim zeleno luč in se hitro odpravim k njej.Ura je šest, v porodnišnici me prijazna babica brez problema usmeri k Tari, kjer se odločim ostati, čim dlje bom lahko. Vzpodbujam jo, da bo vse ok in da naj zaupa v to. Ponavljam masažo akupresurnih točk. Okoli pol osmih nama babica prijazno svetuje, naj odidem domov, da se oba v miru spočijeva za naslednji dan.Ponovno se s težkim srcem poslovim od žene. Vem, da ji ni lahko. Hudo mi je, ker ji ne morem bit v oporo. Pred nama je dolga noč.-----------------------------------
Sobota 30.11.2024
Čeprav sem šel kar zgodaj spat, zjutraj čutim, da sem nenaspan. Noč je bila polna čudnih sanj.Tara mi sporoči, da dobi tablete za mehčanje materničnega vratu, popadkov še nima. Javim ji, da bom okoli 9 pri njej.Ko se odpravljam od doma dobim klic, gradbinci so na parceli in začenjajo z deli za ploščo za naš novi dom in rabijo načrte. Ja fajn, a ravno zdaj, kje ste bli cel teden? Kot zakleto, projekte sem pustil doma v Pesnici, hitra sprememba plana, treba bo skočit še tja.Vmes še v trgovino po kokosovo vodo za ženo, ki me ves čas obvešča o dogajanju in svojih strahovih. Hudo mi je, ker nisem ob njej..Do prodnišnice uspem priti okoli desetih, Tara je vredu, pove da malo čuti neko dogajanje, tabletke so začele delovati. Naredim ji še en ciklus masaže akupresurnih točk. Nato pride vizita, babica me zelo prijazno napoti iz sobe. Vizita je hitro končana, ponovno sem ob ženi. Čuti rahle popadke, ki pa ne trajajo dolgo. Dogovoriva se, da odpeljem načrte na parcelo, se ustavim pri njenih na kosilu in pridem potem nazaj. Za slovo še en ciklus masaže.Ura je 11:40 ravno sem na parceli z gradbinci, ugotavljajo, da brez načrtov pač ne gre   (ma nemoj). Od Tare dobivam sporočila, da se odpira, babica že začuti laseke, naj se najem in pridem. Kako najem, če sem maloprej prišel, kosilo pa je planirano ob enih  Tašča je poskrbela, da je bilo kosilo skuhano in sem se lahko vsaj malo okrepčal, nervoza narašča, kljub temu pa se sam sebi zdim dokaj miren. Tarina babica Liza in tašča me hecata, da se namenoma obotavljam, ker hočem priti, ko bo hujše mimo, do porodnišnice je vseeno še nekje 20min vožnje. Babica me sprašuje če bom jokal. Jokam se odkar vem za čudež v ženinem telesu in kadarkoli pomislim nanj  .Na Ptuj pridem hitro, med vožnjo imam v mislih scenarije iz filmov, ko te ravno na poti v porodnišnico ustavi policija zaradi prehitre vožnje, to se ni zgodilo, morebitno položnico še čakam  Pri Tari sem okrog pol enih, ravno je pod tušem, babica (kasneje izvem, da ji je ime Petra) mi takoj preda brisače in napoti k njej, žena se dobro drži, lepa je kot zmeraj.Po tuširanju mora ponovno leči na posteljo, posneli bodo ctg. Čeprav se mi ni zdelo, sem si od priprav na porod očitno kar nekaj stvari zapolnil. Med trajanjem popadka ji masiram akupresurno točko na roki, med popadki ji podam vodo in hladim čelo, Babica pogleda odprtost, smo že na 4cm, noro, ura je 13:30. Popadki postajajo vedno močnejši, babica pride občasno pogledat a se na vratih obrne, izgleda da delava vse, kot je treba in ne potrebujeva pomoči. Cel čas sva ponavljala ciklus:- popadek: Tara predihava, jaz masiram- med popadkom: Tari ponudim vodo (enkrat navadno, drugič kokosovo), tu pa tam poje tudi datelj.Spomnim se, da je Tara razmišljala o porodu v vodi, babico vprašava o tej možnosti. Ker naju je vse skupaj malo presenetilo in se je začelo dogajat kar nekaj dni pred terminom, seveda nisva imela potrebnih testiranj za takšen porod. OK, kaj pa tuš? Naju lahko dajo v sobo kjer bo na razpolago vsaj to? Lahko.
Čez čas Tara pojamra, da ji ležeč položaj več ne odgovarja, je pa še zmeraj priklopljena na ctg. Ob naslednjem prihodu babice (Katarine) jo prosim za možnost prenosnega ctg, saj se želiva malo sprehoditi, Tari ga nato snamejo. Sprehodiva se po hodniku, ob popadkih se nasloni name, po šolsko predihava, sedaj lahko med popadkom izvajam tresenje kolkov in medenice, kar ji očitno zelo ustreza. Hvala moji sestri za nasvet. Sprehajava se dokler naju ne napotijo ponovno na posteljo, saj sledi naslednji pregled napredovanja. Ura je 14:40, smo že na 6 cm.Tari rečem da ji gre super, da napreduje nekje 2cm/uro točno tako, kot so nam povedali na pripravah. Po porodu mi pove, da to ni bilo ravno najbolj vzpodbudno, saj je v tistem momentu računala, koliko še ima do konca  Popadki se jačajo, kar je vidno tudi na Tarinem obrazu, čudim se od kje črpa to svojo moč in osredotočenost. Ves čas se je bodrila, tudi sam sem jo vzpodbujal, popadke je premagovala kot za šalo. Vmes sem dejansko pomislil a to je to? Če pa pravijo kako boli.. Tara enostavno ni kazala takšnih bolečin, še naprej je po šolsko predihavala in premagovala popadke enega za drugim. Oba sva se zavedala, da sva z vsakim bližje najini bebi. Vmes me vpraša kako dolgo še, v hecu ji odvrnem, da sva sedaj nekje na 3km in tako kot na trailih, ko te prve kilometre vse boli in imaš težke noge, tako bo nama vsak naslednji "km" lažji. Rečem ji, da imava danes cilj preteči 60 km 
Babica pride po naju, čas je da se prestaviva v porodno sobo. Ura je 14:55.Popadki so pogosti, Taro ujamejo tudi sredi vstajanja s postelje, odpraviva se proti porodni sobi. Med hojo mi Tara omeni vedno hujše bolečine in da razmišlja o protibolečinski..probam jo vzpodbudit da greva zdaj pod tuš in bo potem videla kako bo.Ko greva mimo drugih porodnih sob, skozi odprta vrata zagledam sošolca iz srednje šole, v rokah drži dojenčka - ime mu je Mark. Dva dni nazaj smo se družili in sva se pohecala, da se mogoče srečava v porodnišnici. Njegova je imela rok 5.12, moja 8.12. Noro, dobim še večji zagon. Na hitro si čestitava, Tara mi medtem pobegne naprej.
Porodna soba:
V porodni sobi sva nekje ob 15:00, Tara gre direktno pod tuš. Babici nama nastavita brisače in svežo haljo, ostaneva sama. Voda ji paše, med popadki se nasloni naprej na steno, jaz stojim zunaj kabine in ji ves čas trajanja tresem kolke, vseeno mi je za vodo,ki šprica po meni, po tleh,..Čez čas pride babica in reče naj se po dveh popadkih prestaviva na posteljo.Slediva navodilom, vendar so popadki tako pogosti, da naju ujamejo tudi med oblačenjem. Enega hipa mi reče, da jo fejst tiši na kakanje. Oba veva kaj to pomeni - porod je v zadnji fazi. Hitro pozvonim babicama, ki sta že v pripravljenosti. Stopiva proti postelji, Tari spodrsne, čeprav sem vmes brisal tla, sva zmočila kar velik del porodne sobe. K sreči sem tik ob njej in se ulovi name.Na postelji ji namestijo ctg, babica preveri odprtost in reče: "Vama lahko nekaj povem? Sedaj pa smo že prepozni za protibolečinsko, in vama lahko še nekaj povem? Vi ste ja do konca odprta. Vas bomo kar na bok dali in gremo v iztis"Obema se prikaže nasmeh na obraz, sedaj smo pa res že čisto blizu.Prve iztise izvajamo na boku, Tara pridno sledi navodilom babice, primite se pod koleno, povlecite nogo k sebi, glavo med ramena, brado k prsim, zajamite sapo, zdaj pa gremo v pritisk..Sam ji z masiranjem ramen poskušam sprostiti zgornji del trupa, po čelu jo hladim z mokro brisačo. Babica Katarina naju vpraša po imenu, poveva da bo Lili.Babica Petra predlaga menjavo položaja na vse štiri. Dvignem zgornji del postelje, pomagamo Tari da se obrne, z rokami se nasloni na blazine, počiva. Ko začuti pritisk se dvigne v klečeči položaj in pritiska, še zmeraj je zelo osredotočena. Ves čas jo vzpodbujam, ponavljam babičina navodila, k sreči imam hladne roke, s katerimi ji hladim čelo.V nekem trenutku je glavica toliko zunaj, da se da otipati, kar tudi oba storiva, Tara dobi nov zagon.Sledijo pritiski, kjer pomagamo s tiščanjem, ena babica skrbi za presredek, druga tišči trebuh z ene strani, z druge strani tiščim jaz. Občutek, ko čutiš kako detetovo telo polzi navzdol, je neverjeten.Še par pritiskov in glavica je zunaj. Pogledam to čudo, roko ima usmerjeno naprej, tako kot na vseh ultrazvokih, počasi polzi naprej. Tari povem, kako je lepa in da je sedaj res že čisto pri koncu. Babica se poheca, da dete tekmuje ali bo rojena še pred 16to uro. Pogledam na uro, 15:53..eh to pa menda ja bo :).Pritiski niso več potrebni, ob usmerjanju babice, telo samo počasi polzi naprej, stojim ob boku, tako da imam lep pregled nad vsem. V trenutku ko je otrok zunaj, sledi olajšanje, z ženo se objameva, od čustev oba zajokava. Ja, tudi Tara zna potočiti solzice  . Vzhičena izjavi, da ne čuti nobene bolečine več. Žal ji položaj ne omogoča, da bi takoj videla otroka, vpraša me če je vse ok, povem ji da ja, Lili čez nekaj trenutkov zajoka. Čas rojstva 15:55.Ob pomoči babic obrnemo Taro nazaj na hrbet, da dobi otroka v naročje. Oba občudujeva ta čudež življenja, kako je lep. Babici in zdravnik (sploh ne vem koliko časa je bil prisoten, k sreči je bil zgolj stranski opazovalec), zapustijo sobo.Ostanemo objeti, samo mi trije, imamo minute samo zase. Čas je za prvo fotografiranje. Babici se vrneta, Petra nas fotografira, predlagam, da naredimo še par skupnih fotografij. Pokličeta še zdravnika, čeprav ni sodeloval, naj bo pa še on na fotografiji  Vsi so navdušeni nad polaroidnim fotoaparatom, eno slikico jim podarimo za spomin. Vzdušje je sproščeno, babica Petra komentira, da sem se izkazal s podporo, s tresenjem sem otroka dobesedno stresel iz mamice  . Poheca se, da me bodo poklicale še k drugim porodom. Zavrnem, saj lahko tako tresem zgolj svojo ženo  .Čas je za prerez popkovnice.Lili vzamejo, da opravijo meritve: glavica 34cm, dolžina 48cm, teža 2840g.Po tem jo vrnejo v Tarino naročje.Trenutkov, ko se je porodila še posteljica, se ne spomnim.Vsi odidejo, spet imamo čas samo zase.Sedaj sporočim novico tudi najbližjim.V porodni sobi ostanemo sami nekje do pol osmih. Takrat je čas, da gre Tara na porodni oddelek, spomnim se možnosti, ki ga nudi porodnišnica Ptuj - možnost sobivanja, soba je prosta, skupaj ostanemo tudi v naslednjih dneh.
Hvala žena Tara za tako lepo zgodbo. Srečen sem, da si ob koncu izjavila, da bi še. 
-----------------------------------Razmišljanje po porodu:
Uradni čas poroda je 3h, kar je menda za prvorodke precej hitro. Tara ob tem ni prejela nobene protibolečinske terapije, na koncu ni bilo potrebno nobenega šivanja, tudi po porodu ni potrebovala protibolečinskih tablet...Ali sva imela srečo? Morda. Ali sva imela Božjo pomoč? Zagotovo. Ali je pri vsem tem pomagala tudi dobra priprava s strani Izidore (sončna vila) in Simone (Center za akupunkturo)? Prepričan sem, da ja.
Zahvala gre tudi porodnišnici Ptuj, kjer poskrbijo, da je vzdušje med in po porodu sproščeno, ter se porodnice in partnerji tam počutijo kot doma. Zagotovo še prideva 
Žena, še enkrat hvala, vsakič znova mi dokazuješ, da si preprosto najboljša. 
Lili, najlepša si 
ati Mitja, 01.-06.12.2024
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Moja porodna zgodba
Torek - 26.11.2024 Bila sem na vadbi v Soncni vili in smo ugotovili, da sem v naši skupini jaz naslednja za rodit. To me je kar “šokiralo”. Da počasi gre za res. A takega straha več nisem čutila, kot sem ga mogoče še pol leta nazaj. Po koncu vadbe me Izidora vpraša, če bom rodila ali še pridem. In jaz tak suvereno rečem: Nimam še namena. In smo se zasmejale. Izidora pa mi je samo rekla: ja, ne gre brez mojega blagoslova. Ko sem šla sem se od vseh poslovila, kot da naslednjič še pridem. Izidori rečem, da se slikava naslednjič. Ta dan sem se tudi odločila iti na obletnico osnovne šole, ki je bila 29.11. To so me prepricali stari sosolci, ces naj zaj se grem, kmalu vec ne bom tak na “free”.
Cetrtek - 28.11.2024 Zjutraj sem imela mokre hlacke in nisem bila prepricana, ce je to samo od vagisana (mlecna kislina za vagino) ali je kaj druga. Otresem se skrbi in grem na akupunkturo. Imela sem 5. termin akupunkture v Kamnici. Takrat sva bile zmenjeni, da mi proži porod a je nekako rekla, da bova to na 6. ali 7. terapiji. Da bova zdaj samo malo poskusili. Jaz, ki imam respekt pred iglami v svojem telesu, sem se dobro odzvala in sem se trudila nadzorovati svoje telo in ne trzniti. In mi je šlo. Po koncu terapije mi je rekla, da sem zakrvavela v en mezincek na nogi, kar pomeni, da po njenih besedah “ze fajn dol tišči”. Rekla je tudi, da če bi zakrvavela v oba, bi v roku par dni rodila. Potem pa sva se dogovorili se za 6. termin v ponedeljek. Pa da se to še vidima, za 7. pa bomo videli. Čez dan sem bila po tej akupunkturi zelooooooooo utrujena. Prespala sem skoraj cel dan. Čakala da pride Mitja, da greva na sestanek glede mizarske ponudbe za hišo. Tam smo tudi veliko debatirali o otrocih. In se še nekaj šalili na račun mojega roka, kdaj bom rodila. Po tem je Mitja šel s prijatelji na pijačo. Tudi njega sem pohecala, da naj ne pije prevec, ce bo slucajno treba kam iti, . Jaz pa sem šla domov. Že odkar sem na porodniški odlašam s pospravljanjem kopalnice in sem razmišljala, če bi to storila danes. Sem zbrala še nekaj moči in vse pospravila. Potem sem počakala še Mitja in sva šla spat. Spala sem bolj slabo. Cez cel dan in noc me je spremljal ta obcutek, kaj pa ce je plodovnica. 
Petek - 29.11.2024 vstala sem dokaj zgodaj, ker sem šla v službene prostore. V službi imamo namreč tradicionalno krašenje novoletne smrečice v začetku decembra.Čeprav sem letos v porodniški so me povabili, če se bom ok počutila in bom se v enem kosu. Ze zjutraj, ko sem vstala sem imela obcutek, da imam mokre hlacke bolj kot obicajno. Ampak sem se vedno imela v mislih tiste vaginalne globule. Pri okrasevanju smrekice sem bila se vedno v nekem krcu, kot da nekaj tece, ceprav neke ekstra madeza ni bilo zaznati. Pisem vmes Mitju kaj me skrbi. Pa da nevem, ce ne bi bilo boljse da greva pa da vidijo. Glede na to, da grem se zvecer na obletnico in da sem mirna. Mitja je potem sel prej iz sluzbe, se odpeljeva na Ptuj. Poveva kje je tezava. Me priklopijo na ctg. Sproti smo izpolnili tudi dokumentacijo, ker sem rekla da sem ze presnjic hotela pa niso imele casa, ker je bila guzva v porodnih sobah. Ctg potem malo hitreje mine. Babica mi potem naredi vaginalni pregled in vzame bris za test za plodovnico. Aha, vmes sta me se sprasevali, ce sem slucajno uporabljala vaginalne globule, ker jih veliko pride tudi zaradi tega. Potem babica naredi test in mi rece; kaj pa bi si zeleli, da je al da ni? Pa jaz tak: ja nevem, kaj bo bo. In ona rece, test je pozitiven, ostanete tukaj. Tisti moment sem bla v soku, ker sem mislila, da sem delala paniko po nepotrebnem. Tudi Mitja mi je kasneje povedal, da je mislil, da greva za bv. Ampak samo da se jaz pomirim. Babice mi recejo, da lahko grem povem Mitju, da ostajam tukaj, da dobim antibiotike in da 24 h pocakamo, da se kaj zacne. Pridem ven, Mitja me pogleda, jaz mu samo prikimam. Se objameva in se zacnema “zavedati”, da bo ta beba kmalu v najinem narocju. Prestrasena, ker sva kljub vsemu bila presenecena, nepripravljena. K sreci sem imela vsaj torbo za v porodnisnico s sabo. Mitja mi te stvari prinese. Zraven sem imela tudi vec knjig, obdrzala sem samo Skozi nosecnost z Jezusom. Oblecem se v haljo in nama recejo naj se malo sprehajama po hodniku, da pripravijo sobo. Mitja se takoj spomni na priprave na porod in rece: stenge! To spodbuja, greva! Hodiva gor in dol po stopnicah. Omenil mi je, da je videl Taro Tanito (punca s katero smo hodili skupaj na vadbo in pripravo na starsevstvo k Izidori), da je prisla z istim razlogom kot jaz - ni vedela ali gre za razpok. Za njo je ocitno takrat bil false alarm. Pogovarjala sva se tudi kako bova zdaj to izpeljala. Najin nacrt je bil, da sva doma v varnem okolju in mi Mitja pomaga pri popadkih in prideva prakticno na grande finale v porodnisnico. Ampak ne, Nekdo je imel drugacen plan za naju. Sama se imam pogosto tezave s tem, da tezko sprejmem potem kaj druga kot sem si predstavljala. No v glavnem. Mitja se je moral do jutra oziroma vsaj do aktivnega dogajanja posloviti. Ce se ne bi nic zacelo, bi mi po 24 h porod sprozili. Tega si nisem zelela. Oba sva imela taki cmok v grlu. Ampak sva si rekla, je ze moglo biti tako. Bila sva ves cas na vezi. On je bil na vezi se s svojo sestro, ki je naravno porodila ze 5 otrok za nasvete, kako spodbuditi naravni porod. Svetovala je svezi ananas, datlje, hoja, pocepi, biti sproscen… Svetoval mi je tudi naj se obrnem na Izidoro in na zdravnico, ki mi je delala akupunkturo. Dr. Gostencnik mi je svetovala masiranje akupresurnih tock, kot nama je to pokazala na terapijah. Izidora pa je rekla, da se v ptujski bolnisnici, da marsikaj skomunicirati, da bo vse vredu. Sestre sem vprasala, ce mi moz se lahko prinese nekatere stvari sem se nocoj. Vesela sem bila odobritve. Ko je prisel, sem bila ravno na ultrazvocnem pregledu pri ginekologinji. Kukal je kot stric iz ozadja in spet po dolgem casu slisal srcek najine hcerkice. Predal mi je stvari - vecinoma hrano - in malo sva se sprehajala po hodniku in pogovarjala. Nisva zelela, da se konca in da bo moral spet oditi. A zal ni bilo druge. Preden je odsel mi je v sobi zmasiral akupresurne tocke na rokah in nogah.V sobi sem bila skupaj s porodnico, ki je predihovala popadke. Ta zenska je med vsakim popadkom zacela govoriti au au au au. In jamrala kako jo boli. Lezala je na boku, partner pa je sedel ob njej in jo drzal za roko. Takrat sem pomislila: ojoj, kako jo mora boleti, ker bolecine ne sprejme in se zakrci. Ker je med nama bila zavesa, nisem upala pristopiti z nasvetom, kako naj popadke predihava. Vmes so prisle babice in ji svetovale kako in kaj, da bo manj bolelo. Ena je celo rekla, da bi verjetno bila ze prej v porodni sobi, ce bi popadke bolje predihavala. Imela je tudi pregled, kjer so ugotovili, da je po celi noci in dnevu le prisla na 6cm in pripravljena za porodno sobo. Takrat je sicer zacela govoriti, da jo tisci kakat in je sestra morala malo privzdignit glas, da ne sme potiskat, ker si bo poskodovala maternicni vrat, ki se ni dovolj odprt. Ko je sla v porodni sobo sem molila, da bo zmogla! Takrat sem ostala sama. Vzela sem v roke knjigo Skozi nosecnost z Jezusom, ki mi jo je posodila svakinja. Vedela sem, da se moram spociti in sprostiti. Kar je v bolnici zelo tezko. Ponoci sem vmes obcutila kaksne krce, ampak nic kaj dramaticnega. Spala sem za prvo silo. Enkrat ponoci je prisla tudi nova porodnica v sobo. Tej je odtekla voda in je prisla s popadki. Sem slisala kako jih je po tiho predihovala. Takrat sem si zelela, da bi tudi jaz bila ze v tej fazi. Skozi celo noc sem poskusala iti skozi sproscanja, znova in znova. Vcasih uspesno, vcasih manj uspesno. Prislo je jutro. Vedela sem da okrog 7. Zjutraj ce ne bo nic, da dobim nekaj za prozenje. In seveda, ni bilo nic. Nova smena babic je prisla in ena izmed njih mi kar prinese tableto in rece to pojejte, da bo sprozilo porod. Ker sem seveda bila informirana sem vljudno vprasala, ce se res ne da pocakati, da se porod zacne naravno. Tako sva se pogovarjals tudi z Mitjem, da naj vprasam. Babica me je sprva “hudo” pogledala in samo rekla, da mi pripelje zdravnico, da mi razlozi. Zdravnica je razlozila, da to gre za tableto, ki spodbudi moje telo, da se zacnejo popadki. In da se ne more vec cakati dlje, ker je tveganost za okuzbe vse vecja in vecja. Nekako sem se vdala v usodo. In sprejela ta novi nacrt. Dobila sem prvo tableto. Po prvi tableti se ni nic kaj zacelo dogajati razen obcasni krci, taki kot menstrualni. Spustili so me tudi s ctg-ja, da sem lahko sla malo hodit, tudi po takih stopnicah, ki jih imajo v tej “sobi za cakanje”. Tudi s cimro sva izmenjali par besed. Po prvem pregledu se pri meni se ni nic kaj aktivnega dogajalo, razen da sem bila za en prst odprta. Cimra pa je dobila zeleno luc za porodno sobo, bila je odprta 6cm. In tako je odsla se ena. Takrat sem se pocutila kot Rachel v seriji Prijatelji, ki je rojevala se in se ur in tudi tiste, ki so prisle kasneje za njo, so prej rodile. “Jezilo” me je da se moram vedno biti priklopljena na ctg. Babica Petra mi je sicer rekla, da naj probam se v tej fazi cimbolj pocivati, da bom imela dovolj casa se za aktiven porod. Kmalu je prisel tudi Mitja, nekje okrog 10. Takrat popadki se niso bili sploh nekaj mocni, kmalu sem pa dobila naslednjo tableto. Rekel je, da se ima namen iti na parcelo na sestanek z delavci in na kosilo. Rekla sem, da ima se kar nekaj casa in da lahko v miru gre. Preden je sel mi je parkrat zmasiral akupresurne tocke. In spet sem ostala sama v pricakovanju aktivnejsih popadkov. Zaceli so prihajati, ampak meni se vseeno niso zdeli prehudi, ceprav sem lezala priklopljena na ctg. Govorila sem si, vsak popadek me popelje blizje otroku! Ostajala sem fokusirana, da nisem refleksno zakrcila misic. Enkrat nekje vmes med prihodih babice Petre v sobo, je opazila, da imam na nocni omarici knjigo Skozi nosecnost z Jezusom. Z navdusenjem je rekla, da tega pa ze dolgo ni videla! Da pozna to knjigo. Povedala sem ji, da mi jo je posodila svakinja, ki je rodila ze 5 otrok, zato je videti tako zdelana. Vprasala je, ce si jo lahko sposodi in malo prelista v tem vmesnem casu. Z veseljem sem privolila. Po tem mi je tudi rekla: potem pa z Bozjim blagoslovom se naprej! Po naslednjem pregledu mi je babica rekla, da naj sporocim mozu, da se naj naje in potem v miru pride, ker se bo pocasi zacelo konkretno dogajati in bomo pripravljeni za porodno sobo. Huh! Hitro javim Mitju. Da naj v roku 1h 30m pride. Babica mi je rekla, da mi se posnamejo ctg potem pa lahko grem pod tus. Komaj sem cakala ta tus! Porod v vodi mi je namrec odpadel, ker sem komaj v ponedeljek mislila iti na teste krvi, ki so potrebni za rojevanje v vodi. Spravim se pod tus, kako je prijalo! Meni se ni zdelo, da sem dolgo tam, ampak v tem casu je ze prisel Mitja! Ura je bila nekje pol 2. Babica mi je prisla rekla, da sem lahko se malo pod tusem, da naj prediham popadek v pocepu. To sem tudi storila. Potem mi je Mitja pomagal priti izpod tusa. Spet pregled, ctg… babica rece da sem odprta nekje 4 cm. Vprasala me je kaj zelim od protibolecinskih. Pa sem rekla, da naceloma nic. Da ce pa bi ze postalo neznosno in trajalo predolgo, pa bi to bila ultiva. Povedala je, da bomo kmalu bomo sli v porodno sobo. Ko sem predihovala popadke mi je Mitja masiral akupresurne tocke in tresel stegna, da so misice ostane nezakrcene. Po vsakem popadku mi je ponudil vodo, navadno ali kokosovo in datlje za energijo. Vse to sva pocela na postelji priklopljena na ctg. Sledil je naslednji pregled. Minila je nekje 1 ura, torej je bila ura cca pol 3. Bila sem odprta 6 cm! Cas je bil za porodno sobo. Babica je rekla, da bom tam se lahko sla pod tus in zogo oziroma, kar bom zelela. In da bo pripravila ultivo. Mitja me je spodbujal, da zmorem to in da mogoce ne bom potrebovala nic, glede na to kako daldc sem prisla brez. Bolečina mi je sicer bila znosna, ampak te ponavljanje te bolečine dokaj utrudi. Priti do porodne sobe je bilo malo tezje, sva morala skupaj predihati kak popadek. Mitja me je opozarjal na dihanje in aktivno tresel stegna in medenico. V porodni sva sla pod tus. Kako je to spet prijalo. Mitja je stal zunaj in ob popadku mi je se vedno tresel medenico. Jaz sem pa bila samo naslonjena naprej na steno. Prisla je babica, da naj po par popadkih zakljuciva, da vidimo kje smo. In ko stopim ven recem Mitju, da me tisci dol na kakanje. Poklice babico. Ker je od tusa bilo vse mokro sem pri hoji do postelje se skoraj padla, ker mi je spodrsnilo. Me pregleda in rece: vam povem eno odlicno novico? Pripravljeni ste na iztis, ultivo tudi ce bi zeleli, je ne boste potrebovali! Dala me je na bok. V zilo sem dobila malo oksitocina, da so popadki ostali dovolj mocni. Povedala mi je da naj ob popadku dvignem nogo, zacnem predihavat in ko cutim potrebo, da potisnem. To smo storili parkrat. Potem mi je rekla, ce zelim iti klecat na postelji. Da se med popadkom klece naslonim naprej na vzglavje, ko pa pride popadek pa se vzravnam, ga zacnem plitvko predihovat in pritisnem, ko cutim potrebo. Tukaj me je super usmerjala, kar mi je ugajalo. Bilo mi je tako vroce, da me je Mitja moral zmakati z mokro brisaco. Babica me je spodbujala in je rekla: ce ne bi rodili prvic, bi trikrat pritisnili in bi otrok bil zunaj! Po par potiskih se je glavica ze cutila, oba z Mitjem sva jo pobozala. Dobila sem res novi zagon! Babica se je nekje 15;50 pohecala, da nas otrok tekmuje ali bo pred 16;00 zunaj. Potem smo se parkrat potisnili, meni se zdi, da mi je druga babica pomagala s pritiskom trebuha dol, vse je zacelo pecti in glavica je bila zunaj. Potem se pritisk ali dva in nasa Lili je bila zunaj - 15:55. Vprasala sem Mitja, ce je vse vredu, kmalu je tudi zajokala. Kasneje sem izvedela, da je prisla ven “v stilu” - rokico je imela ob obrazu kot na vseh slikah na ultrazvoku. Hvala Bogu se ocitno ni nic zakompliciralo. Kaksno veselje, bolecine ni bilo vec v trenutku, ko je prisla na svet. Previdno sem se morala obrniti, da mi jo je lahko dala na prsni kos. Z Mitjem sva bila tako srecna, potocila sva solzo ali dve. Babica Petra se ponudi za slikanje. Naredili smo slike s telefonom in fotoaparatom, kjer fotka takoj pride ven. Bila je navdusena nad tem fotoaparatom. Mitja je prerezal tudi popkovnico, ko je ta nehala utripati. Lili so hitro stehtali in izmerili in dobila sem jo takoj nazaj na prsni kos, da sva lahko imeli posvecen cas in prvi podoj. Meni se je zdelo da ima zelo majhna usteca in je komaj zagrabila dojko. Jo pa je! V glavnem bila sem v stanju blazenosti in hvaleznosti! Dogajanje okrog sebe sem slabo spremljala, vem samo da je vmes prisel se zdravnik, da bi pogledali ce je treba kaj sivati. Babica je rekla, da neka mala rana je na notranji strani vagine, presredek je ostal cel. Zdravnik je presodil, da ni potrebe po sivanju, vstavili so mi samo nek tampon dokler sem bila v porodni sobi. Tega sem bila zelo vesela! Ker med samim iztisom sploh ne razmisljas o tem, ker samo zeli da gre ven in da bo vse vredu. Potem smo se slikali se skupinsko z obema babicama in zdravnikom. Zelo so se veselili z nama! Babica Petra mi je rekla, da ce ne bi bila tako trmasta in dobro pripravljena, da ne bi tako zelo lepo rodila. In bila je cisto navdusena nad Mitjem kako je pomagal in mu je rekla, ce pride trest se druge porodnice. Ker je dobesedno stresel tega otroka z mene.   on pa je rekel, da lahko samo svojo zeno trese!   Zelo sem ponosna na njegw kako se je odrezal in v kako pomoc mi je bil. Se je bal tega za brezveze. Speljala sva to kot pravi team, brez kreganja, sprosceno.   hvala ti dragi moz za to in da si verjel vame   
Pocasi je bil cas, da Lili porihtajo, jaz pa dobim vecerjo, preden grem na oddelek. V porodni sobi smo bili po porodu se nekje 3h. Babica Petra mi je prisla povedat, da je koncno malo prelistala knjigo in mi jo vrnila. Pogovor je nekako nanesel na to, da hodita z mozem na zakonska srecanja v Don Bosko v Mariboru. Tja hodi tudi svakinja z druzino. Malo sva povprasala ce pozna koga in smo ugotovili, da iz teh zakonskih srecanj pozna tasco in tasta od svakinje. Kako majhen je svet. Tocno ta babica je bila “poslana”, da je razumela mojo vero in je vedela kaj v dolocenem trenutku potrebuj. Rekla je, da bi to knjigo mogla marsikatera nosecka prebrat, ker je zelo dobro napisana (naceloma nima nic veze s Cerkvijo kot institucijo). Govori o tem kako smo zenske bile ustvarjene za rojevanje in da moramo ta veseli dogodek in bolecino, ki pride z njim sprejemat na siroko. Ker nas pripelje do nekoga, ki nam bo pomenil ves svet. Opisano je tudi po porodnih dobah kako premagovati popadke, kako spodbjuati naravni porod in porod brez protibolecinskih terapij. Ceprav mogoce sprva tega ne vidimo. Da naj zaupamo Jezusu in tocno taksnemu poteku poroda, kot ga je predvidel za nas, je najboljsi. Ta del sem jaz dojela, ko je babica rekla, da pozna to knjigo. To sem vzela kot nek znak, da tocno taki porod je bil za mene zamisljen. Da moram sprejeti malo drugacen zacetek kot sem si predstavljala. Ampak na koncu koncev je to bila najboljsa porodna izkusnja ever. Ne bi si mogla zeleti boljse - od osebja, do tega kako je Mitja pomagal, kako mocna sem bila in predihala vse popadke brez protibolecinskih. Zelo dobro se je spomnil kako nas je Izidora poducila o tem. In na koncu se rekla, da sem mislila, da me bo bolj bolelo. Moram pa priznati, da mi je 2. Porodna doba bila lazja in tudi sam iztis. Ker ko sem lahko pritiskala sem cutila nekaksno olajsanje. 
Preden sem sla na oddelek je bila ravno smena. Babica Petra se je prisla poslovit. Rekla je, da je danes porodila tri otroke in da lahko gre v miru domov. Zelela je tudi, da ji posljemo slikico z Lili na viber. Zazelela nam je vse dobro in da se vidimo cez 2 leti 😉 Mitja je sel nekaj babice se vprasat, ko so ravno imele predajo ob smeni. Babica Petra jim je takoj povedala kaki fajn porod sva imela (tudi naslednja smena nam je cestitala ob lepem porodu) kako je Mitja pravi za asistenco na porodu. Predlagale so mu, da naj vzamema sobo, kjer bo lahko bival z nama. In tako je potem ostal z nama 3 dni v bolnici. Takrat se nama je zivljenje z najino Lili zacelo.   
Vem, da ne bi imela takega poroda, ce ne bi skozi proces priprave Hodila na vadbo za nosecnice in priprave na starsevstvo pri Izidori v Soncni viliHodila na akupunkturo v Kamnico h gospe GostencnikPrebrala dodatno literaturo - Skozi nosecnost z Jezusom, Modrost rojevanja, Dojenje in materinstvo iz srca Imela vereImela podpore osebjaImela podpore moza Vse poglobljene priprave pa so se dejansko zacele s tem, ko sem sla na brezplacno delavnico v Soncno vilo. Ta mi je odprla oci, da ce ne zelim iti s strahom na porod, da se moram dobro pripraviti. Na koncu koncev se je vse skupaj od prvih popadkov naprej dokaj hitro odvilo. Od nekje cca 9:30 zjutraj do 15:55 popoldan. V materinski knjizici mi pise cas poroda 3h. Porod brez protibolecinskih sredstev in brez sivanja. Lahko recem se tudi to, da je res veliko v glavi in da tudi ko se ti sprva zdi, da ne gre po tvojem nacrtu, je lahko porodna izkusnja se vedno zelo zelo zelo lepa. Se lepsa kot si pricakovala. Tudi ce moras vecino casa lezati v bolnisnici, priklopljena na ctg. Vse se da, ce se hoce! 
Mozu sem po porodu rekla, mogoce pa bom res pristala na 6 otrok, ce bo vsak porod vsaj tak ali se lazji 😉
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Glede dojenja pa... mislim, da nama je steklo. Bila sem že blizu mastitisa, taki naval mleka sem imela. Mala pa je zelo malo pojedla in sem mogla mleko črpati. Tako da imam nekaj zaloge že v skrinji. hihi Po treh dneh doma iz bolnice je pridobila 90g, kar je celo več glede na neke norme, ki jih imajo (20g na dan). Čakamo drugo tehtanje, da bo prav tako uspešno! In da se bova veselo dojile še naprej :$
objem, Tara

Pozdravljena Sončna vila,pozdravljena Izidora in vse ostale (bodoče) mamice! Ne morem verjeti, da pišemže drugo porodno zgodbo, ki je popolnoma drugačna od prve. Moje prve besede, kosem rodila hči so bileUSPELO NAMA JE, NE MOREM VERJET! In še zdaj se tako počutim. Mogočno, hvaležno,svoje telo spoštujem bolj kot sem ga kdajkoli prej in srečna sem. Pa da sevrnem na začetek. V četrtekzvečer, 26.9. se mi je odluščil čep. Od takrat sem večkrat čutila blage krče,vendar nič resnega. V petek sem ves dan čistila in pospravljala. V sobotozvečer, na moj rok, 28.9. pa sem prvič začutila nekaj močnejšega. Z možem svaravno masirala akupresurne točke in predvidevala sva, da se morda začenjajopopadki, zato sva šla hitro spat. Ponoči me je nekajkrat zbudilo, vendar ničresnejšega. Naslednji dan smo normalno šli na sprehod, na kosilo, na kavo in šena en sprehod. Zvečer sem si naredila kopel. Ves čas sem čutila krče, ki soprihajali in pojenjali. Mož je zvečer ob masaži malo štopal in ugotovila sva,da se dogaja na vsakih 20 minut. Spet sva šla hitro spat. V ponedeljek se je možodločil, da ne bo šel v službo, ampak bo delal od doma, če bi slučajno kajpotrebovala s starejšim sinom. Sicer so valovi še vedno prihajali, ponoči so meznova nekajkrat zbudili, smo pa šli s sinom in psičko še normalno na sprehod,na kavico, potem pa sem ga dala spat. Prihajali so kar konstantno na 15 minut.Poklicala sem dr Gostenčnikovo, saj sem imela ta dan, v ponedeljek 30.9. popoldnetermin za akupunkturo. Rekla je, da vsekakor svetuje, da pridem, če imamenergijo, saj lahko sedaj največ naredima. Zato sva se odločila, da damastarejšega sina za 2 uri v varstvo in se peljeva do Maribora. Rekla je, da nekerdeče točke okoli iglic nakazujejo na popadke in da svetuje, da če se stopnjujeiz 15 minut na 7, da se greva zvečer pokazat. Ko sva se pripeljala domov sem sinaredila kopel. Vse se je začelo naglo stopnjevati, zdelo se mi je, da me ževse zelo boli. Želela sem dati spat še starejšega sina. Prebrala sem mupravljico A veš koliko te imam rad?, ki je najina najljubša in mu povedala, daprihaja sestrica in kako ga imam rada. Ves čas sem jokala, dihala in gaobjemala. Zaspal je v nekaj minutah, nasmejan in srečen. Ko sem se vrnila v dnevnosobo sem bila precej izčrpana, vse me je bolelo in ves čas mi je šlo na jok. Nasilo sem pojedla krožnik testenin, potem pa me je mož začel masirati in štopatipopadke. Naenkrat se je iz 10 minut vse prestavilo na 3 minute. Od vsegadogajanja naju je to malo prestrašilo in sva se tako okoli 21.00 odločila, dagreva v porodnišnico. Doma sem že na stopnicah predihovala močnejši popadek insem mislila, da bom rodila kar tam. Ko sva prispela v Porodnišnico Ptuj sta mesprejeli 2 mladi babici; ena zelo topla in ena malo stroga na prvi vtis. Ko meje pogledala sem bila odprta klasičen 1 cm. Sicer sem bila zmehčana, imela semskrajšan maternični vrat ampak - šok! Ugotovila sem, da sem šele začela!Povedali sta mi, da grem na mehke postelje, saj še nisem za porodno sobo in dalahko gre partner še domov. Po začetnem šoku sva se z možem pogovorila, da jemorda tako še najboljše. Tukaj bom zares počivala, doma pa bi verjetno ves časgledala, ali sin spi, kaj se dogaja in ne bi imela toliko mira samo zaprihajajočo hči. Tako sem 30.9. ob 22.00 uri ostala v porodnišnici. Od začetkanekako nisem našla mira, babici sta mi svetovali počitek; jaz sem sicerpočivala, vendar sem se med popadkom premaknila na vse štiri in predihala.Večkrat sem morala tudi na stranišče, imela sem drisko, 2x sem tudi bruhala.Najprej testenine, nato pa sem na silo pojedla nekaj iz porodne torbe, da biimela energijo in izbruhala še to. Nato sem se stuširala in ob 2.30 ponočipoklicala babici, da bi me pogledali, saj si res želim da pride partner. Babicame je pogledala in mi povedala, da sem odprta 1,5cm. Mislila sem, da me bo kap,torej nisem naredila nič! V tistem trenutku me je babica postavila na realnatla in rekla, da sem te dni bila najverjetneje preveč aktivna. Porod se ni šeniti začel in telo sedaj rabi počitek. Rekla je, da naj neham razmišljati odomu, naj se neham prestavljati med popadkom, ker vsakič, ko se premaknemzategnem mišice in se te ne morejo sprostiti. Pogledala sem se v ogledalo in sirekla, da zdaj pa res moram najti svoj notranji mir, če želim roditi tegaotroka! Tega sem si tako želela, sedaj pa plavam v nekem brezglavem stanju.Ulegla sem se in začela meditirati, ob glasbi. Vsakič sem zaspala in popadekmirno predihala na boku. Končno sem dovolila, da me popadek zajame, ne da jazzajemam njega. Do jutra sem jadrala, se sprehajala po gorah, po obzidju,surfala ter plavala v morju. Zjutraj mi babica prišla nastaviti ctg in jerekla, da me bo naslednja izmena pogledala. Zmotilo me je, da se je na podlagictgja odločila, da popadki niso še nekaj močni in verjetno ni še nič kajresnega; kasneje smo ugotovili, da mojih popadkov ves porod ni risalo izneznanega razloga. To me je tako potrlo, da sem bila naenkrat v prepričanju, dane bom zmogla in da potrebujem nekaj za bolečine. Ko je prišla babica, ki jevodila moj porod sem ji kar rekla, da če nisem nič odprta me lahko kar peljejov operacijsko, sicer pa potrebujem vse kar imajo za bolečine. Babica Lirija semi najprej nasmeji, predstavi potem pa reče, da se dajva prvo pogledat, da nebova delali prehitrih zaključkov. Pogleda me in reče, da sem zmehčana, vrat jeskrajšan, pomaknjen naprej in odprta 4cm. Rekla je še, da tokrat operacijske nebom videla in, da verjetno nič ne bom rabila proti bolečinam. Nič mi ni bilojasno, samo razjokala sem se in poklicala moža, da lahko končno pride. Ura jebila nekaj do 8.00. Z babico sva se zmenili, da grem pod doooolg tuš, vročkolikor gre in pridem ven, ko mi več ne bo. Rekla je še, da mi bo dala karporodno sobo 2, saj se več kot to ne bom tuširala, saj sem predaleč. Spet semzajokala, nato pa je prišla babica Dragica, me objela in pobožala, kar semtakrat tako zelo rabila in mi rekla, da mi gre neverjetno dobro, da sem tam inda mi bo uspelo! Šla sem pod res vroč tuš in se tuširala in dihala po a in ommmm,vmes sem se sproščala z zvoki m in mirnim dihanjem. Voda res dela čudeže! Kosem se odločila, da več ne vzdržim, sem se komaj vstala iz tuša. Ko sem želelaiz sobe je prišel popadek in padla sem na vse 4. Nisem se zavedala, da v sobi zmehkimi posteljami nisem več sama, zato sem najverjetneje prestrašila porodnicoza mano. Prišla je babica in me peljala v porodno sobo, kjer je bil moj mož.Prebrala je tudi moje porodne želje in pripravila sta sobo tako, kot sem siželela. Bila je zatemnjena (ostala je zatemnjena tudi med potiskanjem, kar mije veliko pomenilo), prižgala sta palčko sandolovine, naredila glasbo in vesčas so se vsi umirjeno pogovarjali. Bilo je res dobro, sproščeno vzdušje.Babica se je celo pošalila glede izbora glasbe in vsi smo se smejali. Najprejme je pogledala in povedala, da sem se tuširala dobro uro ter da sem odprtadobrih 6cm. Vprašala me je, če mi predre ovoje, saj se še niso predrli. Reklasem, da ne. Nato smo šli na pručko, ki mi nekako ni pasala, nato pa na žogo inbabica je ves čas držala pilotko, da ni padala s trebuška ter mi masiralatrebušček. Mož me je masiral, božal in bodril. Dihala sem po hi hi-hu hu.Babico sem prosila za ultivo, vendar je rekla, da mi odstvetuje, saj sem takodaleč. Rekla je, da je ultiva bolj za tiste, ki se ne sprostijo, da samebolečine ne bo toliko odvzela. Jaz pa sem sproščena, lepo diham in ne vidipotebe, saj mi lahko le zaustavi oziroma podaljša porod, zraven pa mi bodo daliumetne popadke. Rekla je, naj cenim privilegij, da imam svoje popadke takomočne in da verjame vame. To mi je dalo moč za naprej. Vmes smo menjalipoložaj, da je mož šel zamano in sem se posedala nanj, da se je hči lahko še malo namestila; tako jepredlagala babica. Ko smo se vrnili na posteljo sem bila odprta 9cm, ovojev pababica več ni tipala. Sicer ne vemo, kdaj naj bi bil razpok, vendar niso biliveč tipni. Babica se je šla oblečt, rekla je, da, če čutim tiščavnike lahkoprobam tudi tiščati. Čeprav sem imela napisne nekatere položaje v porodnihželjah mi je predlagala, da poskusim s položajem na boku. Potiskala sem nalevem boku in ustrezalo mi je, je pa vsakič zlezla malo nazaj, zato je babicapredlagala spremembo položaja v polsede, saj lahko tako zablokiram noge vstremena. Vendar v tem položaju ni bilo dovolj močnih popadkov, zato smo šlinazaj na bok. Oba s partnerjem sva prijela za glavico, ko se je kronala.Slišala sem glasove babic in glas mojega moža, ki so govorili tukaj je! To mije dalo moč in v naslednjem potisku je bila glavica zunaj. Nato sta bilapotrebna še 2 potiska in tako se je 1.10. ob 10.20 uri rodila najina Ajda.Prišla je na moje prsi in tam ostala cele 3 ure. Težka je bila 3640g in velika54cm. Oba sva jokala od sreče! Babica je rekla, da je zgleda bila že malo podpritiskom, saj se je pokakala še v porodnem kanalu, vendar je bila glavicatakrat že zunaj. Pustili smo, da popkovnica neha utripati, nato pa jo je možprerezal. Ugotovili so, da je presredek zunaj ostal cel, noter pa sem imela nanjem neko bulico, ki se je raztrgala, zato sem dobila 2 notranja šiva. Kar jepa najboljše pri vsem pa je, da sem se 3 ure po porodu vstala, šla lulat innormalno dvigovala in dojila hči! Dojenje je super steklo, dojiva se dobesednopo 22 ur na dan :D.  Imela sem zelo dolgooo uverturo v porod, natopa sem se v 2 urah in 20 minut odprla od 4-10cm in potisnila hčerko na ta svet.Tako sem hvaležna za to izkušnjo! Je močna, čudovita, intenzivna, boleča inčustvena. Vsakič bi jo izbrala in neverjetno sem srečna, da mi je bila dana.Izidora tebi najlepša hvala, saj si mi tekom teh vadb pomagala, da sem lažjenašla svoj notranji svet in se povezala sama s sabo in s hčerko. Odlično sipodprla mene, še bolj pa mojega moža. Babica je rekla, da je bil neverjeten inda ga vzame še na kak porod, če bo za. Res je, brez njega ne vem kako bizmogla. Delal je vse točno tako, kot sem v tistem trenutku potrebovala. Tudibabice verjamem, da so mi bile namenjene, saj sem dobila točno takšne, kot semjih v tistem trenutku potrebovala. Skratka, hvala ti Izidora! Srečna sem, dasem te našla. Imam 2 popolnoma različni izkušnji in čeprav je bila tudi prva posvoje lepa (prvič je bil carski rez zaradi medenične vstave), je moč naravnegaporoda nekaj popolnoma drugega. Verjamem, da če bi moč popadkov pretopili vsupermoč, bi lahko spreminjali svet! Prav si imela, ženska se iz porodne sobene vrne enaka, kot je v njo šla.   Lep pozdrav vsem, Izidora ti pa nadaljuj ssvojim delom in širi informacije, da bodo ženske lahko otrokom omogočilenajlepši možen prehod med dvema svetovoma!

Pozdravljene bodoce mamice. 

Naj ti pa na kratko povem mojo porodno zgodbo.

Porodnega načrta nisem imela pripravljenega, saj sem mislila, da še imam nekaj časa.

Vse se je začelo v petek 30.8 zjutraj, ko se mi je okrog 6.00 ure odluščil čep. Ja se vem, da ne bi smela delati paniko, vendar sem se štuširala in odpravila na pregled v porodnišnico. Tam so ugotovili, da imam zgornji razpok in, da plodovnica počasi odteka (odprta 2 prsta). Bila sem sprejeta.

Ob 10.00 uri mi je začela plodovnica odtekati postopoma. Nič kaj se ni dogajalo do drugega jutra.

Zjutraj so me pogledali, dr.Anželjc mi je dejala naj se še stuširam z vročim tušem in da počasi grem v porodno sobo (odprta 3 prste) . Ob 8.00 uri sem bila sprejeta v porodno sobo. Dobila sem najboljšo babico Sabino. Ta me je vprašala ali bi še malo hodila po sobi. Seveda sem ji rekla. Res sem bila zelo vesela, saj sem vedela, da, ko bom enkrat ležala na postelji, da gre za res.

Ob 8.25 mi je rekla, da zdaj bi pa že bilo fino, da predremo ovoje, vendar sem jo prosila še za 5 minut. Teh 5 minut se je zavleklo za več kot pol ure (še zajtrk mi je prinesla, samo jaz jesti nisem mogla). Nekje okrog 9.10 so mi predrli ovoje in ni bilo par minut, ko so se popadki začeli na 10 minut. Ležala sem in bila priklopljena na ctg. Čez 1 uro so ti bili že na 6 minut.

Preobrnila sem se na desni bok in predihala prvi popadek, ki je bil peklenski. Prosila sem babico, da če lahko spremeniva položaj nazaj na levi bok. Vendar do tega ni prišlo, ker je novi popadek že bil na poti. Ja bil je bolj boleč kot prejšnji. 

Prosila sem jo, če lahko grem lulati. Ponudila mi je kahljico, jaz pa sem ji rekla, da bi rada šla na wc. Ker so bili popadki na 5 minut, me je odklopila od ctg in pospremila do sobe 1 na WC.

Tam pa se je začelo dogajanje. Ufff. Popadek za popadkom. Vsedla sem se, polulala in na pol oblečena v spremstvu nje in partnerja odšla nazaj do sobe  3.

Še babica ni mogla verjeti, da je gravitacija naredila svoje in da iz 5 minutnih popadkov so ti prišli na par sekund.

Vem samo Izidora, da sem komaj premikala noge in da sem se vlegla na porodno posteljo in prosila, da me pogledajo. Ena babica je rekla gospa pritisnite. Glavica je že odzunaj. Še enkrat sem pritisnila ob popadku, nato pa sem morala pritisniti, ko nisem imela popadka in Sara mi je že ležala na trebuščku.

Ja vem, da sem babico spravila v nelagodni položaj, ko mi je dovolila iti na WC, ampak sem ji tako hvaležna in njena prijaznost in umirjenost, nevem res sem zelo srečna, da sem imela njo.

Ker se je Sara rodila v 37 tednu je imela na sebi ogromno verniksa (tu sem se velikokrat spomnila na tebe). Imela je toliko verniksa, da so ga 2 dni umivali, pa je ta še vedno bil kje prisoten.

Še enkrat ti hvala za vse. In zagotovo se še vidiva. Če ne na jogi za nosečnice, mogoče na telovadbi za dojenčke. Hvala ti za vse.

P.s če je kakšna slovnična napaka jo spreglej 

Lep pozdravček od vseh nas .

Tako, pa sem tudi jaz zbrala misli in napisala porodno zgodbo za naše žensko pleme, za našo "farmo Sončno vilo".
Skozi vse priprave na porod v tvoji družbi in družbi ostalih porodnic sem čutila povezanost, tisto neko kolektivno nezavedno, ki nas vse noseče ženske in matere druži, včasih tudi brez besed. Izjemni povezovalni moment so mi bili pogovori, ki si jih odpirala na začetku naših srečanj in ob koncu srečanja. Zakaj srečanja? Ker je to več kot le vadba, več kot le priprava na porod. To so lekcije za življenje. In bila si z mano v porodni sobi, ne le ti, tudi ostalo žensko krdelo in njihove besede, zgodbe.
Rodila sem 28.7., 4 dni pred rokom. Želela sem si, da bi se porod začel z mojimi popadki. Na smrt me je bilo strah bolečine, ki jo porod prinaša. Začelo se je ponovno z razpokom. Vedela sem, da moram kmalu v porodnišnico, ker niso bile kapljice, temveč je ponovno teklo. Vlegla sem se na levi bok za pol ure, blago zaustavila odtekanje vode, nato se stuširala, spakirala še nekaj stvari za higieno in sva z možem krenila proti UKC MB. Starejši sin se je ravno vračal z morja, z babi, tako da je zanj bilo poskrbljeno.
Ko sva vstopila skozi vrata porodnišnice sem imela adrenalinsko psihotične oči. Zelo me je bilo strah. Nisem si želela umetnih popadkov, svojih pa še nisem imela. Ginekologinja na sprejemu je povedala, da je sedaj protokol tak, da greš na oddelek, kjer dajo priložnost tvojim popadkom. To mi je bilo v olajšanje na eni strani, na drugi pa sem čutila pritisk, da si res močno želim, da se porod spontano začne. Z možem sva šla na oddelek in začelo se je počasi. Vsak obisk babice in njeno vprašanje, ali se že kaj stopnjujejo popadki me je delal nervozno, v hipu sem izgubila popadke, vsakič, ko je vprašala, to sem jim tudi povedala. Potem sem si rekla, da bo kar bo in se prepustila. Naj pridejo, ali ne, jaz sem pripravljena. In potem so se začeli počasi stopnjevati. Babico sem prosila naj me pogleda, koliko sem odprta. Bila sem 3-4cm. Rekla je, da sedaj lahko grem dol, v porodno. Ampak sem se odločila, da počakam na stopnjevanje popadkov in bolečine. Popadke sem blažila na žogi. Moram reči, da najboljši pripomoček na svetu!!! Ko sem čutila, da se stopnjujejo popadki in to je bilo res hitro, sem vedela, da bo sledil tsunami. Rekla sem, da želim v porodno, kjer sem prosila takoj za žogo. Ekipa je bila mlada in fenomenalna. Babica Eva pa carica! Ko so se stopnjevali popadki, sem prosila za spinalno, ki pa mi ni prijela niti malo. Tako da je porod bil praktično naraven. In povem vam, da to kar je sledilo potem, si nisem mislila, da zmorem. Intenzivni, boleči popadki, odpiranje in zdelo se mi je na trenutke, da ne bom zmogla. Vsak popadek sem zajela kot val, ki doseže svoj vedno višji plato. Umirjala sem se s tehniko globokega dihanja, na koncu pa samo še glasno kričala, živalsko kričala, saj mi je to pomagalo. Z vso svojo zavestjo sem bila tam pri malem korenjaku, ki se je spuščal po porodnem kanalu, čutila sem vsak trenutek. Iztis je bil posebej intimen in veselila sem se, da še malo in ga bom imela v rokah. Potiskala sem z vso silo. Žal so me vrezali, ker bi se sicer raztrgala in že je bil tukaj. Moj zlati nežni Bit, velik 52cm, težek 3790g z obsegom glavice 35. Seveda najlepši. In uspelo mi je! Za mano je! Trajalo je 4 ure. Sedaj se stiskava in cartava, dojenje nama gladko teče. Sledijo novi izzivi usklajevanja dinamike naše 4-članske družine.
Ženske zmoremo več kot si mislimo

Želim vam vse dobro in hvala. Izidora, ti pa opravljaj tako dobro delo še naprej in uči ter predajaj svoje znanje naslednicam, da bo krdelo rastlo in se širilo.

Tako, pa smo tudi mi dočakali našo princeso Zalo, težko 3030g in veliko 49cm.
V sredo, 25.7. na dopolnjen 39t, sem bila ob 8:00 naročena na pregled.
Na Ptuju so me spremljaji zadnje tri tedne, saj sem si želela poroda v vodi. Ob 12:00 so mi naredili vaginalni pregled.. takrat sem zakrvavela. Ginekologinja je še enkrat vse pregledala in ugotovila, da imam malo plodovnice, zato je poklicala dr. Bosilijevo, ki se je odločila, da porod sprožimo.
Premestili so me v porodne sobe, 3x opazovali ctg, spremljali ali še bo prišlo do krvavitve in ob 17h vstavili trakec. Takrat sem spet zakrvavela. Doktorica je ugotovila, da sem odprta 2cm (zjutraj sem bila 1cm)…
In popadki so se začeli. Najprej je prišel partner, ko je odšel, je prišla še moja mama, s katero sma se 1,5h sprehajali okoli Ptujske porodnišnice. Ob 20h sem bila še vedno na 2cm, zato so mi vstavili dve svečki..
Popadki so postajali vedno bolj redni, odločila sem se, da se probam malo spočiti. Med popadki sem malo zadremala, na vsakih 5min me je zbudil nov interval, katerega sem predihala med tem ko sem si z eno roko masirala spodnji del križa.. popadek je popustil, jaz pa sem spet zadremala za 4min, dokler ni prišel novi. To je trajalo nekje 40min.. nadaljne popadke sem morala predihati stoje ali na vseh štirih ob gibanju bokov.
Malo pred 24:00 me je dr. Bosilijeva pregledala, malo še razrahljala in rekla babicam da sem odprta 4cm, tako da lahko pripravijo vodo.
Odšli smo v porodno sobo, kjer so mi predrli ovoje..
00:20 je prišel partner, jaz pa sem ga že pričakala v vodi.
Na začetku mi je zelo pasala in mi lajšala popadke…ko so postajali vse bolj intenzivni, jaz bi morala sedeti na miru, voda je imela 37 stopinj, oblivat me je začelo po celem telesu, partner mi je nosil ledene obkladke, 1x sem morala bruhat.. bolečina je bila res nevzdržna, zato sem okoli 2h šla ven in prosila za ultivo… ta mi je omogočila, da sem si med popadki odpočila, ko je prišel popadek pa je bilo vedno bolj boleče.. okoli tretje ure smo začeli potiskati, Zala pa je na svet prijokala ob 3:31.
Porod se mi je zdel res intenziven in hiter. Takoj sva pričeli z dojenjem, naša punca je pravi jedec.

Hvala za vse torke in vso predano znanje, brez katerega verjamem, da ne bi šla na porod tako brez strahu in sproščeno (čeprav je bilo na trenutke to zelo težko). Punca je zdrava, jaz pa sem zaključila porod brez praskice. Še enkrat hvala in se vidimo!

Žal se nisva uspeli slikati, ko sem še imela trebušček, zato pa bova naredili slikico z mojim "mladičkom", ko prideva kaj okoli.

Sedaj pa da še povem kako je izgledal moj porod. Pripravljala sem se na maraton zato me je res presenetilo to, kako se je razvilo.
Začelo se je v nedeljo zjutraj, ko sem opazila rjav izcedek. Ni izgledalo kot da bi se odluščil čep, tako da nisem vedela ali se bo kaj dogajalo naprej ali ne. Pa se je začelo postopoma razijati. Vedno pogostejše otrdevanje trebuha, pridružili so se še krči. Ampak to je trajalo čez cel dan, ne na redne intervale in bolečina je bila zelo znosna. Zvečer se je počasi stopnjevalo, pridružile so se še bolečine v križu. Popadki so prihajali v bolj rednem intervalu in ko so bili nekje na 7 minut, sem šla pod tuš. Partnerju sem rekla, da še bo to sigurno trajalo zelo dolgo, ker je bila bolečina še zelo nizka (popadek sem lahko enostavno predihala). Pod tušem pa se je začelo dogajat. Filmsko mi je odtekla voda, odluščil se je celoten čep in popadki so kar konkretno pridobili na intenzivnosti. Počasi sva se odpravila proti porodnišnici. Po poti (ki ni dolga več kot 15 min), se je bolečina še bolj stopnjevala. Po sprejemu so opravili pregled in ugotovili, da sem odprta šele 1 cm in da je otroček še zelo visoko. Babica je rekla, da bo izgleda to še dolgo trajalo in predlagala, da gre partner domov in da ga pokličem, ko se začne odvijat bolj intenzivno. Odločila sva se, da me pospremi v porodno sobo. Tam je še ostal malo z mano in v tem vmesnem času so se moji popadki in bolečina neverjetno povečali. Ker je videl, da sem že v močnih bolečinah, se je odločil ostati kljub napovedim babice. In še dobro! Od tam naprej je namreč vse potekalo ekspresno hitro. Bolečina se je iz popadka v popadek neverjetno stopnjevala. Ponujali so mi epiduralno, vendar sem zavrnila. Sprejela sem injekcijo v tazadnjo, ki je pripomogla ravno toliko, da sem lahko med popadkom vsaj dihala. Čez eno uro so me pregledali in sem bila odprta že 4 cm. Nato pa sem v manj kot 30 minutah že prišla na 8 cm. Od tam naprej pa je bilo še bolj ekspresno. V naslednjem momentu se zavedam, da je bila soba polna ljudi, govorili so o tem, da otročku pada pulz in mu bodo pomagali na svet. Ker je bil že tako zelo nizko v porodnem kanalu, so mu z majhno pomočjo vakuma pomagali še pri zadnjem iztisu. Tako je Leo prišel na svet ob 2:43. Na hitro so ga pogledali, v naslednjem trenutno sem ga že imela na sebi. In prav nisem mogla verjeti, da se je vse odvilo v tako kratkem času.

Hvaležna sem bila, da partner ni odšel domov in da mi je bil takšna podpora tekom celotnega poroda. In hvala tebi Izidora za vso (predvsem psihično) pripravo na porod. Vem, da mi je ta priprava zelo pomagala.

Se vidimo na gibalnih uricah 

Glede dojenja pa je tudi bil pester začetek. Sem vesela, da smo na vadbi o tem veliko govorili in sem bila pripravljena na to, da ne steče kar zgladka. Drugače bi verjetno že obupala. Prva dva tedna sta bila najhujša, saj sem imela neprestano težave in bolečine - od ranjenih bradavic, do zastojnih dojk in skoraj že mastitisa. Leo je imel tudi problem s pristavljanjem, ker ni dovolj odpiral ustec, tako da mi je vedno znova še malo dodatno ranil. Ampak po teh dveh tednih pa je šlo na boljše in sedaj se na polno dojiva in je že skoraj čisto brez bolečin.

Evo, pa tudi jaz pišem svojo porodno zgodbo. PDP sem imela 19.6. v sredo, ampak našemu fantu se očitno ni nikamor mudilo. Tudi pregledi v porodnišnici so potrdili da mu je fajn v bušiju in da se še nič ne dogaja. Naslednji pregled so nama dali 23.6. v nedeljo, in da takrat vidimo kako naprej. Sprejmem dejstvo, da se mu ne mudi in si za vikend še naredimo nekaj planov. V soboto zjutraj, po res fajn prespani noci, se zbudim z rahlimi, kot menstrualnimi krci. Ampak jim ne posvečam preveč pozornosti. Celo dopolne me je malo špikalo spodaj ampak res nič resnega se mi ni zdelo. Pozajtrkujemo, se odpravimo v trgovino, na kavico in k tašči v Laško na kosilo. Na poti tja pa so se začeli malo resnejši krči. Še vedno se mi zdelo, da bi lahko kaj blo. Ves čas sem imela v glavi, da se vse še lahko ustavi in da mogoče nič ni. V Laškem se malo podružimo, ob 12.15 Neža gre spat in jaz se odločim malo leči z njo. V tem času pa so krči kar bolj intenzivni. Si jih začnem meriti in predihovati. Kar naenkrat po aplikaciji je čas za odhod v porodnišnico. Meni se še vedno ni zdelo tako hudo, in sem mislila da imam čas. Z Gašperjem se kljub temu odpravima proti Ptuju. Seveda pot iz Laškega do Ptuja ni šla brez zastojev na cesti, meni so se pa popadki res začeli jačati in so bili skoraj na 3 minute. Vedla sem, da hočem priti do Ptuja, Gašper je pospešil in ob 14.45 sva prispela na Ptuj. Prideva not, me sprejmejo, rečejo naj se pripravim za ctg, v tem pa predihujem popadek. Prosila sem za protibolečinske, ker me je res zdaj bolelo. Glede na to kako sem predihovala popadek, je babica rekla, dajte se vi kar ulezit, bom pogledala kako ste spodaj. Me pogleda in reče, gospa, vi ste 8cm odprti, mi gremo zdaj rodit. In res, šibamo v porodno, po poti me že preoblačijo, prediham še nekaj popadkov in že začnem pritiskat. 4 težki potiski navzdol in ob 15:08 je na svet prišel Jakob. 4190g in 53cm velik korenjak. To je to, uspelo mi je, in brez protibolečinskih! Ponosna nase in na našega korenjaka 🙂 Nisem mogla verjeti, da je konec in da držim svojega otroka v naročju. V naslednje pol ure porodim še posteljico, uspešno pristavimo Jakoba, in že sem na poti na oddelek.
Izidora, hvala za vse spodbudne besede, ves čas si bila z mano in verjamem, da ne bi imela že druge tako lepe porodne izkušnje brez tebe. Tudi dojenje nama je super steklo, Jakob napreduje, polni plenice in veselo raste. Hvala za vse in hvala da si

Ps: bi te lahko prosila za kontakt od Barbare, ki je rodila kak teden pred mano? Nekako sva se dosti pogovarjale na vadbah in bi ji zelela cestitati za hci pa mogoce poklepetati se kaj z njo 🙂

Tako, pa še jaz napišem svojo porodno zgodbo in občutke, ki sem jih bila deležna ob rojevanju. Moj porod se je začel res šolsko. 25.6.2024 mi je zjutraj ob 2 h odtekla voda. Z Juretom nisva nič paničarla, lepo sem šla ležat na levi bok, stuširala sem se in jedla. Ob 5 h zjutraj sem prispela v porodnišnico Ptuj. Začeli so se mi tudi popadki, ki sva jih s pomočjo aplikacije beležila, bili so na 5-6 min pogosti in dolgi med 40 sekund do 1 minute. Niso bili premočni, ampak sem zaradi odteka vode vseeno šla v porodnišnico.

V porodnišnici so naredili CTG in me pogledali, odprta sem bila 1 cm. Iz tega razloga so me dali na mehke postelje, Jureta pa poslali domov. Kar hitro sem bila odprta na 4 cm in tako so me premestili v porodno sobo številka 1 (z banjo), jaz pa sem poklicala Jureta.

Popadki so postajali močnejši, ampak so bili vzdržni. Zelo mi je bilo fajn na žogi, v banji in wc-ju. Do 7 cm mi je šlo zelo lepo, nato pa se mi je malo ustavilo (mislim, da cca. 1,5h nisem napredovala, izgubila sem občutek za čas). Babica je predlagala umetne popadke, da se premaknemo, sem se strinjala in zaprosila Ultivo. Ne vem, če sem jo zagotovo potrebovala, ampak umetnih popadkov sem se psihološko zelo bala in sem se iz tega razloga odločila za Ultivo. Na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev dobra, saj sem bila 1,2,3 na 10 cm.

Žal se je moja 2 porodna doba nekoliko zakomplicirala,  saj v času 2 h Filipa nisem mogla spraviti skozi najožji del medenice, ker je bil prevelik, hkrati pa moja anatomija medenice ni dopuščala prehoda. V materinski knjižici so to označili kot KPD (kefalo-pelvina disproporca, kar pomeni, da je bilo razmerje med glavico in prostornostjo medenice neugodno in se zato glavica ni hotela spustiti skozi porodni kanal).

Babica je po 2 h poklicala zdravnico in obrazložila situacijo. 2 babici in zdravnica so se izjemno potrudile, da bi se Filip rodil po naravni poti, ampak se žal ni premaknil niti za cm. Tudi sama sem dala vse od sebe in potiskala do konca, ampak včasih pač nimaš vpliva, čeprav sem si želela drugačen konec.

 Upam, da se katera ne prestraši, sploh tiste alergijske reakcije na koncu, ampak verjetnost za to je bila 0,1%, ker do zdaj nisem imela nikoli nobene alergije. 

Preden so me  odpeljali v operacijsko za carski rez pa sem dobila še drugo doza antibiotika in močno alergijsko reakcijo (predvidevajo, da na antibiotik), tako da sem se začela dušiti. To sem nekako skušala pokazati zdravnikom, ker nisem mogla dihati in govoriti in odreagirali so izjemno hitro in profesionalno.

Za carski rez so se odločili v spinalni anesteziji (splošna ni prišla v poštev zaradi reakcije), pa tudi drugače bi se odločila za spinalno. Vse se je odvilo izjemno hitro in ob 19:19 sem zaslišala Filipa, ki je prvič zajokal. Potem pa sva jokala skupaj od sreče, da sva se končno spoznala. Filipa so mi takoj pokazali, potem pa so ga hitro uredili in ga prinesli k moji glavi. Takoj zatem pa ga je dobil že Jure, ki je nestrpno čakal pred vrati. Tudi, ko sem bila na intenzivnem oddelku so mi Filipa ves čas nosili, tako da morem reči, da so se res maksimalno potrudili, da sva bila skupaj.

Kljub zapletom bi se še enkrat odločila za enako pot. Porod (čeprav je bil boleč, dolg in negotov) je izjemna izkušnja zame, saj sem dobila z njim nekaj najlepšega in dragocenega na celem svetu. Presenetila pa sem tudi sama sebe, ker nisem vedela, da sem kaj takega sploh zmožna (počutim se kot super junakinja iz filma z nadnaravnimi močmi ) in sem hkrati tudi ponosna nase, saj vem, da se dala vse od sebe. Je pa porod tudi dogodek, ki naju je z Juretom še bolj povezal. Res me je pozitivno presenetil nad vsemi mojimi pričakovanji; bila sva izjemna ekipa!

Tudi moja babica je bila čudovita, izjemno se je trudila za nas, vedno mi je bila na razpolago in v pomoč. Prav tako zdravnica, izjemno spodbudna in odzivna. Tako da si boljše ekipe sploh ne bi mogla želeti! Vem, da se ni smiselno ozirati na osebje, ampak je izjemno dober občutek, ko začutiš in spoznaš, kako so se zate pripravljeni potrudit in res naredite vse kar je v njihovi moči.

Izidora tebi pa 1000x hvala za vse. Ti, tvoj glas, tvoji prostopi, meditacije in telovadba so mi izjemno pomagali, da sem bila tako dobro pripravljena na vse in odprta za vse možne scenarije. Se vidimo kmalu, ko prideva s Filipom na masažo.

V torek zjutraj sem še prišla na tvojo vadbo, kjer sva ujeli zadnjitrenutek, da se skupaj slikava. Že med vadbo sem čutila, da nekatere vaje izvajam težje kot prejšne tedne, čutila sem tudi rahle krče. Te nisem jemala resno, saj so se mi pojavljali že kakšen teden in je bilo do pdp še 11 dni. Ko sem prišla domov sem si skuhala malinov čaj, medtem pa občutila moker izcedek. Bilo je par kapljic tekočine brez vonja. Sem si mislila spet lažni alarm, ki sem ga imela že prejšni petek. Takrat sem namreč mislila, da mi je otekla plodovnica po kapljicah, zato sem tudi šla na Ptuj na pregled, kjer so mi rekli, da je normalno, da imaš zadnje tedne večji izcedek in da to ni bila plodovnica. Kakšnih 10 minut za tem sem se ravno želela vsesti na kavč in začeti brat knjigo, takrat pa sem začutila po nogi malo več tekočine - sedaj pa mi je res odtekla plodovnica. Zbuditi sem šla moža, ki je ravno pred eno uro prišel iz nočne in se vlegla na levi bok za 20 min k njemu. Skupaj sva nardila plan kako in kaj. Ko sem ležala sem njemu narekovala še zadnje stvari za v porodno torbo. Nato sem nekaj pojedla in odpravila sva se proti Ptuju. V avtu sva se še odločala glede imena, saj sva imela ožji izbor štirih imen. Po prihodu na Ptuj so mi naredili CTG in vaginalni pregled ter vstavili svečko.
Odprta sem bila 1 cm. Ker mi je odtekla plodovnica sem morala ostala v porodnišnici - na mehkih posteljah, Rok pa se je odpravil domov. Pred večerjo sem še šla na kratki sprehod. Po 8ih urah od odteka plodovnice sem dobila antibiotik, katerega sem do konca poroda dobivala na 8 ur. Popadki še res niso bili močni - nekaj podobnega menstrualnim krčem. Ponoči so bili malenkost močnejši - ravno toliko, da so me prebudili vedno, ko sem zaspala. Zjutraj okoli 8ih so me spet pregledali in odprta sem bila še vedno 1 cm, zato so mi predrli ovoje in vstavili dve svečki. Zdravnica mi je rekla, da lahko zdaj pričakujem več akcije. In res čez pol ure so se začeli tisti pravi popadki, kjer pri predihovanju nisem morala več biti izravnana. Med predihovanjem sem poskušala pojesti zajtrk (sem se spominila na tebe Izidora :D), vendar sem le težko predihovala in jedla hkrati. Ob 9ih sem si mislila, če bo
taka bolečina nevem če bom zdržala brez protibolečinskih. Takrat pa je ravno prišla babica in rekla naj pokličem partnerja - pravo olajšanje, saj sem vedela, da mi bo z njegovo pomočjo dosti lažje. Dokler ni prišel sem si ponavljala v glavi: "Počakaj, da pride in potem ti bo lažje, nerabiš nič proti bolečinam, tvoje telo zmore to brez". Ko je prišel je rekla babica naj greva ven na sprehod, ampak jaz sem težko hodila zaradi bolečin, zato je rekla, da bomo šli kr v porodno sobo. Predtem sem šla pod tuš, ampak nisem našla položaja, ki bi mi ustrezal, zato sva šla kar hitro v porodno sobo. Tukaj moram pohvaliti babico, ki je delala, saj mi je pripravila zelo lepo vzdušje v sobi. Rok mi je naredil še meditacijsko glasbo in predihovanje popadkov je bilo dosti lažje. Po prihodu v sobo sem prosila naj me pogledajo - bila sem 5cm odprta. To mi je dalo veliko motivacije, saj sem se v dveh urah odprla za 4cm. Popadke mi je bilo najlažje predihovati na žogi. Ko ie babica vidla, da rabim motivacijo, me je vprašala če me spet pregledajo - bila sem 8cm odprta. Takrat sem si mislila, no še malo pa bo konec. Ta del je bil zame najtežji del poroda - zmanjkovalo
mi je moči, moji popadki so bili vedno redkejši. Trajal pa je nekje dve uri. Sprva sem bila na vseh štirih naslonjena na žogo, Rok pa me je masiral po hrbtu. Zadnje pol ure sem se morala prestaviti na posteljo na bok, saj bi v prejšnjem položaju iztis trajal še dlje. Po
eni uri in pol na tleh v istem položaju sem z težavo priležla na posteljo. Takrat so mi dali tudi umetne popadke, saj so bili moji vse
redkejši. Po 5 urah v porodni sobi, se je ob 14 uri porodila najina prečudovita hčerka Ajda z 3320g in 50cm. Bila je popolna. Mami in ati sta zajokala, nato pa smo se vsi skupaj pocartali. Še preden so jo uspeli umiti, je že iskala prsi. Dojenje je super steklo že v porodni sobi. Moram pohvaliti babice v porodnišnici. Zamenjala sem tri smene babic in vse so bile vrhunske. Babica, ki je bila z mano v porodni sobi je bila nežna, me spodujala, ko je videla, da rabim podporo, masirala in pazila presredek. Druga babica, ki se je priključla zadnjo uro pa je bila malenkost bolj stroga in glasna - kar pa mi je na koncu poroda tudi pasalo. Na koncu sem imela samo dva površinska šiva. Pohvaliti pa moram tudi sestre na oddelku, pri katerih se vidi, da svoje delo opravljajo z srcem. Vseeno ali sem jih poklicala ponoči ali podnevi so bile vedno pripravljene pomagat in odgovorit na moja vprašanja. Sedaj smo že doma in se veliko cartamo in dojimo. Izidora hvala ti za vse informacije, ki so mi res zelo koristile pri samem porodu. Se mi zdi, da je bil en del tebe prisoten zraven. Moj porod je bil zame res čudovit in vsa zahvala gre tebi in tvojemu predanemu znanju. Hvala ti za vse! Želim pa dati še en nasvet vsem nosečnicam: v porodnišnici dojite svojega otroka na 2-3 ure (jaz sem imela
nastavljeno budilko), saj to res pomaga. Res je, da si utrujen, ampak se splača potrpeti, če si želiš dojit. Jaz sem dobila naval mleka že po 48 urah. Takoj je po prihodu domov pa je Ajda že začela pridobivat na teži.

Draga Izidora, verjemi, če ne bi bilo tebe in tvojih nasvetov, informacij, bi najbrž marsikaj naredila drugače in v svojo škodo. V petek zjutraj sem bila še pri dr. Kudrovi v bolnici, ker sem bila dva dni čez rok in je rekla, da sem odprta en cm in da naj se še kar veliko gibam, da se vse začne po naravni poti in res sem imela še kup opravkov, tako da se cel dan niti nisem imela časa vsest. Zvečer sva še s Tadejem Sofijo dala k starim staršem z mislijo, če bi se kaj slučajno začelo dogajat. In ob pol 2 se je res, popadki na 7-8 min., dolgi približno 40 sek. Sem šla pod tuš in se tuširala več kot uro – takrat se je začelo bolj intenzivno dogajati 3-4 min. 60 sek. Ampak bila sem neizmerni mirna, ni se mi zdelo, da so popadki že tako zelo hudi in topla voda mi je strašno godila, prav tako nisem tudi hotela preveč hiteti v porodnišnico. Tako sva se komaj nekaj pred tretjo odpravila in ko sva prišla sem upala, da bo babica rekla, da sem odprta vsaj 6 cm, ona pa meni 9 cm ste odprti, vi boste v pol ure rodili in sem res. Tako da na koncu niti ni bilo časa, da bi dala porodni načrt, rekla za sobo ena in prenosni CTG. Ko sem se vlegla na porodno mizo, je bila glavica že čisto spodaj, babica je predrla ovoje. Sledili so trije “grozljivi” popadki, ko sem se iz 9 odprla na 10 cm, nato sem še trikrat potisnila in naša deklica se je rodila. Z neverjetno naglico v pol ure se je rodila naša deklica, naš sonček, Amelija Lili, težka 3600 g in velika 51 cm.  Jaz pa brez pretrganega ali prerezanega presredka, čeprav je bilo vse tako hitro in intenzivno. Še sedaj ne morem verjeti, kako gladko je potekal porod.

Prišel je tudi moj čas, da lahko zapišem svojo porodno zgodbo.

En dan pred porodom se z možem odpraviva spat. Preden zaspim se zalotim kako me obdajajo velika čustva ob pogledu na svojo prvorojenko in mojega moža. Čutim ljubezen in hvaležnost. Oba poljubim in zaspim.

Sredi noči me zbudi bolečina v spodnjem delu trebuha. Obrnem se na drugi bok in v tistem začutim mokro med nogami. Zbudim moža in rečem, da mislim, da mi teče plodovnica. Ura je 3 ponoči. Plodovnice je vedno več, kar teče in teče. Mož nosi brisače. Začnema mirno, brez panike. Ležim na levem boku z brisačami med nogami in objemam svojo hčerko. Takoj se začnejo prvi popadki, ki so kar močni. Mož pokliče mojo mami, da pride spat h hčerki. Jaz mu narekujem kaj se more pripravit. (naj povem, da nisem imela občutka da bom rodila v 36 tednov in 6 dni, ceprav sem hčerko rodila v 36 in dva dni) Čez pol vstanem in pokličem v porodnišnico. Babice recejo da imam dve uri časa. Grem pod tuš in ze malo predihujem kakšen popadek. Jesti mi ne paše, pojem samo banano ( kar se na koncu izkaze za slabo odločitev). Ob 5h krenema proti ptuju. Popadki so neredni in srednje močni, predihujem jih z lahkoto. Ko pridema me priklopijo na Ctg, popadki so, odprta sem 1 cm. Odločijo se, da grema v porodno sobo. Ker sem imela predhodni carski rez nesmem jesti in ostanem lačna. Popadki se začnejo jačati, so pogosti in intenzivni. Z možem sva suverena, imama plan, bila sva na pripravah, mož je v polni akciji. Žoga, masaža, počepam. Ugotovim, da sem kar utrujena, odločim se, da grem malo ležat. Paše mi, ker nisem spala, čutim, da mi telo govori, da bom rabla moč za kasneje. Dobro, da sem poslušala. Ob 10h me pregleda babica, pravi da sem odprta 2-3cm Da naj probam zaspat. Mojega pošlje na malico in da pride nazaj čez eno uro. Jaz ležim in med popadki dejansko zaspim, vsak me pa zbudi, bili so močni, da mi je jemalo sapo. Iz predihovanja “”aahh” sem prešla v “huhu”. Zalotim se, da me začenjajo obdajati črne misli. Bolečina je bila zelo močna. Nekje daleč v glavi mi začne prihajati na plano misel na carski rez – odrešitev. Vem, da bi samo pisnila in bi me že peljali. Ampak vem, da si tega nisem želela, potlačim jo globoko nazaj. In se odločim, da se prepustim. To je moj dan, kjer imam možnost kot ženska roditi naj boli, naj bo surovo… tako divje. Alen pride ob 11h nazaj. Gremo pod tuš ampak vidim da ne morem, komaj stojim. Hodim na wc in v posteljo. Med tem ko ni popadkov spim. Pijem neko vodo z okusom in vodo. Dobim glukozo i.v. Spet me pregledajo odprta sem 6 cm. Ura je 13h. Popadki bolijo za znoret. Opazim, da ginekologinje začnejo živčno postopati okoli mene, v sobi so bili tri plus dve babici. Preglejujejo me vse tri, in stimulirajo, boli za znoret. Hodijo se pogovarjat ven iz sobe. Imela sem srečo in so me babice malo “čuvale” pred CR. Ginekologinja predlaga sinto in epiduralno. Že svoje popadke komaj predihujem, kako naj se umetne. Epiduralno itak zavrnem. Dajo mi sinto in po parih popadkih vidim, da nebom zdržala. Vzamem ultivo. Ultiva me pribije, sem v svojem svetu. Z možem si dava vsak svojo slušalko v uho in poslušava najine pesmi. Olajšalo mi je popadke, med vsakim sem spala. Nabrala sem nekaj moči. Potem sem se v zadetosti malo izgubila, bila sem v svojem svetu. Se me preglejujejo… Naenkrat zaznam, da se začenja nekaj dogajati. Prižgejo se luči. V sobi je spet več ljudi. Tri ginekologinje in pediatrinja. Babica reče naj se obrnem na vse štiri. Potem spet na hrbet. Med popadki me preglejujejo (stimulirajo). Slišim, da govorijo bo šlo, to bo šlo. Boli itak za znoret. Potem me začne potiskati, popadki so drugačni, zadetost popusti in vem da sem blizu. To mi da moč. Pravim, da me lulat in kakat. Lulat ne morem. Dajo me na levi bok in ob vsakem popadku pritisnem. Vmes me kateterizirajo. Dogajanje je glasno, vsi tiščijo roke v mene. Jaz pa potiskam… nekam dolgo traja, moči mi spet pojenjajo. Govorijo, da se ne spušča dovolj. Babice pravijo, da bo. Z kotičkom očesa vidim kako je ekipa pripravljena, pediater, ginekologi… padem v neko stanje kjer se začnem izgubljati, kot da tonem, vidim se, da me peljejo v operacijsko. Mislim si kaj sem naredila sebi in otroku. In potem se zbudim, kot da bi mi nekdo potegnil iz pod vode. In rečem na glas: “ Zdaj sem se pa zbudila!” Začutim odločnost v sebi in nepopisno moč. Odločila sem se, da bom rodila tega otroka. Rečem si spodaj bom postala velika in rodila bom tega otroka. In babice na vsaki strani me vzpodbujata da naj potiskam. Moz mi pri glavi daje za piti, pred vsakim potiskom spijem pozirek, kot da imam čudežno tekočino. Potiskam in potiskam, pocasi gre, težko se spušča, spet malo padem, potem mi rece babica naj sežem v sebe in začutim glavico da se mi vrne moč. Potisnem prste v sebe in jo res čutim. Spet potiskam in počivam, potiskam in počivam. Najdem ritem. Potem pa se začne pekočina in takoj v da se glavica krona. Dam vse od sebe, zadnje atome moči, mož mi daje za piti me vzpodbuja, potipam glavico… vem da samo se malo. Iztisnem glavico, komaj. Nič čudnega, zdraven glave ima se komolec. Poslušam navodila babic. Iztisnem se rame in telo in takoj mi ga dajo na prsi. Nemorem vrjet, stisnem ga tako močno in začutim nepopisno srečo kot da bi plezala na veliko goro. Zavem se, da mi je uspelo skoraj nemogoče. (Raztrgala se nisem čisto nič).

Razmišljam o tvojih besedah Izidora, da ženska nikoli več ne pride ista iz porodne sobe. Še zdaj ko pišem to porodno zgodbo, jočem od sreče, hvaležnosti za to izkušnjo, ki mi je bila dana.

Prepuščam se občutkom hvaležnosti, da sem lahko doživela porod in dejansko rodila svojega otroka in noro sem ponosna na sebe.

Če primerjam carski rez in porod je CR res bližnjica ampak porod je vredno izkusiti kot ženska. Izkušnja je bila težka bolj psihično kot fizično. Lahko bi šla še enkrat.

Mož mi je rekel, da ni vedel da sem taka zverina.

No, to je ena izmed najlepših zgodb v mojem življenju, torej v torek 4.6. ob 15.27 sem rodila svojega sina Oskarja težkega 3110g in 51cm.

Pozdravljam vse punce in jim želim najlepšo porodno izkušnjo kakšnakoli bo.

Tebi Izidora pa hvala, da si mi pomagala najti notranjo moč.

Da začnem z malo uvoda. Moja zadnja dva tedna nosečnosti sta bila milo rečeno naporna. V 38. tednu sem padla (sicer nič hujšega, eno noč sem preživela na opazovanju v UKC) in si pridelala bolečine v predelu simfize. Nato je prišel 10. maj (pdp), zbežal mimo, jaz pa še brez kakršnihkoli znakov. Bolelo me je že absolutno vse, matral me je nek trdovraten prehlad s kašljem, bila sem čisto brez volje in na koncu že prav tečna – sebi in vsem ostalim. 14. maja sem imela še zadnji pregled pri ginekologinji, 16. maja pa sem dopoldne prvič obiskala porodnišnico Ptuj.
Na Ptuju je ctg pokazal nekaj blažjih popadkov, ki so se meni sicer zdeli navadno otrdevanje trebuha, kot že zadnja dva meseca. Bila sem odprta za dva prsta, vrat je bil malo zmehčan, ampak nič posebnega. Ker pa je na UZ otrok izgledal večji, se je ginekologinja odločila, da me v petek, 17.5. ob 8:30 naroči na indukcijo. Super. To mi je še manjkalo. Je pa dovolila, da grem domov in naredila še stripping, da bi se morda začelo že kaj prej. Rekla mi je, da je dežurna do drugega jutra do 7h in se morda še vidiva – res je bila super, ampak sem bila pa jaz že čisto naveličana in pesimistična.Odšla sem še po opravkih, pobrala tastarejšega iz vrtca in organizirala varstvo. Ves dan mi je nekoliko bolj boleče otrdeval trebuh, ampak nič kaj hujšega. Ob 19. uri, ko sem se končno v miru vsedla na kavč, pa se je vse skupaj umirilo. Do 23. ure, ko sem šla v posteljo, je bilo vse mirno. Nastavila sem si budilko in šla precej slabe volje spat.
Ob 2:17 me je zbudil popadek, ki mi ni dovolil, da bi ga ignorirala. Vstala sem, šla v dnevno in naslednja dva popadka potiho in z zaprtimi očmi predihala na žogi. Popadki so bili na 15 minut. Šla sem pod tuš, zbudila moža, nato pa sva počasi šla proti Ptuju. Ko sva se odpravila, so bili že na 10 minut, tako da sva postanek pri pekarni rajši izpustila. Bila je čudovita mirna noč, po nevihti, avtocesta je bila prazna, jaz sem pa imela tak občutek globoke mirnosti in pričakovanja, kot da se peljem na morje v tisti zgodnji uri tik pred zoro.Ob cca 4. uri sva prišla v porodnišnico. Šla sem na ctg, popadki so vztrajali na 10 minut. Vprašala sem, ali lahko grem v vodo. Ginekologinja (še vedno ista kot na pregledu) mi je razložila, da zaradi slabokrvnosti (zadnji mesec sem morala jemati železo) in velikosti otroka to ne bo možno. Okej, ni panike, so me pa babice vseeno namestile v tisto sobo, dobila pa sem še prenosni ctg.V porodni sva se najprej še kakšne pol ure hecala med popadki in raziskovala sobo, potem pa se je začelo na 5 minut: popadke sem predihovala stoje, naslonjena na moža, z medenico sem risala kroge in osmice, hkrati pa vokalizirala. Zelo hitro so se popadki zgostili na 2-3 minute in nato prihajali kar zaporedoma. V nekem trenutku sem med popadkom zarjovela in takrat so od kar nekod prišle babice, me pospremile na posteljo in mi predlagale položaj na vseh štirih, ki sem ga bila zelo vesela. Začeli so se tiščavniki. Ves čas so me spodbujale, da še predihavam, jaz pa sem imela občutek, da že moram potiskati. Trudila sem se kolikor je šlo, bilo je res intenzivno. Ko sem že skoraj obupala, sem med nogami začutila glavico in jo pobožala. Oblilo me je milijon čustev, hkrati pa mi dalo motivacijo za zaključek. Nekaj popadkov kasneje se je ob 6:12 rodila Lili, velika 56 cm in težka 4650 gramov. Babice, ginekologinja in kasneje tudi vse babice na oddelku so bile totalno šokirane nad našo velikanko. V bistvu je izgledala bolj kot enomesečni dojenček ne pa novorojenček. Jaz sem vsem samo rekla, da pri nas pač delamo velike otroke. Malo sem se sicer raztrgala, ampak so šivi površinski in bi se morali vredu zacelit.
Da zaključim: moja druga porodna izkušnja je bila ekspresna (od prvega popadka do rojstva so minile dobre 4 ure) in zato intenzivna, hkrati pa mirna, v svojem tempu in res čudovita. Mož mi je bil izjemna podpora, babice so bile vrhunske, nežne ko je bilo treba in ostre, ko sem to potrebovala. Tudi ginekologinja je bila super – res sem se počutila informirano, varno in v dobrih rokah. Če katera še koleba, res res priporočam porodnišnico Ptuj. Drugi dan sva šle že domov, sedaj pa se cartamo z bratcem in atijem. Dojenje nama zaenkrat dobro teče, tudi mleko kar teče na vse strani. Očitno se nam obeta še ena sumoborka.

Kot klasična nosečnica, sem si tekom nosečnosti tudi sama vsaj okvirno zamislila, kakšen porod si želim. No, kot velikokrat v življenju, stvari pač niso šle po planu.

24. maj 2024 bo za vedno zapisan v mojem srcu, saj je na ta dan na svet prijokal najin mali Brin. 

Torej od mojega poroda je že malo več kot dva meseca. Nisem bila pripravljena prej napisati občutkov, ker sem se borila z njimi. Na tvoje delavnice sem se prijavila, ker me je bilo resnično strah poroda. Potem pa, ko sem hodila k tebi sem se resnično sprijaznila oz. sprejela, da je vaginalni porod nekaj čudovitega. In potem šok. Moj mali se tri tedne pred porodom še ni obrnil in so mi rekli, da bom imela carski rez. Naenkrat se je zgodba obrnila. Nisem bila pripravljena. Začeli so se pogovori o zunanjem obratu, pregledi, itd … No vseeno sem se odločila brez obrata in dobila datum za carski rez, ki je bil 3. 4. 2024. Nekako sem se probala miselno prepričati, da je tako usojeno. In potem sem 26. 3. 24., dopoldan imela pregled na Ptuju, so mi naredili ekg, naslednji dan bi še morala dati kri, ampak se je spet vse obrnilo. Ponoči sem dobila popadke za katere sem mislila, da so samo lažni, ampak so vztrajali tri urce, nakar me je mož le odpeljal v bolnico. Ko sem povedala, koliko časa imam popadke je nastal vsesplošni kaos, no vsaj v mojih očeh. Luči so se začele prižigati, zdravniki so začeli prihajati in ja naredili so mi urgentni carski rez. Še sedaj ne dojemam kako hitro je vse bilo. Ob 04.30 sem prispela v bolnico ob 04:57 sem že rodila. In potem se je seveda moja zgodba komaj začela. Od solz, do bolečin, nočnega potenja, pet dni muke v bolnici, krivde, da nisem mogla skrbeti za svojega otroka, in še in še.

25.4. dan PDP pri nas pa še vse mirno. Zjutraj sem imela pregled v porodnišnici na Ptuju, pregled pokaže, da je že vse lepo zmehčano odprta cca. 2 cm ampak čakamo še popadke. Ker sem imela isti dan rojstni dan, je bila želja da grem še domov, na mamino kosilo. Želja se je uresničila, šla sem domov in dan preživela res lep dan doma s svojimi najbližjimi. Naslednji pregled me je čakal čez 4 dni 29.4., če se seveda ne začne dogajati kaj prej. 28.4 proti večeru sedimo na terasi in občutim blago špikanje, nič resnega, tole špikanje se počasi po intenzivnosti jača ampak je čisto neredno. Grem še pod tuš, operem glavo se uredim in rečem Tomažu, da greva spat, da itak še nič ne bo. Okrog polnoči seveda že enih četrič na stranišče, popadke čutim že bolj intenzivno ampak so na 10-15 min. Se trudim zaspati ampak popadki se jačajo, jih počasi predihavam, Tomaž mi pravi ali že greva in sem rekla da ne, da ni to tista prava bolečina. Da še bom počakala, itak sem pa ob 9 zjutraj naročena na pregled. Na hlačkah ponoči opazim neko sluz, pa si mislim eh to je verjetno še čep, ker se mi je čisto počasi luščil. Pride ura 7 zjutraj jaz čisto nenaspana od popadkov grem še pod tuš in proti Ptuju. Ko sem odhajala od doma sem jokala kot mala deklica in prvo hčerko objemala 20 min, ker sem čutila, da zvečer ji več ne bom dala v živo lubčka za lahko noč. Ona se poslovi in mi da v roko še 2 čokoladici z besedami izvoli mami za lažji porod. Pregled na Ptuju je pokazal, da je tista sluz ponoči bila posledica razpoka, ker se ni vedelo pa točno kako dolgo je že to trajalo, je seveda bila odločitev, da grem kar v porodno sobo. Tomažu povem, da gre zares ampak, da zdaj še ne sme z mano noter. To je bilo okrog 12-in, babice mi zrihtajo še kosilo, popadki so ampak ne tisti tapravi. Tomaž seveda ni upal domov, šel je nekaj tudi pojest potem pa čakal, da je lahko prišel noter. Medtem mi vstavijo svečke za mehčanje vratu, mi predrejo mehur in dobim antibiotik zaradi streptokoka b. Končno je lahko prišel še Tomaž k meni in vse mi je bilo dosti lažje. Počasi se prestavimo v porodno sobo mislim, da okoli 14-ih, kjer stoje še predihavam popadke še vedno ni to to, zato mi začnejo dodajati umetne potem pa se začne druga pesem. Uspešno predihavam res boleče popadke, z glavnikom v rokah in Tomažem ob strani dihava. Babica medtem naliva vodo v bano in nekje pri 6-7 cm odprta grem v vodo. Občutek je bil res blagodejen ampak mi nikakor ni pasal doben položaj v vodi, bolečina je bila prehuda in nikakor se nisem mogla sprostit. Tudi babica vidi, da mi ni ok in mi predlaga, da grem ven iz vode in če želim kaj proti bolečinam, prosim za ultivo. Vležem se na posteljo na bok in ko drugič pritisnem na gumbek se znajdem v nekem svojem svetu, res je bilo olajšanje in sama sem se sprostila, bolečino še zmeraj čutim ampak je nekje oddaljena, slišim Tomaža kako diha z mano in slišim babice, ki mi pravijo naj se ne zategujem, da mi gre dobro in da nismo več daleč, imela sem dve res zlati babici pa še edina sem bila v tistem času in sta bili res ogromno časa prisotni. Počasi začnem čutit tiščavnike, pri vsakem na boku dvignem nogo in predihavam. Vidim babico kako se začne oblačit in vem to je to, jaz to zmorem. Grem na hrbet saj mi na boku ni pasalo potiskati,bolečina se preseli in ni več bolečina ampak pekočina potem pa slišim Tomaža, ki mi pravi Nina jaz vidim laske. Sama potipam glavico, pri naslednjem popadku mi Tomaž pravi Nina vidim glavico. In trije popadki še in Emili je bila 17:00 zunaj, vsa bolečina pa naenkrat izgine in že imaš na sebi zaklad, ki je plod velike ljubezni. Glede na velikost in težo naše velikanke, sem jih odnesla brez bilo kakšnega šiva.

Pa je prišel čas, da tudi jaz spišem svojo porodno zgodbo – že iz udobja domačega kavča. Moji popadki so se začeli točno na PDP, 25.4. Dan je bil drugačen, bila sem lena, v trebuhu pa cel dan neobičajni občutki. Okoli 17.00 možu omenim, da čutim da se nekaj dogaja vendar nisem prepričana ali je to – to. Predlaga mi, da se po večerji odpraviva na sprehod. Tekom sprehoda se bolečina stopnjuje, vmes do točke kjer se ustavim, ampak ostajam mirna. Začnem pa se zavedati, da bo kmalu šlo za res. Na sprehodu srečam starša in jima seveda zamolčim dogajanje. Popadki se zvečer stopnjujejo, tudi trajajo okoli minute. Okoli 2.00 ponoči prispeva v porodnišnico Maribor, kjer na pregledu ugotovimo, da sem odprta 3-4cm. Bila sem vesela. Če se spomniš, sem ves čas govorila, da ne bi želela priti v porodnišnico odprta 1 cm. Cilj dosežen in počutim se pogumno – “mam jaz to”. V porodni z možem spoznava babico, s katero se v trenutku povežemo. Krasna, topla ženska. Počutim se varno. Presrečna sva. Zanimal jo je moj porodni načrt in želje. Takoj mi je prinesla vse mogoče pripomočke, jaz sem pa želela samo tuš. Ko se je s CTGjem prepričala, da sva z otročkom v dobrem stanju, mi je tuš tudi sama predlagala. Pod tušem imam za vsak popadek v roki glavnik in ga stiskam. Mož pa mi s toplo vodo blaži bolečine v križu. Odprem se na 6cm. Ponovno me priklopijo na CTG, menjavam položaje v sobi in čutim, da popadki niso več tako pogosti. Z babico se dogovoriva, da ponovno poskusimo s tušem. Ob 6.00 sem po tušu odprta 8 cm. Predrejo mi plodove ovoje, da bi pospešili porod. Ob 7.00 moja babica zaključi smeno in dobim novo. Ta mi predlaga posteljo in počitek, ves čas sem priklopljena na CTG. Ko želim na stranišče, mi tudi tega “prinese v sobo”. Popadki se ustavijo, še vedno sem bila na 8 cm in babica predlaga umetne. Sem v šoku, vendar se strinjam s strokovno odločitvijo. Okoli 8.30 mi jih nastavijo, popadki hitro postanejo močni in pogosti. Pravi rock ‘n’ roll. Zdaj nad svojim telesom več nimam nobene kontrole. Pomislim tudi na protibolečinska sredstva, vendar smo za epiduralno pregloboko v porodu. Idejo hitro odmislim in nadaljujem po svoje. Pomagam si z glasbo, vmes vstanem in se pozibavam. Mož vsak popadek prediha z mano, me masira in vzpodbuja, čeprav ga v nekaterih trenutkih sploh ne razumem. V meni je samo želja po potiskanju. V naslednji uri, babico večkrat pokličem da me pregleda. Imela sem občutek, da me bo razneslo. Končno pridemo do trenutka, ko me babica pregleda, odpre vrata in reče “rodili bomo, mekonijska plodovnica”. To mi vlije moči in motivacije, saj sem vedela da tečem proti cilju. Malo čez deseto uro, sem rodila svojega težko pričakovanega sina. Na svet je prišel v stilu, kot Superman – z rokico ob glavici. Žal ga zaradi mekonijske plodovnice nisem dobila takoj na prsa, vendar smo kmalu vse nadoknadili. Naju pa so preplavila čustva, katerih do sedaj nisva poznala. Brezpogojna ljubezen. Postali smo družina. Ob tej priložnosti bi se ti rada iz srca zahvalila. Zraven tega, da si me ogromno naučila, sem ti neizmerno hvaležna za mirnost, ki si jo prenesla name. Tvoji nasveti so nasveti za življenje. Glede na to, da nama slika s trebuščkom ni bila usojena, bomo to nadoknadili ko se z Adamom udeleživa gibalnih uric. Vse dobro.

Še kar malenkost presenečena in v šoku ti sporočam, da me več ne bo na vadbo ob torkih, saj se nam je na praznik, 27.4.2024 ob 5:34 pridružil naš dečko Mal (rojen 37+2).
Vse skupaj se je začelo v petek, 26.4. ko sem se zjutraj vstala in na stranišču opazila, da imam malenkost bolj mokre hlačke, zraven pa še nekaj prozornega izcedka. Sicer se mi je zdelo malce sumljivo, ampak nisem takoj odreagirala, saj sem skozi celotno nosečnost imela malo več tekočega izcedka (v 32. tednu sem se celo malenkost prestrašila da bi lahko bil razpok, vendar je takrat amniocheck bil negativen). Tekom dneva mi je trebušček konstantno otrdeval. Ob 17.uri sem bila naročena na akupunkturo, kjer sem celotno situacijo razložila tudi dr. Gostenčnikovi, ki mi je vseeno svetovala pregled v porodnišnici. Še dobro da mi je! Na urgentnem sprejemu v porodnih sobah me je babica takoj pregledala in ugotovila, da sem odprta že 2cm. Naredila je tudi amniocheck, ki je bil pozitiven. Nič, kar v porodno sobo. Ob 18:40 sem bila sprejeta in ker je od razpoka minilo več kot 8ur, sem takoj prejela antibiotik v žilo in ga prejemala na 4 ure do konca poroda. Ker se do 21:30 ni še nič prav zares dogajalo (popadki so bili rahli in ne redni), so mi za sprožitev poroda vstavili trakec. Dve uri po vstavitvi, mi je na moje presenečenje babica sama predlagala, da bi šla pod topli tuš, da malo okrepimo popadke, ki so pa sedaj bili že bolj redni, vendar nič kaj intenzivni. Po toplem tušu so se sicer malenkost okrepili, vendar so bili manj pogosti. Odločila sem se, da poskušam malo zaspati in se s tem sprostim ter omogočim popadkom, da se stopnjujejo. Ob približno 2.uri zjutraj so se začeli tisti “ta pravi” popadki, ki sem jih morala že dobro predihati. Po ponovnem pregledu, je babica ugotovila, da sem odprta nekje 6cm. Na izbiro mi je dala dve možnosti, ali pustimo vstavljen trakec in ta še naprej spodbuja popadke ali pa trakec odstrani in mi v žilo dajo umetne, da pospešijo celotno stvar. Zaradi neprijetne izkušnje z umetnimi popadki pri prvem porodu, sem se seveda odločila za prvo možnost, kljub temu da sem si s tem “izbrala” daljši porod. Do nekje 5. ure zjutraj sem tako predihovala vedno pogostejše in izredno intenzivne popadke. Nato pa se je naš fant odločil na hitro in močno spustiti in pritisniti navzdol, tako da je v treh velikih popadkih na svet prikukal ob 5:34 s 3270g in 48cm. Draga Izidora, iz srca bi se ti želela zahvaliti za vse nasvete in podporo. Skozi celotni porod in vsak popadek me je spremljalo tvoje sproščanje. V glavi sem si ga ponavljala znova in znova in sem prepričana, da sem zaradi tega svoj drugi porod doživela popolnoma drugače kot prvega. Brez umetnih popadkov, brez protibolečinskih sredstev in brez epiziotomije! Iz srca HVALA. Pozdravi punce in se vidimo na gibalnih uricah!

Pa da še jaz povem svojo porodno zgodbo.
Moji princeski se nikakor ni mudilo priti na plano.
Sama sem se pa celo bala da bo prišla prej kot je imela pdp ki je bil 17.4., saj sem hotela še obvezno na nečakov rojstni dan in pojesti kos torte.
Ker je bil že pdp sem se naročila v UKC, kakor mi je rekla moja ginekologinja, saj sem imela tudi nosečniški diabetes, ki sem ga držala z dieto in je bilo vse ok. Tudi princeska ni bila pretežka.
V Ukc mi na pregledu povedo da je vse ok in da bi oni sprožili 23.4. Bila sem vesela saj bi to pomenilo da bom najverjetneje rodila 24.4.2024 zelo lep datum.
Naj povem da se več kot očitno moji pupiki nikamor ni mudilo, nisem imela nobenih znakov da bi se začelo karkoli dogajati okoli pdpja in tudi po njem.
Želela sem si da bi se zgodilo kaj samo od sebe, saj kdo pa ne bi bil malce nervozen ko gre na sprožitev poroda. S prijateljico Anjo ki bi naj spremljala na porodu se odpravima 23.4. Zvečer ob 20.uri V porodnišnico na sprejem. Doma sem postorila še vse da ja ne bi bilo nereda in da bo vse pripravljeno ko pridema nazaj.
V porodnišnici me lepo sprejmejo, naredijo pregled ugotovijo da sem popolnoma zaprta in mi vstavijo trakec za mehčanje in odpiranje materničnega ustja.
Sprejeta sem na oddelek, udobno se namestim v posteljo, pozitivnih misli in v pričakovanju moje miške. Po parih urah sem začutila rahle krče, noč sem kar v redu prespala. Naslednji dan sem proti popoldnevu začela čutiti popadke nekje na 7 min, ki niso bili prehudi sevali pa so v levo nogo in so trajali ves da.Tudi na ctgju so bili vidni. Lajsala sem si jih hojo po hodniku in stopnicah. Zdravniki so mi rekli da me bodo zvečer ob 22.uri pregledali in odstranili trakec. Bila sem v polnem pričakovanju da se bo ziher začelo kaj dogajati. Doktorica me pregleda in ugotovi da je stanje se vedno isto. Sem bila kar malce razočarana in po pogovoru z doktorico se odloči da poskusijo še z vstavitvijo folij katetra. Ok si rečem sama pri sebi zdaj pa le bo enako kot trakec sem imela kateter vstavljen 24 ur. Ta kateter omogoča da se maternično ustje mehansko širi.
Odpravim se spat brez krčev ali popadkov. Celo noč sem spala, mala je bila precej aktivna kot ponavadi, sem bila zelo vesela ker sem vedela da ji dobro gre.sem se pa kar za sekirala da se nič ni premaknilo po trakcu in sem bila kar malo skeptična kako bo zdaj.
Cel naslednji dan je moje počutje super. Čutila nisem ničesar me je pa zelo zanimalo kaj bo pokazal pregled. Zvečer 24.4. Mi vzamejo ven kateter in povejo da sem odprta nekje za 2 cm in da predlagajo predrtje ovojev in da grem kar v porodno sobo.
Iskreno mi ni to dalo nekega upanja da se bo začelo kaj dogajat hitro, zato sem vse skupaj premislila in se na koncu odločila da noč prespim in gremo zjutraj v predrtje ovojev.
Sama pri sebi sem vedela da psihično ne bi zmogla vsega tega da hočem biti resnično dobro pripravljena ko bo šlo zares
Poskusila sem se čimbolj zrelaksirat in se odpravila spat ker jutri bo dan D.
Zelo sem bila pozitivna. Zjutraj sem poskušala glasbo in si pela. Pojedla zajtrk. Se lepo stuširala in kasneje ob 10.uri 26.4. Odsla v porodno sobo kjer so mi predrli ovoje. Počakali so ca. 1 uro če bi se samo začelo kaj dogajati a popadkov ni bilo zato so mi dali umetne. Babica mi je rekla da me bo nekje dveh urah pogledala kako je stanje. Okoli 12 me pogleda in ugotovi da je stanje se vedno enako 2cm nič več, tudi popadki do takrat so bili znosni ne bi mogla rect da sem jih morala predihovat. V porodni sobi sem si pela saj sem se na tak način relaksirala. Popadke so mi na nekje ca 1 uro višali. Kasneje so me pogledali okoli 14:30 ure in še vedno nic Napredka popadki pa so se začeli stopnjevati in postajati bolj močni nekje na 5 min. Začela sem že obupavati ker se že v bistvu 3 dni nič ne dogaja stojimo skoraj da na mestu in nisem imela več dovolj energije za vse skupaj. Začela sem že razmišljati o carskem rezu da bi jih najraje prosila naj mi ga naredijo, čeprav pred tem sploh pomislila nisem nanj. Ob 18.uri se pogledama se enkrat in stanje enako se vedno 2 cm.Popadki pa nekje na 3 min in sem jih že predihovala.
Za mnenje vprašam tudi babice in doktorico. Ja če res ne bo nič do 8 ure bomo šli pa najverjetneje res v carski rez.
Iskreno sem bila na koncu že tako zmedena glede vsega da sem samo hotela da po treh dneh končno vidim mojo princesko pa naj se zgodi karkoli, vedela pa sem da kljub vsej moji pozitivi verjetno v dveh urah ne bo napredka, kar je pokazal tudi pregled ob osmih da je stanje kljub močnejšim umetnim popadkom enako kot doslej 2 cm, zato se odločijo za carski rez.
Bila sem zelo olajšana ker sem bila res že kar obupana ker moje telo ni sodelovalo pa očitno je bilo moji princeski zelo udobno na toplem. Pripravili so me za spinalno analgezijo in carski rez.
Vse je šlo tako kot mora. Ob 22:28 sem zaslišala jok mojega največjega bogastva Žane Eve, sicer je nisem takoj videla, ker se je malce napila plodovnice in so jo morali oskrbeti, ampak takoj po posegu mi je doktorica povedala da je vse ok in da jo takoj zjutraj vidim. Vesela sem bila da jo je videl brat kateri je čakal zunaj na Žano Evo.
Ne znam opisati tega občutka kako se počutim sedaj kot mama. Pozabila sem na vse te tri kar mučne dni ampak resnično drži to ko vidiš svojega otroka pozabiš na vse, to je smisel življenja in brezpogojna ljubezen.
Žana Eva se je takoj lepo pristavila, se vidi da rada jé tako kot mama tako da res upam da nama dojenje zlaufa.
Kljub temu da je carski res kar konkreten poseg sem dan po njem že zelo dobro. Jutri se selim na oddelek kjer boma z mojo miško prvo noč skupaj.
Celotno osebje porodnišnice Maribor je res top, ves kader od babic do anestezistov, so res ljudje z srcem na pravem mestu.
Vsem ženskam ki vas porod še čaka pa želim samo pozitive, smeha, dobre glasbe, in ko se vam bo morda zdelo da ne gre več, tako kot sem mislila jaz, se spomnite da vse to mine in ko dobiš to nebogljeno bitjece k sebi življenje dobi nov smisel.
Draga Izidora tebi pa hvala za vse tople besede, nasmehe in tvojo prečudovito energijo. S tabo in vsemi mojimi sončnimi vilami nosečkami sem se počutila kot ena velika družina in marsikdaj ko sem bila v dvomih ali malce slabe volje ste me vedno znale dvigniti.
Definitivno se srečamo ko se z Žano Evo navadima ena na drugo potem pa pridema okoli.
Topel objem in dosti smeha vaša Mojca

Zdravo Izidora, sedaj se ti tudi jaz javljam z mojo porodno zgodbo, ki je bila magična.

Tvojo vadbo sem obiskovala že v prvi nosečnosti, nakar se je izkazalo za super odločitev, saj sem tudi prvi porod imela zelo lep. Zaradi tvojih priprav sem točno vedela kdaj moram v porodnišnico in evo, prišla sem odprta 7 cm in punčko rodila v 2 urah, brez kakršnih kolih protibolečinskih. To je takrat bila zame zmaga. Ker sem še enkrat želela imeti takšno lepo izkušnjo sem se v tej nosečnosti odločila, da se bom enako oziroma še bolj pripravila na porod. Kupila sem si program od znane doule, obiskovala akupunkturo, obiskovala tvoje vadbe in prišla na tvojo delavnico. To je bila zame najboljša investicija, vredna vsakega centa in jo vsakemu priporočam. No pa da ne bom dolgovezila. Proti koncu nosečnosti so pri mojem Lunu opazili, da ima manjši trebušček, vendar kljub vsemu raste po svoji krivulji, kar je bilo super. Nisem se kaj preveč sekirala, saj sem čutila, da je vse vredu in da vsak otrok pač ne more rasti po merah iz učbenika. Malce so me strašili, da bodo celo sprožali, ampak sem se na vsakem pregledu dogovorila, da pustimo še za kak teden, mogoče pa se samo začne. Ko sem jim povedala, da je bila enaka situacija pri moji Isabelli, na koncu pa se je rodila 9 dni čez rok z kar 3920g, so toliko bolj zaupali v moje odločitve, da še počakamo. Tukaj sem še posebej zahvalna dr. Anzeljc, ki me je vodila v porodnišnici in me pustila, da greva z mojim Lunom čez rok brez sprožanja. In evo, čakali smo ga kar 11 dni čez rok. To čakanje me je utrujalo, bila sem že zelo žalostna, krivila svoje telo, da me je malo razočaralo, ker se nič ne začenja. Da bi se porod sam sprožil sem naredila vse. Si moraš misliti, da sem 8 dni čez rok šla še na trikotno jaso, nazaj grede pa direkt po hribu dol do Arene? Tisti, ki me je videl si je tak mislil svoje … Ampak jaz se nisem predala, hotela sem, da se vse začne naravno. In evo, v petek imam v porodnišnici pregled, zdravnica me je pregledala tudi vaginalno in naredila stripping. Rekla je, da je maternični vrat že lepo skrajšan ter, da sem odprta 2 cm in če želim lahko grem direktno v porodno, da mi predrejo ovoje. Tega seveda nisem želela, rekla sem, da bi raje še počakala. Zdravnica mi je povedala, da misli, da bom zagotovo rodila do konca vikenda, v primeru da ne, pa naj pridem v ponedeljek direktno v porodno in bodo predrli ovoje. Na hitro se posloviva in grem domov. Čutila sem malo krčev, ampak nič posebnega. Naslednji dan zjutraj je bilo že več krčev, do 9 ure zjutraj pa so minili. Joj, kako sem bila jezna in razočarana. Hitro se spomnim, da sem nekje zasledila, da pri odpiranju in sprožanju pomaga sivkina kopel. Na hitro grem k tašči v kad, saj imava midva doma le tuš. Notri sem se namakala eno uro, zraven pa poslušala svojo najljubšo glasbo, v mislih pa manifistirala naj se popadki že začnejo. In evo, pomagalo je! Začela sem dobivati popadke, ki so se tekom dneva jačali. Hotela sem jih predihovati sproščeno, zato sem dan na izi preživela v naravi s svojo družino. Zvečer sem si še enkrat naredila kopel in si naročila pico, za vsak slučaj, če grem rodit. Popadki so se že zelo jačali, doma sem jih lepo predihovala. Bila sem zelo sproščena, v mislih pa si pela in govorila, da sem z vsakim popadkom bližje sinu in da je vsak popadek toliko močen, kot sem močna jaz. Ob pol 2 zjutraj so popadki bili že zelo zelo močni. Partner je na vso silo želel iti v porodnišnico, jaz pa sem ga kar skregala naj me ne sili in da bova odšla, ko jaz rečem. V parih minutah za tem mi je že vse potiskalo navzdol, zato se vseeno odpraviva od doma. Pred vstopom v porodnišnico na hitro pojem še sirovo štručko, za ziher, sem si rekla. Pridem noter, me pregledajo in ugotovijo, da sem odprta 8 cm. Od sreče se med popadkom razjočem in že šibam v porodno. To je bilo ob cca 2.15 zjutraj. Ob vstopu v porodno mi babica pove, da je pogledala moj porodni načrt in da bo upoštevala čisto vse kar sem napisala. To mi je bilo tako olajšanje, saj se pri prvem porodu nisem smela premikati in to mi je manjkalo. Zdaj pa sem lahko preizkušala različne položaje. Z vsakim popadkom sem vedela, da sem bližje porodu, zato sem jih z globokom, sproščenim glasom tudi predihovala. Ob 3 sem prosila, da mi predrejo ovoje. Od takrat dalje so bili popadki še bolj intenzivni. Babica mi je priporočila, da grem na pručko. Evo sprobam in mi je odgovarjala. Čez nekaj trenutkov pa sledi že potiskanje. Na pručki mi to ravno ni dobro uspevalo, zato mi babica priporoča porod na boku. No pa probajmo si rečem. Iztis mi je bil iskreno najtežji del, vendar sem si ob vsakem potiskanju predstavljala, da sem že na vrhuncu konca in da res še čisto malo. In res je bilo, par potiskov sem naredila in naš mali Lun je bil tukaj. Doživela sem spet porod brez protiboležinskih in sprožanja. Tudi rezali me niso tako kot v prvo, ampak sem si majhen šiv priskrbela kar sama.

Hvala Izidora za vse nasvete. Vedno te bom imela v lepem spominu, saj mi brez tebe ne bi uspelo imeti dveh lepih izkušenj. Lepo te pozdravljam in se kmalu vidimo na vadbi v Sončni vili.

Že nekaj časa sem ti želela napisati to sporočilo, pa nekako nisem našla časa. Od mojega zadnjega obiska vadbe (mislim, da v začetku marca) se je marsikaj spremenilo, največja novost pa je zagotovo rojstvo hčerke, ki je prišla točno na rok, 29.3.
Ker sem vedno rada poslušala porodne zgodbe, ki si jih prebrala na vadbi, pošiljam tudi svojo, ki je, verjamem, da v veliki meri tudi po zaslugi tvoje vadbe in šole za starše, bila zelo lepa izkušnja. Če se ti bo zdelo primerno, jo lahko deliš na vadbi.
Resnično nisem verjela, da bom rodila točno na rok, vendar sem bila četrtek pred Velikim petkom (dejanskim, za naju pa še toliko večjim :D) zelo zanič, kar poležavala bi cel dan, nisem imela prave energije za karkoli. Kljub temu sem se čez dan odpravila do bazena, ker mi je plavanje zelo ustrezalo celo nosečnost. No, tudi to ni zares pomagalo in ko zdaj razmišljam o tem dnevu, se mi zdi, da je telo dobro vedelo kaj potrebuje – počitek in šparanje z energijo. Zvečer nisem mogla zares zaspati in ob pol treh zjutraj se je začelo dogajati. Začutila sem zbadanje v spodnjem delu trebuha, ki je bilo po občutku povsem novo. Ko se je ponovilo, sem postala pozorna. No, ko se je tretjemu popadku pridružilo še počasno odtekanje plodovnice sem vedela, da nocoj pač ne bom več spala.  To, kar me je res presenetilo, je bila dolžina in pogostost popadkov že od čistega začetka. Dolžine 40-60s v razponu 3-6 min. Kolikor mi je bilo znano, bi ta faza naj prišla šele proti koncu.  Hkrati pa bolečina ni bila zares zelo močna. Ker mi to ni dalo miru, sem poklicala v porodnišnico kaj menijo – ali morava pridrveti, ali naredim to, kar ste me učili.. torej za 20min na levi bok, lepo na izi pod tuš, jest, itd., in počasi proti Ptuju. Babica je rekla, da naj pridem v roku dveh ur, kar sva tudi storila. Po poti se je bolečina že malce stopnjevala in s partnerjem sva se hecala o tem, koliko bom odprta ob prihodu v porodnišnico. On je ugibal, da 3cm, jaz sem hotela ohraniti pričakovanja zelo nizko – 0cm. No, pregled je pokazal, da sva se oba konkretno zmotila, odprta sem bila 8cm!
Ker sem želela porod v vodi, sta mi babici pripravili kad, zatemnili luči, prižgali svečko. Popadki so se nadaljevali, voda jih je zelo lepo zmehčala. Ugotovila sem, da jih položaj na kolenih pospeši in ojača, položaj na boku pa zelo upočasni. V vodi sem bila zagotovo dobri dve uri. Partner je ta del opisal, kot malce dolgočasen :), ker je bil pripravljen na akcijo z vsemi možnimi masažnimi tehnikami in ostalimi metodami, s katerimi bi mi pomagal. Ampak nekako ni prišel na svoj račun.. potrebovala sem samo mir, tišino in flaško vode. Ob 7h je bila smena babic in povedale so mi, da sem sicer na polno odprta, vendar, da se otrok ne spušča dovolj hitro in da bo mogoče treba za iztis ven. Vmes so mi dali umetne popadke, ampak iskreno ne vem kdaj. Vprašali so me in vem, da sem se s tem strinjala. Žal se hčerka še vedno ni spuščala dovolj hitro in šla sem ven. Babica je predlagala čepeči položaj, pa tudi to ni pomagalo (intenzivnost popadkov je bila na maksimumu, otrok pa se kar ni hotel spustiti), zato so mi naročili, da ležem na hrbet, kar mi je, proti mojim pričakovanjem, ustrezalo. Prišla je zdravnica in povedala, da otrok zdaj res mora ven, tako ali drugače. Sledila je akcija… Babica, zdravnica in na eni točki tudi moj partner so mi s pritiskom na trebuh pomagali otroka zadržati čim nižje, ker se je ob koncu popadka vsakič pomaknila visoko nazaj. Izkazalo se je, da se je od pričetka poroda punčka z obrazkom obrnila navzgor in zato ni šlo gladko… Opraviti so morali epiziotomijo in ji tako pomagati na svet (velika je bila 54cm in težka 3600g).
Z obema je bilo in še vedno je vse vredu  sledila je posvečena ura, oziroma tri. Zajtrk ob 11.30 (hvala babicam) in kosilo ob 12h .
Če povzamem… V začetku nosečnosti me je bilo strašno strah porodne bolečine, kaj šele epiziotomije, nikakor si nisem znala predstavljati rojevanja na hrbtu… Pa sem doživela vse to in ni bilo hudo (ok, z izjemo okrevanja po šivanju, to res ni luštno). Prepričana sem, da so bile dobre priprave odgovorne za to, da se je moj strah maksimalno zmanjšal.

Kaj je najbolj pomagalo?
– tisto, kar si povedala o bolečini popadka, da počasi narašča, zares boli samo vrh, potem pa pade (s tem v mislih, sem vse predihala brez protibolečinskih sredstev),
– informiranost o celem procesu poroda in medicinskih postopkih,
– sproščanje – šla sem na medicinsko hipnozo kot pripravo na porod,
– zaupanje v osebje porodnišnice, na Ptuju sem se počutila res slišano in sprejeto,
– voda! Zelo priporočam.

Imam samo eno minimalno slabo izkušnjo iz porodnišnice. Hčerka ima že od začetka močan sesalni refleks, jaz ogromno mleka, samo pristaviti se nama nikakor ni uspelo. V teoriji sem vedela, ampak praksa je pa povsem nekaj drugega. Medicinske sestre nama tu nikakor niso bile v pomoč (tiščanje glavice v dojko in špricanje z glukozo pač res nista pomagali), pa sem jih prosila večkrat in različne sestre. Na koncu nama je pomagala prijateljica, ki je tudi svetovalka za dojenje, preko video klica. Malo smole sva očitno morali imeti, sicer pa imava s porodnišnico res lepe izkušnje.
Hvala za vso podporo, predano znanje in izkušnje. Verjamem da si doprinesla res velik del k moji mirnosti med porodom in k mojemu pozitivnemu doživljanju celotne izkušnje.
Vse dobro želim tebi, celotni ekipi Sončne vile in dekletom na vadbi.

Po tvoji vadbi sem se v torek super počutila, popoldan šla še na sprehod, spila deci rdečega in oddelala vse možne priprave da bi se kaj začelo. Že proti večeru sem mela občutek da imam skoz nek trd trebuh ampak temu nisem dajala posebne teže.
Zvecer sem se ulegla v posteljo in bolj dremala, skoz so me neki krcki, spredaj, zadaj. Naredila sem si termofor ter tako napol v snu zdrzala do polnoci.
Nato sem se vstala in pogrela caj, sla malo na kavc ampak se kar ni nehalo.
Nato sem se nekaj jedla, in mojemu okrog 1h zjutraj sporocila da grem pod tus, da vidim kaj se dogaja. Samo toliko da ve iz varnosti. Pod tusem so se popadki zaceli stopnjevati, prej so bili nekje na 6 minut, pod tusem na 4-5 minut. Bila sem dobro uro pod tusem. Moj je itak prisel v kopalnico in stopal popadke, vedno bolj zivcen, ker si bili kaksni tudi na 3 minute. Ampak sem rekla da ne boli tako hudo, da mislim da ne rabiva delat panike. Nato sem se kaksno uro hodila po stanovanju, pogledala kaj vse bi vzela, se pocasi oblekla in predihovala popadke na joga zogi. Vmes sem kaj prigriznila, kaj vec mi pa res ni odgovarjalo.
Ker so popadki vztrajali nekje na 4 minute, sva se odlocila da pokliceva ginekologinjo. Je rekla, da naj kar greva na Ptuj, da je to za it ker bom bolj mirna in ker naju caka se pot.
Popadki v avtu so bili sicer boleci ampak malo manj gosti, vmes sva se se lahko lepo pogovarjala in smejala.
Ko sem prispela v porodnisnico sta me sprejeli ze poznani babici in imeli vse moje papirje ze pripravljene. Meni so se popadki skoraj popolnoma ustavili, bili so na 8 min. Babici sta me pregledali, ugotovili da sem odprta 2cm (torej enako kot dva dni nazaj na pregledu) ampak sta rekli da je vrat mogoce malenkost boljsi kot je opisala zdravnica, da je bil na pregledu.
Sla sem v porodno sobo, dobila svecke za mehcanje vratu in lezala na boku. Moram rect da me je ta informacija kar potrla. Nato pride babica cez uro pa pol, popadki so se pocasi jacali in me pogleda. Ugotovi da sem med 2-3cm, zdravnica naroci da bi mi predrli ovoje vendar se glavica ni bila prislonjena, plodovnice veliko in se babica odloci da raje pocaka zdravnico, da ne bi izpadla popkovnica. Cez kakšnih 10 min zacutim pok, in se mi vlije po nogah. Nekje ob 7ih so se mi ovoji sami predrli. Ker glava se ni bila prislonjena in je bil CTG lep, sem morala lezat na boku, medtem ko mi je teklo po nogah, vse do gleznjev.
Zamenjajo se babice, in mi nova babica pusti na stranisce. Vendar po pregledu ugotovi da je ustje se vedno dokaj rigidno. Skupaj z zdravnico mi svetujeta naj se naprej lezim, ker ne bo nic dobrega ce bo gravitacija pritiskala na trdo ustje. Ponovno mi dajo svecke za mehcanje.
Po kaksni uri, se glava prisloni, jaz sem skozi prosila ce bi se lahko premikala, sla pod tus. Dovolijo mi tusiranje ce se bo ctg lepo snemal. Takrat so mi dali še neke tablete za mehčanje vratu. Tako sem bila nekje ob 10ih 4cm. Midva se tusirava in ze cutim skoz pritisk navzdol. Ko sem šla pod tuš so mi tudi začeli dajat umetne popadke. Jaz neke razlike proti mojim sploh nisem občutila, tudi ko je babica jačala popadke, jaz tega potem nisem začutila.
Izpod tuša grem odprta 4 cm, so mi rekli naj pridem še malo na bok da še malo posnamejo CTG. Dodatno so mi dali še nekaj intravenozno za mehčanje vratu. Slišala sem zdravnico in babico, da je še vedno rob in je zdravnica odgovorila da bomo pač rodili z robom.
Potem mi pride babica povedat da je CTG lep in lahko grem v kad, v koliko to želim. Tako sem v kadi ostala maksimalno torej 2 uri. Vmes so mojega poslali na sendvič, babica pa je cel čas ko ga ni bilo ostala z mano in me polivala po hrbtu. Še naprej popadkov sploh nisem čutila kot take ampak zgolj kot tiščavnike. V bani me babica pregleda, ugotovi da sem nekje dobrih 6 cm, želi pogledat tudi med popadkom, če bo kaj več, vendar ko se uležem nazaj, popadka ni.
Morala sem iz kadi, je rekla da naj grem še na stranišče pa se obrišem in počasi pridem. Takrat sem jo vprašala če lahko karkoli proti bolečinam. Se pogovarjava in reče, da misli da jaz že skozi čutim tiščavnike in da mi tudi epiduralna ne bo tega odvzela. Da se res vidi da glava močno pritiska navzdol. Nato sem bila malo na pručki in me tam tudi pogleda. Ugotovi da sem 9 cm ampak da imam neko oteklino, ki jo želi umaknit, če ji pustim. Tako sem šla na posteljo ona mi je v dveh ali treh popadkih umaknila to oteklino, kar je bolelo za znoret in me popolnoma odprla. V resnici sem hotela samo da je konec, in mi je bilo vseeno kaj mi delajo.
Nato sem potrebovala še cca. 2 uri, da se je punca spustila. Nato smo šli na posteljo in so mi podvojili popadke in rekli da lahko potiskam, če se tako počutim. Prvo smo na boku, vendar smo šli hitro na hrbet, ker sem tako boljše potiskala. Med potiskanjem se mi je druga babica s podlahtjo naslonila na trebuh, ker je drugače med popadki ona zdrsnila daleč nazaj gor. Tako pa jo je babica zadržala nižje. Mislim, da je tudi pomagala potisnit, vendar jaz nisem nič čutila. V vse skupaj 20 minutah smo ob 16.08 rodili. Epiziotomija tudi ni bila potrebna, babica je dosti tega pripisala vodi.
12 ur v porodni sobi, bi tako lahko razdelila na dva dela, prvega ki mi je bil precej psihično naporen. Morala sem bit pri miru in nikamor se nismo premikali, vsaj tako se mi je zdelo. Ter drugi del, kjer sem se nato v parih urah popolnoma odprla vendar čez cel čas čutila tiščavnike.
No najlepši del pa je definitivno rojstvo, ko dobiš svojega otročka na prsa in se cartaš. Danes en teden po porodu bi lahko rekla, da prav ta prvi trenutek že pogrešam. Kot bi ti rekla, porod svinjsko boli ampak nato v trenutku vse pozabiš.

Upam, da si ti dobro in si imela dopust, kot si si želela 🙂 Mi smo sedaj doma, se spoznavamo, dojimo ter veliko cartamo.
Ko si tudi jaz malo opomorem pridem sigurno z vozičkom naokrog, da te pozdravim in vaju predstavim z mojo malo bubo.
Hvala za vse priprave in pogovore, ki so definitivno veliko doprinesle pri moji porodni izkušnji.

PDP sem imela v petek 2.2.2024, vendar se takrat še ni dogajalo nič. Na pregledu so mi povedali, da je vse tako kot mora bit, in da v kolikor ne bo nič v enem tednu, mi bodo v petek 9.2. sprožili porod.
V sredo 7.2 sem zjutraj začutila par rahlih krčev, za katere ne morem rečt da so že bili popadki, vedela pa sem, da se je nekaj začelo dogajati. Po zajtrku sem si še malo odpočila na kavču, kjer so se ti krči nadaljevali, nato se mi je pa odluščil čep. Malo za tem sem začutila, da mi je začela odtekati voda. Tomažu, ki je bil v službi sem napisala, da mislim da se je začelo nekaj dogajat, ampak da še ni nič hujšega. Odpravila sem se pod tuš, po tuširanju sem pa opazila da je plodovnica mekonijska in da mi počasi odteka.Okrog 11h sem poklicala Tomaža, in mu rekla da gre zares. medtem ko je prišel po mene sem se še enkrat stuširala in nekaj čez enajsto sva se odpravila proti ptujski porodnišnici. na sprejemu sem povedala, da mi plodovnica kapljično odteka in da je mekonijska. Sledil je sprejem, oblekla sem se v haljo, priklopili so me na CTG, tam me je babica vprašala ali sem kaj nervozna, ker je kar hitri utrip. Jaz sem bila tam še kar mirna, mogoče malo vzhičena, ker sem vedela, da se zdaj zares začenja. Pregledala me je še ginekologija in mi rekla da sem odprta 1 cm, in da mi bodo počasi sprožili porod. Nato so me namestili v porodno sobo, mi povedali, da me bodo pripravili na porod, nato pa poklicali Tomaža, da bo z mano. Ko so mi namestili metuljčka in priklopili na CTG sem videla resni izraz na obrazu sestre, utrip se je pa komajda še slišal. Naenkrat je bilo okrog mene ogromno osebja, klicati so začeli anesteziologa in operaterja, jaz pa zaskrbljena in v paniki, saj nisem točno vedela kaj se dogaja. Odpeljali so me v operacijsko, kjer se je v zelo kratkem času vse odvilo. po poti do operacijske sem spraševala kaj se dogaja in ali lahko pokličejo Tomaža. V operacijski mi je ena od babic v roke dala kulico in mi samo govorila podpiši, nujno je…držala sem tisti kuli, ona pa papir, in naenkrat sem ležala tam na postelji pripravljena na carski rez. Tik preden sem zaspala se spomnim, da me je ena zdravnica držala za glavo in mi mirno rekla: otroček mora čim prej ven, vse bo vredu, carski rez bo..Ko sem se zbudila, so mi čestitali, meni ni bilo pa nič jasno. nisem imela več trebuha, pa tudi Lene ni bilo z mano. Ko so me peljali proti sobi je bil na hodniku Tomaž, ki mi je pokazal slike najine Lene, jaz sem pa samo v joku spraševala, ali je vse ok. Takrat še nisem bila čisto prisebna. Povedal mi je, da je z Leno vse v redu, da jo morajo še pregledati in da bo za kak dan morala v inkubator.Najina Lena se je rodila s carskim rezom ob 12.38. Ko so me pripeljali v sobo sem se začela zavedati kaj točno se je zgodilo, pisala sem Tomažu, naj mi pošlje vse slike najine Lene, saj je sama nisem videla do naslednjega dne. Pediatrinja me je obiskala proti večeru in mi povedala da smo imeli veliko srečo, da se je Lena rodila v gosti mekonijski plodovnici in da bo najbrž potrebno par dni inkubatorja, saj ji morajo dodajati malo kisika.Naslednji dan so me iz intenzivne prestavili na oddelek malo pred obiski. Ko me je obiskal Tomaž sem jo šla končno pogledat. Bila je popolna. Komaj sem čakala, da bom lahko to malo štruco držala v naročju. Vsak dan sem spraševala kdaj bo lahko pri meni, vedno so mi odgovorili, da je z njo vse vredu in bo mogoče že jutri pri meni. V petek ko sem bila že kar pri močeh sem jo spet šla božat skozi inkubator in spet upala, da bo končno šla ven, vendar je še vedno potrebovala dodan kisik…zvečer so mi jo končno dali v naročje za pol ure, da sem jo lahko nahranila. To je bil najlepši trenutek, saj sem dobila svojo Leno v naročje in sem jo lahko nahranila. Dojenje nama je takoj steklo z lahkoto in potem sem jo lahko do nedelje dobila vsaj za hranjenje, v nedeljo sem pa končno dočakala da je prišla k meni v sobo. Na pustni torek sva zapustili porodnišnico. Lena je zlato dete, ki pridno raste in naju vsak dan znova razveseljuje. Če bi to zgodbo pisala takoj po porodu, bi najbž napisala kako je bilo grozno, saj se je vse odvilo tako hitro in s carskim rezom, čeprav sem si zelo želela naravni porod. Zdaj pa lahko rečem, da sem zelo hvaležna celotnemu osebju ptujske porodnišnice, pa tudi velika zahvala gre tebi Izidora, ki si nam vedno govorila, da moramo biti pripravljene na vse in da carski rez ne sme biti razočaranje, saj je na koncu najbolj pomembno da je dete zdravo.
Še enkrat najlepša hvala!

Porod se je začel takole. Ob približno 11ih dopoldne mi je začela postopoma odtekati voda. Takoj sem prepoznala razliko med uhajanjem urina in odtekanjem vode in poklicala sem svojo izbrano babico. Ta mi je rekla, da prihaja ravno iz dolge in naporne nočne izmene in da me ne bo zmogla pospremiti. Hitro je organizirala nadomestno babico, ki je bila super. Brez njene podpore bi nekatere trenutke veliko težje prebrodila. Babica je rekla, da se naj v miru pripravim, vendar se pridem pokazati na kliniko. Takoj po klicu z babico sem poklicala tudi mojega moža, ki meje pozdravil z: “Začelo se je, ane?”. Neko je vedel, da je to to, se preden sem mu opisala, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da je bil v rekordnem casu doma. Med tem ko sem na kup pripravila vse stvari, ki sem jih hotela nesti s sabo sem uspela pojesti nekaj riževih vafljev s čokoladnim oblivom. Ob približno 13ti uri sva bila z možem v kliniki. Na tej točki nisem čutila nobenih bolecin, le voda je počasi odtekala. Babica me je namestila v porodno sobo in takoj potrdila, da seveda gre za odtekanje plodovnice. Nato je govorila z mojim izbranim ginekologom, ki me je spremljal celo nosecnost. Pri meni je bila situacija nekoliko posebna, saj sem imela v času nosečnosti trombozo (sicer za čas poroda ne akutno) in sem jemala injekcije proti strjevanju krvi. To je imelo vlogo pri odločitvah zdravstvenega osebja tekom poroda. Babica je opravila pregled in ugotovila, da je maternicni vrat se precej zaprt in zelo visoko. Vmes so preko CTGja spremljali dekličin srčni utrip, ki je bil najprej nekoliko navaden. Ne vem kaj tocno se je dogajalo, le merilna naprava je začela piskati. Nato sem spremenila pozicijo telesa iz lege na strani v lego na hrbtu in srčni utrip se je umiril. Splosna zdravnica mi je vzela kri in namestila nastavek za infuzijo in moj ginekolog je rekel, da predlaga, da bi postopoma začeli z umetnimi popadki, glede na to, da se samo od sebe nič ni v tej smeri zacelo odvijati. Pred tem je naredil je pregled materničnega vratu ter ultrazvok. Namestili so mi tekočino in me spremljaili vse do 19te ure zvečer. Med tem so vsako uro jacali dozo, popadki pa se niso in niso pojavili. Le nekoliko me je zacelo tiscati, kot bi imela menstruacijo. Moz me je slikal v porodni sobi in sem skoz bila veslo nasmejana, Lahko recem, da nisem na nobeni tocki poroda cutila porodnih bolecin. Vendar je za tem tical razlog, ker to seveda ni bilo zazeleno za zacetek poroda. Zvecer ob 19ih me je ponovno pregledal moj ginekolog. Rekel je, da popadkov se ni, ker je na ultrazvoku videl, da se je deklica nekako cudno zagozdila in pomaknila iz porodnega kanala in s tem seveda ni pritiskala na maternični vrat, ki se se vedno ni začel odpirati. Prav tako je plodovnica skoraj popolnoma odtekla, kar je videl na ultrazvoku. Pri ponovnem odvzemu krvi se je pokazalo, da so vnetne vrednosti narastle. Nato nama je razložil kakšne opcije imava. Opcija 1 je takoj narediti carski rez in deklico spraviti na svet, ker ji ne gre trenutno najbolje v mojem trebuhu. Opcija 2 bi bila, če zelim, da me najpozneje do naslednjega jutra pusti in vidimo, če bi se po “naravni poti” začelo kaj odvijati. Vendar me je opozoril, da se glede na smer , v katero se vse odvija, lahko preko noci hitro kaj odvije v zelo slabo smer in bo potreben hiter in nujni poseg. Povedal je seveda, da je moja odločitev. Sama sem ga vprašala za argumente za in proti obema odlocitvama ter kaj mi on predlaga. On je rekel, da predlaga opcijo 1, saj se lahko pri opciji 2 odvije v zelo negativno smer in ne zeli, da imam travmaticno izkušnjo poroda. Odločila sva se za opcijo 1 in takoj so začeli pripravljati oprecijsko sobo. Tukaj je bila tudi pomembna skupna odlocitev z ginekologom tri dni prej na pregledu, da sem prekinil z jemanjem injekcij proti strjevanju krvi. Tako je bila opcija carskega reza z delno narkozo (vbod v hrbtenjačo) sploh opcija. Drugace bi bila samo polna narkoza možna. No, v operacijski sobi pa se je zame začel najbolj neprijeten del. Sicer zelo izkušen anestezist ni uspel po devetih poskusih vboda priti do moje hrbtenjače. Morala sem narediti grbo, kar je bilo zelo težko, ker je deklica nekako čudno ležala, da sem se komaj pripognila naprej. Ni in ni uspelo. Porodna babica me je držala v objemu spredaj, cesar ne bom nikoli pozabila. To mi je zelo pomagalo. Sama že imam tako strah pred iglam, vendar so me celo nosečnost in med porodom močno spremljale. Ampak tudi to sem zmogla, na kar sem ponosna. Torej po 20ih minutah vbodov v hrbet je anestezist rekel, da ne gre in da bo potrebna polna narkoza. Nato so me pripravili in namestili masko in sem zaspala. Spala sem eno uro. Mož mi je rekel, da so ga skozi informirali o dogajanju. Rekel je, da je potem trajalo le 15 minut in slišal je dekličin jok. Prvo uro je preživela v atijevem naročju in uspešno prestala vse preiskave takoj po porodu. Zbudila sem se na postelji, v dvigalu in takoj zajokala. moje besede so bila: “Kje je moja deklica ? Kje je moj mož? Nisem bila zraven.” Nato mi jo je prinesel moj mož in vprašala sem, če je vse v redu z njo. Bila in je čudovita. Najprej sem se malo ustrašila, saj je imela veliko rdečih madežev na obrazu. Ima namreč kar štiri storkljine ugrize. Takoj so mi razložili kaj je to in da ni nic nevarnega ter da bo izginilo. Prvo noch imam v spominu le po kosih. Deklico so mi pristavili na prsi. Sesanje po vecih poskusih ni bilo uspešno, saj so moje bradavice premajhne oz. ploscate. Tako je medicinska sestra prinesla silikonski nastavek, ki podaljša bradavico in se zdaj se uspešno dojiva na ta način. Drugace na žalost ne gre. Po carskem rezu te naprej po nekaj urah spravijo iz postelje in ti pomagajo iti na stranišče. Spraševali so me, če mi je kaj slabo ali se mi vrti. Nisem imela težav. Šla bi lahko že sama do stranišča. Medicinske sestre so rekle, da je to super, sploh, ker sem imela polno narkozo. Na tej točki sem postala zeloooo lačna in dobila sem juho. Trajalo je nato približno tri dni, da je mleko pricelo teci. Kolostrum je zelo rumene barve. Deklica je na neki tocki postala zelo nezadovoljna in ugotovili smo, da je lačna. Tako smo ji preko posebne kapalke pričele dohranjevati “umetno” hrano. In sicer tako, da sem jo pristavila na prsi in zraven preko kapalke dolivali mleko.

V četrtek 1.2 sem se po dolgem dopoldanskem sprehodu odpravila popoldan preživet k staršem, kot, da bi vedela, da še zadnjič sama. Bila sem brez kakšnega koli znaka, ki bi naznanjal prihod naše punčke. Izjema je bila bolečina v ledvenem predelu, ki je na trenutke, kot strela zasevala po nogi in se je pojavljala že kak teden. Pred tem z bolečinami v ledvenem predelu sploh nisem imela težav. Ko se vrnem zvečer domov sem bila kar precej utrujena, zato se odločim, da grem v posteljo. Mislim, da nisem počivala niti 5 minut, nakar me zgrabi močna bolečina v trebuhu, mine in čez nekje 5 minut ponovno. Odpravim se na stranišče in vidim, da se mi je odluščil čep. V hecu rečem partnerju, naj pride tudi on spat, da se vsaj malo naspiva v primeru, da bi morala ponoči it, čeprav sem vedela, da lahko do začetka poroda traja še kar nekaj časa. Ponovno se vležem, ura je bila 21.05 in začne se intenzivna bolečina na precej kratke presledke. Sprva nisem bila prepričana, da gre res za prave popadke, saj sem iskreno pričakovala, da se bodo popadki začeli postopoma in v daljših presledkih haha. No, kar hitro sem ugotovila, da gre zares, saj med popadki niti govorit več nisem mogla. Vklopim štoparico, ki kaže popadke na približno 3 minute. Skoraj težko verjamem, pa vendar. Ker sva se najedla tik preden sem šla počivat, je bila moja naloga samo še tuš. Čeprav sama sebe prepričujem, da bi morda ostala še nekaj minut doma, mislim, da sem sprejela pravo odločitev, da sva se v kratkem odpravila. V porodnišnico sva prispela 22.15, odprta sem bila že 3cm, tako, da sva bila napotena kar v porodno sobo. Popadki so bili res močni, predihovala sem jih na boku in ves čas imela v mislih tudi tvoj nasvet, da se ne smem krčit, čeprav bi mi v danem trenutku to najbolj ustrezalo. Osredotočena sem bila, da sem vsak popadek sprostila tudi zadnjico. Kar hitro sem bila odprta že 5cm. Vedela sem, da bom potrebovala še kar nekaj energije, zato sem prosila za epiduralno. Ena ura skoraj popolne odsotnosti od bolečine. Res sem se sprostila in nabrala novih moči. Babica je predlagala, da bi v kratkem predrli tudi plodove ovoje, vendar so se med tem, predrli kar sami. Res zanimiv občutek, saj sem dejansko občutila pok

Ne vem sicer, koliko je bila ura, ampak epiduralna je začela popuščat in popadke sem ponovno začela intenzivno čutiti. Takrat se niti ne spomnim stvari v podrobno, vem samo, da mi je babica, ki je bila mimogrede zeloo prijetna, me ves čas vzpodbujala, takrat dejala, da sem odprta že 9-10cm. To mi je bila velika motivacija. Kmalu zatem pokliče še ostale in začne se iztis – na hrbtu. Iztis sem morda vse do tega trenutka jemala prelahko, mislila sem si, takrat bom itak že pri koncu. Bilo je seveda kar boleče in takrat so mi ponovno zazvenele tvoje besede, porod svinjsko boli. No, iztisov res ni bilo veliko in 2.2.2024 ob 01.24 je sledil najlepši trenutek v mojem življenju, prišla je najina zlata punčka Kim. Vse je šlo rees tako zelo hitro in brez zapletov. Tudi po besedah babic je bil porod sanjski, za njih celo za dušo Tudi meni se je zdelo tako in mi bo, kljub parim šivom, ostal v spominu, kot zelo lepa izkušnja. Zakar pa seveda NAJLEPŠA HVALA TUDI TEBI

Draga Izidora, pa se javljam tudi jaz s svojo porodno izkušnjo. Mi je žal, da se nisem poslovila in da se nisva slikali, ker sem pa v zadnjem mesecu imela več pregledov, akupunkturo ravno na termine joge, mi ni zneslo, ampak se bova kmalu spet videli na masazi, pa zagotovo na jogi pri drugi nosečnosti ;). Moja porodna izkušnja se je začela 5 dni pred pdpjem, ze cez dan me je nekaj zvijalo, kar sem pripisala slabi prebavi, potem se je pa ob desetih zvecer začelo “zvijanje” na intervale. Po dveh urah so se zaceli na 5min in sva sla proti Ptuju, ob dveh sva prispela. Ko me je babica pregledala sem ugotovila, da sva prisla prezgodaj, bila odprta samo 1cm. Aljosa je šel domov, mene so pa obdržali in rekli da naj malo zaspim – misija nemogoče :). Do sestih sem potem predihovala popadke v vseh moznih pozah, pod tušem, stoje, sede, čepe, leze. Potem so me zopet pregledali ob šestih in sem bila odprta 3cm. Poklicala sem Aljoso, z babico sva se dogovarjali za pripravo vode. Ob sedmih je prišla Bosiljeva, tu me je ze zelo bolelo, razmišljala sem ce zmorem brez protibolečinskih in v vodi. Bosiljeva me je pregledala, bila sem odprta 7cm, predrli smo ovoje in ker je bila plodovnica malenkost mekonijska, v vodi več ni bilo možno, sem izbrala Ultivo, da mi je pomagala prebrodit se to zadnjo fazo. po ulitivi sem se počutila tak prijetno, “v rozicah”, sem se res sprostila med popadki. Potem je pa ze sledil iztis in ob desetih je bila princeska zunaj. Aktivne faze poroda je bilo 4 ure. Imela sem rupturo prve stopnje, ampak nic kaj hudega. Sedaj smo pa doma in se ze veselo cartamo, dojenje je zelo lepo steklo, detece pridobiva na tezi. Vse skupaj res zelo lepa izkusnja, izjemno zadovoljna s Ptujem, čudovite babice, izjemna doktorica, res prijazne sestre na oddelku. Hvala ti Izidora za vso predano znanje in se kmalu spet vidiva! 

Porodna zgodba skozi oči ženske, ki besedo porod in mama že pozna iz osebne izkušnje.

Zgodbo pišem drugi in tretji dan po porodu, ko so občutki še sveži, saj jo želim podariti v spomin mojemu junaku fantku Lukasu, njegovi sestrici Danaji, ki jo bo lahko prebrala v kolikor bo želela, ko bo v tem obdobju, ter seveda nama z možem Tomažem, sej to so res dogodki, občutki, ki se ti zasidrajo v srce.

Čedalje bližje je bil dan predvidenega datuma poroda 11.2.2024. Danaja se je rodila 10 dni prej, zato so bila predvidevanja toliko večja, le kdaj se bo Lukas odločil, da bo prišel na svet. 

Lažne popadke sem imela že ves prejšnji teden po malo, ki so trajali uro dve in popustili, v kolikor sem šla pod tuš. Popadki so bili prisotni sicer neprijetni vendar ne boleči, v primerjavi s tem, ko vem kaj me je čakalo. Iz nedelje 4.2.2024 na ponedeljek 5.2.2024  po polnoči so se popadki začeli bolj pogosto ampak še vedno so bili ne boleči pač potrebno jih je bilo predihavat.

Po 5 uri zjutraj v ponedeljek je bila bolečina že večja ampak zelo vzdržno. Popadki so bili na približno  5-10min. (Oceno bolečine bi tem dala od 2-3).

Glede na izkušnje prvega poroda, kjer se je moja pripravljalna faza vlekla od sobote do torka, da sem rodila sem si rekla da morem dan preživet običajno in da se čim bolj zamotim, da ne razmišljam samo o tem in čakam. Vsi skupaj vstanemo ob 6:30 Danajo uredim za vrtec,  jaz grem kljub popadkom na predavanje v Sončno vilo, ki sem ga dobila v dar  “priprava na porod”, kjer bomo delali praktične stvari, ki jih bom res v “bližnji »prihodnosti potrebovala. Zraven v avto sem za vsak slučaj vzela torbo za v porodnišnico in mirno odšla, ker če do česa pride imajo tam vso znanje kako mi bodo pomagali.  Tomažu pravim, da naj gre normalno v službo, da še ni hudo da nebo paničen čakal doma , ker tako ve kako dolgo je vse skupaj trajalo prvič 3 dni intenzivne bolečine in ko sem prišla v porodnišnico sem bila skoraj nič odprta in popadkov naj po CTG nebi imela, so pa me me  obdržali na opazovanju a meni že takrat bila doma neznosna bolečina po dveh neprespanih nočeh. Ko rodiš pa si odprt 10cm . Pa sedaj imam doma še Danajo in si ne želim ostati prej v bolnišnici “samo” na opazovanju. Ko še ni take bolečine lahko predihavam tudi doma.

Na predavanju so bili popadki na cca. 7 do 10 min predavateljico Izidoro sem pred pričetkom predavanja opozorila, da že predihavam in če nebom moteča za ostale udeleženke  Pravi, da ne, da super da bodo punce videle prvo fazo v živo, kaj jih čaka v kratkem. Bila sem sproščena in umirjena, nekateri popadki so že boleli ampak ni bilo krize ( imam izkušnjo iz prvega poroda in vem do kakšne bolečine še pride). Delavnica je bila kot nalašč zame, ostale punce so vadile kako bodo lahko to znanje prenesle v prakso, ko bo prišel njihov dan D, jaz sem dejansko vaje izvajala na moj dejanski dan in sem sedaj prepričana, da so tudi pripomogle, k temu da se je vse odvilo s tako svetlobno hitrostjo. Saj pravilno dihanje, pravilni položaji pomagajo, da se otrok lažje spušča in ženska odpira.

Ob 13.00 uri po predavanju odpovem kavico, grem domov počivat. Peljala sem se domov z avtom 5 min vstran. Popadki so bili ampak nič strašljivega po jakosti bolečine, vmes podobni tistim lažnim iz prejšnjega tedna. ( Moja mama bi mene poslala v bolnico že kakšen teden nazaj, panična je po naravi , zato ji tudi nisem kaj preveč razlagala, da že čutim popadke ampak, da so lažni, da pridejo in grejo, se pa telo seveda pripravlja na dan D). 

Ko pridem domov si naredim temo, želim malo zaspati. Vmes sem sicer zatisnila oči ampak, ko sem pogledala na uro je minilo včasih 3min, včasih 5min  včasih 8 min med enim in drugim popadkom ampak občutek sem imela vseeno, da sem se odpočila vsaj malo. Prav zaspat pa nisem mogla, ker so popadki bili naenkrat vedno bolj intenzivni, napram prej zdaj naenkrat že boleči. Ocena bolečine bi rekla 5. Občutki niso bili prijetni, sploh ko sem pomislila, da zna to trajati sedaj tudi še kakšen dan ali dva kot je trajalo prvič. Pomislila sem naj se maraton začne.

Vseeno se odločim, da mami pošljem sporočilo,  da naj vseeno pride takoj po službi do nas in gre po Danajo v vrtec, da se bosta popoldan igrali, ker imam občutek , da bom verjetno danes ali jutri rodila glede na bolečino, ki jo začenjam čutiti.

Sedaj naprej se je odvijala igra s časom . V roku ene ure so se zadeve spremenile za 300%. Takšen scenarij še v pravem filmu težko pričakuješ. Prej sem vmes Tomažu še pisala, da bolečina je, da je močna, ampak da gre, da grem počivat. 

Nato pa sem ob 14:26 klicala Tomaža da naj pride, da grema v porodnišnico, da je bolečina res močna, nevzdržna in da se mi je odluščil čep. Vmes  grem pod tuš, sila v telesu je bila nenormalna, bolečina na enkrat  bolano močna (Ocena bolečine 8-9).

Par minut za tem mi je odtekla voda, plodovnica približno deci, dva, (bila je rjavo zelena) nato je tekla po kapljicah. Občutek je bil, da sem bila v drugem svetu, hkrati pa ponosna nase, na svoje telo kaj zmorevs in skupaj predihavama.

Notranji občutek mi je govoril, da je porod že čisto tukaj, kajti bolečine sem imela v križu, vse mi je dol pritiskalo, občutek da gorim, kakam, nisem imela pravega nadzora. Vedela, sem kaj pomeni ta bolečina iz prvega poroda ( ocena bolečine čista 10ka) Tomaž bo zdaj res že skoraj doma, ampak razmišljam, da glede na to, kako hitro se vse odvija, da nevem če me bo sploh uspel pravočasno pripeljat do porodnišnice, v nasprotnem primeru bi se porod lahko odvil v avtu. Razmišljam dalje, moja mama je tudi na poti do nas. Njo in Tomaža bo kap da sama rodim z njima in da imamo 112 na liniji. Plus takšne me Danaja ne more videt. Zato se odločim, da ob 14:51 uri pokličem 112 opišem situacijo sicer so mi bila vsa njihova vprašanja odveč sej sem komaj predihavala popadke ampak gospa je bila res prijazna mi pomagala dihat in mi držala fokus. Bolečina je bila neznosna ocena 10, dejansko sem umirala, tako sem se počutila.

Ob 14:58 mi  Tomaž napise sporočilo, da je parkiral da prileti, Medtem vstopi v stanovanje mama, minutko za njo Tomaž. ( Vse se je časovno vrhunsko izteklo, ker imata ključe reševalci sploh vstopiti nebi mogli)…ne želim sploh pomislite na ta scenarij, ker se sama premikati nisem mogla.

Ob 15:02 so pri nas reševalci predihavam, pravim da je bolečina neznosna, adrenalin mi dela na polno v zavedanju da se je v tako kratkem času v približno eni uri vse tako obrnilo na “glavo” da dejansko rojevam doma v spalnici ob svoji postelji. Res nora izkušnja. Zdravnica pravi da gremo v porodnišnico, da bom tam rodila in jaz pravim, da dvomim da je že vse tak nizko doli da pritiska, bolečina nevzdržna, občutek da že čutim glavico čisto spodaj. Reševalci so bili zelo strokovni, pripravljeni na akcijo. Bolečina je bila takšna, da sem se komaj vlegla na posteljo, noge narazen popadek in že se vidi glavica.

Akcija je stekla 123, rjuha, brisače, strokovna pomoč, adrenalin na vrhuncu in ob 15:12 uri se je filmsko rodil Lukas, ki je takoj zajokal. Približno 10 minut kasneje se je porodila še posteljica.

Od treh reševalcev sta dva imela prvič porod doma. Rojstvo je bilo res filmsko, zame čustveno, nepredstavljivo, hitro. 

Moja Mama in Tomaz sta bila v šoku, vsi smo bili polni adrenalina ali je to sploh mogoče, da se je vse izteklo v tako kratkem času. Ob glavnem finishu zadnjih 10 min pri iztisu so bili prisotni vsi, ki jim je bilo to namenjeno  ( ati Tomaž, moja mama in reševalna ekipa, ostali del prej pa sma sama z Lukasom zmogla.

Sedaj ko to pišem sem v porodnišnici in se nisem prav dojela da je moja nova ljubezen že ob meni.

Ko je popkovina nehala utripati, jo je ati tudi prerezal kar smo tudi fotografirali, spomin na porod doma pa ja le mora biti.

Reševalna ekipa naju je potem z Lukasom odpeljala v porodnišnico na pregled z rešilcem, ati je prišel od zadaj za nama. Ko me je videl, je rekel da sem neverjetna, da sem mašina, da je bilo filmsko, adrenalinsko, v glavnem noro in da sem najboljša mama na svetu. Še dobro da ni vsega zamudil, da lahko reče da je bil prisoten .

Res sem iz srca hvaležna, za takšno porodno izkušnjo, ki je res edinstvena in prava igra s časom. Hvaležna za vso strokovno pomoč in pomoč mojih dveh, bila sta prava pomočnika…potrebujemo vložke, vrečko za posteljico, brisače,…itd  odlično sta se odrezala glede na to, da nista imela ravno izbire

Hvaležna iz srca, da je potekalo vse po najboljšem scenariju in da ni prišlo do kakšnih zapletov.

Verjamem, da bo naš porod ostal v spominu vsem prisotnim  hvala.

Dobila sem še eno potrditev kaj zmore žensko telo, kaj zmore narava. Ponosna sem nase, na mojega fantka, ki je pri vsem vrhunsko sodeloval in nam polepšal življenje! 

Če bi mi kdo rekel, da se lahko zadeva tako hitro izteče, da bom kdaj rodila doma, nebi nikoli verjela, sedaj verjamem, saj sem vidla na lastnih očeh kako se lahko vse obrne v roku ene ure. Vem, da vsak porod poteka na svoj nacin, da je drugi hitrejši ampak take hitrosti si nisem znala predstavljati niti v sanjah.

Sem presrečna, ponovno zaljubljena in verjamem, da nas kot družinico čakajo nepozabni trenutki. Biti mama še enemu otroku je nepredstavljivo. 

Ljubezen se množi. 

Z ljubeznijo mama Tamara.

• 21.01.2024 sem imela sluzast izcedek, ki sem ga slikala in sliko brez zadržkom poslala Izidori. Pojasnila mi je, da se lušči čep. Juhu, najina Laura bo kmalu tu!
• 22.01.2024 me je Ob 02:20 prebudil topel curek, hlačke so bile popolnoma premočene, nekaj kapljic je steklo po stegnih. Prižgem luč, tekočina ni bila bistra, bila je rahlo krvava s sledmi krvave sluzi. Ko sem se vstala, je sledil drugi curek z več krvi. Kljub temu, da mi je babica na včerajšnjem ctg-ju rekla, da če imam samo krvavi izcedek, in ne teče kri, da imam več časa, sem se v petih sekundah stuširala, preoblekla in Ob 02:40 sva s partnerjem že sedela v avtu na poti na Ptuj. Torbice so že bile v kuferamu.
• Po poti sem obvestila Izidoro. Morda bi bilo bolje, da bi ji poslala sliko, jo poklicala in vprašala, če se naj že odpravima (o tem sem razmišljala kasneje). V tistem trenutku me je kri, priznam, zaskrbela, in počutila sem se bolj varno v porodnišnici. Predvsem pa nisem želela, da se mi vlije kri in morem v Maribor, saj sem na Ptuju že vse kar dobro poznala.
• Sprejela me je sobotna babica in mi kar malo očitala, da sem tako hitro prišla, saj mi je v soboto lepo vse razložila. Ko je izvedela, da imam dvojno spremstvo (Izidoro in partnerja), tudi temu ni bila najbolj naklonjena. A sem jo sprejela odprtih rok, našla skupen jezik in na koncu sva imeli topel odnos. Odprta sem bila 2 cm. Pojasnila mi je, da bodo opravili test, če mi je res odtekla plodovnica, ko pride smena. Večino časa sem bila priklopljena na CTG.
• Prišla je smena – babica, katera je v času moje hospitalizacije spravila mojo sobivanko v jok. Starejša, a po občutku zelo izkušena – le malo godrnjajoča. A se nisem dala. Sodelovala sem z njo, tudi z njo sem dosegla topel odnos, celo zajtrk mi je kasneje prinesla – s pripombo, da mi po pravilih nebi smela prinesti hrane, zaradi možnosti CR, a da tudi ona zjutraj ne more funkcionirat s praznim želodcom. Naredila mi je test za plodovnico – s komentarjem, da je pol pozitiven in pol negativen.
• Ko me je pregledala zdravnica, katere sem se zelo razveselila, saj sem jo spoznala že v času hospitalizacije, je z enim očesom pregledala test, in rekla, da je seveda pozitiven, brez dvoma, a je opravila še ultrazvok, ki je razpok ovojev potrdil.
• Predlagala je predor ovojev, s čemer sem se po njenem pojasnilu, da je sicer lahko otrok v nevarnosti zaradi okužbe, takoj strinjala. Okoli 10:00 je predrla ovoje. Po postopku sem ležala eno uro na boku, na CTGju. Postopek mi je želela pojasniti, pa sem jo prosla, da kar opravi, da bom imela zaprte oči : ) Nisem želela videt, s čem in kako je predrla ovoje. Plodovnica je odtekla, posteljnino so menjali tako hitro, da sploh nisem opazila. že pred tem pa so mi namestili metuljčka v žilo. Tako babici kot zdravnici sem povedala, da želim porod v vodi. Tukaj je bila moja napaka morda, da nisem obenem povedala, da želim tudi nadstandarno sobo.
• Ob 12:30 sem bila odprta 3 cm in zmehčana. Od babice sem dobila svečko, da se vse še bolj zmehča – pojasnila je, da je to smiselno, ko se predrejo ovoji. Skoraj ves čas sem bila na CTGju. Seveda sem o vsakem koraku obveščala Izidoro.
• Ob 13:45 sem začutila tu in tam kak krč – podoben menstrualnim. Eno uro kasneje sem imela prve, a neredne popadke. Prosila sem, da mi odstranijo CTG, ker popadke nisem dobro prenašala v eni legi oz. na postelji tako dolgo. Prav tako sem prosila, da me pregledajo odprta sem bila 4 cm, kar je bil znak za “skok” v vodo.
• Ob 15:15 so bili popadki daljši, a še neredni. Predstojnica oddelka, ki sem jo prav tako že poznala, je prišla mimo, in rekla, da lahko obvestim Izidoro in partnerja in se mi spodbudno nasmehnila, da me že “malo boli”, in da je to vredu. Bila sem na tleh, s prsmi in glavo na postelji, tako mi je zelo odgovarjalo ohranjat miren dih in mirno kri pri popadkih.
• Ob 15:30 sem se selila v porodno sobo s kopalno kadjo. Okoli 15:45 so mi namestili vrečico z umetnimi popadki, s katerimi sem se strinjala, saj bi naj pospešili porod – jaz pa po naravi nisem preveč potrpežljiva ; ) Prišla je the best babica, ki sem jo spoznala na dnevu odprtih vrat.
• Malo pred 16:00 je prispela Izidora, katere sem se zelo razveselila – malo po 16:00 pa še partner, kar mi je tudi prineslo veliko olajšanje. Popadke smo predihovali v bani, imeli smo glasbo, difuzer, bano smo napolnili do roba, nato spustili malo vode ven, spet napolnili… Po pravici povedano, sem bila v nekem transu ali pa v svojem zelenem obzidju. Ne spomnim se več detajlov.
• Spomnim se, da so se popadki stopnjevali, da sem imela zaprte oti, da sta me Izidora in partner hladila z mrzlimi obhladki in redno dajala za pit navadno vodo, vodo z limono, kokosovo vodo… Pozabila sem celo, da sem si izotonitni napitek pripravila na notno omarico – nismo ga našli, nisem ga spila. Spomnim se tudi, da sem oblekla zgornji del kopalk, ker me je sicer nerviral obtutek, 1<0 se prsi stikajo s trebuhom v nekaterih položajih. Spomnim se, da sem proti koncu že zelooooo motno stiskala Izidorino roko. Izidorin palec. Da sva bili telo na telo. In da me je partner podpiral s svojo prisotnostjo in mirnostjo v ozadju, prinašal obkladke, vodo… Iz svoje porodne playliste se pomnim pesmi “move in the right direction”, katero sem predala svoji Lauri naprej, da malo “pomova” v smeri proti nam ; )
• KO so bili popadki motnejši, se v kadi nikakor nisem mogla udobno namestit. Drselo mi je, kljub brisaëi, pa še CT G nam je res veliko nagajal. Zaëutila sem, da morem it kakat, z Izidoro sva šli na wc. Ce sem tam res kakala ali lulala – pojma nimam. Mislim, da sem se polulala kar v kad. Nato sem se odloëila, da ne grem nazaj v bano. Poskusili smo s položaji depe, a me je kar naprej odnašalo na prste, kot baletko. Pa pozabila sem vse dihalne tehnike. Ne vem, kje sem bila, še dobro, da mi je Izidora demonstrirala in bila zame tu v vsaki sekundi. Zaëela sem moledovati za Ultivo, teprav se mi je nekaj svitalo, da je za to že zdavnaj prepozno. KO razmišljam za nazaj – se sploh ne spomnim boleëine, boleëina ni bila tista pika na i – tista pika na i je bilo TRAJANJEEEEEE boleëine.
• Spomnim se še, da sem Izidori rekla, da se je zdravnica, pri kateri sem bila 7 x na akupunkturi, dejansko zmotila, da moj prag boleëine ni tak visok : )
• Megleno se spomnim, da so mi na tleh nekaj naredili – glavica ni mogla ven, ker jo je nekaj oviralo.. Morem povprašat Izidoro, saj se spomnim le, da je bil problem hitro rešen.
• Predlagali so položaj na boku v postelji. Joj, to pa se je bilo mutno namestiti, ker je bil pritisk tako velik. A sem enkrat bila na postelji, je bilo res udobno. Ne kot v hotelu ali doma – a zelo udobno v teh okolišëinah.
• Ne vem, te je že kdo v tako kratkem tasu tolikokrat zaklical “Izidora” – zdi se mi, da sem pri vsakem popadku 10x izrekla “joj Izidora”.
• Sanja se mi ne, kako dolgo sem bila na boku, vem da sem po nekaj neuspelih poskusih kontno zatela prav potiskati in dihati z brado navzdol. KO je bila glavica na vidiku, so me vprašali, te se je dotaknem. Joj, res nisem mogla, ker sem si mislila: Bože, kje je Se celi dojentek, te so to samo Iaski. Na sreto je bil moj partner tako pogumen in je vse opazoval iz svoje mirne, zbrane dušice. A kljub temu si lahko predstavljam, da mu je kdaj pa kdaj poskotil pulz, se je bližal konec.
• Tej super babici se je pridružila Se ena super babica (v modri opravi, ne v roza), ki je dajala jasna in glasna navodila, tesar sem bila res vesela. Partner mi je povedal, da je otrokovo ramo bliskovito obrnila, in skupaj z njo je sprejel našo Lauro na tej drugi strani.
• Ob 19:13 je prikukala naša Laura Aiyana na svet!!
• Ko so mi jo položili na prsi – nisem mogla verjeti, da je to zlato bitjece bilo namenjeno meni, nama… Malo je zajokala, zapela sva ji pesem Eternal Flame, katero sva ji pela že v tasu nose¿nosti (ideja je prišla na Izidorini uri yoge za nose¿nice).
• Partner je z babico naredil še odtis placente na platno, popazil na Lauro, Izidora se je počasi poslovila, Lauro so stehtali, pregledali, zdravnica je pri meni v roku 10-15 minut opravili mini šiv (bi naj bil bolj kozmetiëni), partner pa je ta čas pazil na Lauro, ki mu je takoj stisnila kazalec desne roke in ga ni izpustila.
• Cetudi sem želela, da se posteljica porodi po naravni poti, sem bila vesela spodbub babic, da sta pomagali tudi pri tem – želela sem, da je konec in da se cartamo.
• Babica mi je Lauro pomagala pristaviti na levo dojko, Laura jo je takoj zagrabila, juhu.
• Sledilo je cartanje, občudovanje te zlate dušice… 3 ure smo preživeli skupaj v porodni sobi.
• Ker so bile vse sobe polne, je sledilo veliko razoëaranje, da partner ne bo 3 dni z nama in da mu je omogo¿ena le ena ura obiska na dan. Groza! Naslednji 3 dni so bili prava noëna mora zaradi cimre, s katero nikakor nisva bili na isti valovni dolžini – v podrobnosti se ne bom spušëala, sem že vse pozabila, saj smo se tretji dan lahko odpravili domov. Dojili sva se od prve noéi naprej, zadnjo noé je prišel bolet naval mleka.

• Da povzamem – brez Izidore ne bi želela roditi nikoli več, nikomur, res nikomur ne morem z besedami opisati njene prisotnosti in podpore. Varnost, prisotnost, znanje, izkušnje, angelska energija in vse, kar Izidora prinese s seboj, ko vstopi v porodno sobo – neprimerljivo, edinstveno. Sončna vila ni ta rumena stavba, katero vsi predobro poznamo. Sončna vila je Izidora sama. če bi želela kaj spremeniti, bi pustila vse točno tako, kot je potekalo. Sam porod je bil zelo lepa izkušnja.
• V bodoče bi edino želela roditi v ustanovi, ki ima zagotovljeno sobivanje s partnerjem. Ne le zaradi pomoči in podpore, temveč tudi zaradi vezi med atijem in novorojenko. Samo osebje tako v porodnih sobah kot na oddelku pa je kljub pomanjkanju zaposlenih izjemno prijazno in pomagajo na vsakem koraku. Neverjetni so.
• Izidora, hvala iz srca! Se že veselimo masaže dojenčka in drugih druženj v Sončni vili.
S hvaležnostjo,
Laura, Klaus Michael & Janja

Moj PDP je bil v nedeljo, 21. 1. 24, a se ni še prav nič dogajalo. Z možem sva rekla, da greva še zadnjič pred dojenčkom v miru v gostilno jest in tako je bilo. Zvečer sva šla spat in ob treh zjutraj so me prebudili menstrualni krči, ki niso bili preveč boleči. Možu sem rekla, da mislim, da se je nekaj začelo dogajati in da še bom malo poskusila spati. Potem sem z občasnimi krči dremala do petih, a so se začeli pojavljati pogosteje, bili so intenzivnejši, a še vedno znosni. Na tej točki sem se spomnila, ko je Izidora pripovedovala, da si ženske mislijo »če bo tako bolelo, sem na konju«. No, tudi mene je to prešinilo in seveda ni bilo tako. Čeprav popadki niso bili redni in ne zelo močni, sva se odpravila iz Maribora na Ptuj v porodnišnico. Ob 8.15 sem imela tako ali tako naročen CTG, a sem rekla, da greva prej, ker nisem želela imeti močnih popadkov avtu, ampak sem želela čim prej imeti na razpolago posteljo in biti na varnem. Odločitev je bila zame pravilna. Ko sva prišla v porodnišnico, sem v čakalnici čakala dobro uro, da so me sprejeli in predihavala popadke, ki so bili na 10 do 12 minut. Potem smo opravili CTG, pogledala me je zdravnica in poslali so me na oddelek ter mi naročili, da naj se javim, ko bodo popadki na 3 do 5 minut. Ko sem prišla na oddelek, so popadki v roku desetih minut prišli na to frekvenco, in ko sem jih 45 minut tako predihavala, sem osebju javila, da imam že zelo močne in redne popadke. Predihavala sem ji z globokim, nizkim »aaaaaaaaaaaaa«, kot smo se učili, kar je na Ptuju bilo dvakrat sprejeto kot »dretje«. Prvič na oddelku in drugič v porodni sobi: »To ni nobeno predihavanje, to je dretje,« so bili komentarji, ki so me precej presenetili. Meni osebno je ta tehnika dejansko lajšala bolečino. Spodbujali so me, da diham na kratko »huhuhu«, kar sem jaz mislila, da pride šele proti koncu. Potem so me spet pregledali, a kljub popadkom nisem bila še odprta, zato me je babica odprla »na silo« za 3 centimetre. Boleče, a hvaležna sem, da je to storila. Ker so bile vse porodne sobe zasedene, sem morala čakati na klopi pred porodno sobo 20 minut, da so eno očistili in me lahko namestili. Takrat sem imela že zelo močne popadke in to čakanje na sobo je bilo res mučno. Potem sem sobo le dobila in od takrat naprej so bili popadki reees močni. Poklicala sem moža, da lahko pride. Po telefonu sem mu povedala, da bo najina hči edinka. Popadki so bili zame tako intenzivni, da nisem preizkusila niti ene tehnike, ki sem jo spoznala na vadbi in v šoli. Samo ležala sem in predihavala, med popadki pa počivala in se bodrila z mislijo, da sem že bližje koncu in da moram samo enkrat skozi to. Prosila sem za ultivo, ki so mi jo tudi namestili. Delovanje ultive sem si predstavljala drugače, med popadkom sploh nisem imela občutka, da mi pomaga, med dvema popadkoma pa sem bila zadeta in zaspana, kar mi je omogočilo, da sem se dobro spočila in pripravila na naslednjega. Ultiva je boljše kot nič, ni pa rešitev za bolečino. To je seveda samo moja izkušnja, vsaka jo doživi drugače. Naenkrat je babica rekla, da sem odprta 9 cm, kar me je zelo osrečilo, saj sem vedela, da to pomeni, da najbolj intenziven del šele prihaja, a da sem skoraj pri koncu. Babica je skušala obdržati presredek, a je potem rekla, da je tkivo preveč čvrsto in da je punčki padel puls, zato me je prerezala. Žal mi je, da me ni prerezala že prej, ker sem se zaradi tega vztrajanja pri celem presredku še raztrgala. Ob okrevanju pa sem ugotovila, da bolečine prerezanega presredka niso nič v primerjavi z bolečinami raztrganine. Če bi še enkrat rodila, bi rekla, naj me kar prerežejo, bo manj škode. Prišli so še tiščavniki, ki sem jih med porodom začutila kot najbolj pozitivne popadke, saj sem imela res občutek, da mi pomagajo. Potem je prišel finale, a je bila težava, ker nisem vedela, kako pritisniti, oziroma moj pritisk ni bil dovolj močen. Kljub vsemu izobraževanju na to temo mi v praksi ni najbolj uspelo. V veliko motivacijo mi je bilo, da je moj dragi rekel, da glavico že vidijo, da ji laski ven gledajo, da sem res že blizu. Počakali smo še en popadek, nato pa se mi je zdravnica naslonila na trebuh in potisnila in punčka je bila zunaj. Občutek, kako je punčka prišla iz mene je bil pa fenomenalen in prav nič boleč, poln olajšanja in hvaležnosti. Velikokrat slišimo »vrgli so se mi na trebuh« kot nekaj grozljivega, meni pa to sploh ni bilo boleče in mi je bila ena sama odrešitev. Porod je uradno trajal 3 ure in 14 minut, če bi si trajanje poroda določila sama, bi rekla, da je intenzivni del poroda trajal eno uro več. Izjemno sem hvaležna za tako kratek porod, predvsem pa za to, da sva s punčko živi, zdravi, v dobri kondiciji in polno dojeni. Osebju pa Ptuju sem neskončno hvaležna za vse, kar so naredili zame in za mojo punčko, kakšen neprijeten komentar pa je že zdavnaj pozabljen in ostali so le lepi spomini na dan, ko sva postala mami in tati.