Porodna zgodba: Roditi je v bistvu fajn

Malo po 1 zjutraj (20. aprila) so prišle babice in dr. Bosilj. Čas je bil, da se zabava prične. Babica Eva me je pregledala in ugotovila, da sem odprta 6 cm. Odločila sem se, da nima smisla več čakati, zato smo se dogovorile za prediranje ovojev. Nekaj časa sem ležala in popadki so po nekaj minutah začeli počasi prihajati. Ko sem lahko vstala, je bilo to pravo olajšanje. Izidora ja vsak popadek predihala z mano, me objela, podpirala, božala, povedala, kako dobro mi gre. Vsak popadek je prišel kot val. Zalil z bolečino, stisnil in pojenjal z resnično prijetnim občutkom olajšanja. In vsakič znova sem bila hvaležna: za podporo močnih žensk okoli mene, za bolečino in za prihajajočega otroka. Verjetno se spomnim narobe, a nekako mi je ostalo v spominu, da nisva predihali več kot 10 ali 15 popadkov, ko sem začutila tiščavnike. Najprej sem mislila, da moram na stranišče, ker se mi je zdelo prehitro, za prehod v to fazo poroda. Naslednje 3 popadke sva z Izidoro predihali sedeč na školjki. Od tam pa sva šli naravnost v že pripravljeno banjo. To je bil del, ki sem se ga veselila najbolj od vseh. Hkrati pa imela pred njim največje spoštovanje. Voda je takooo dobro dela. Pregled v banji je pokazal, ne samo, da sem do konca odprta, ampak tudi, da se je otrok že začel spuščati. Sledi del, ki se ga spomnim bolj megleno, a ga bom poskusila opisati po najboljših močeh. Vem, da mi je ena od babic rekla, da naj poskusim tiščavnike predihati, da se otrok spusti počasi, zaradi presredka, a to je bila zame skoraj neizvedljiva naloga, ker je moje telo pritiskalo samo od sebe. Kmalu zatem smo začele potiskati in ko so mi rekle, da lahko pobožam laske, sem skoraj počila od sreče. Nekako v tem času so moji popadki močno oslabeli, zato sem dobila oksitocin. Še nekaj potiskov in ob 3:11 je Izidor Ronan zdrsnil na svet. Nekaj minut sva se cartljala v vodi, potem sem ob pomoči babic in Izidore zlezla iz banje in na blazino. Popkovina naju je še zmeraj povezovala in občutek je bil hecno čudovit. Ko sem se na blazini udobno namestila, sem dobila Izidorja nazaj v naročje, kjer je ostal vse dokler nisem prerezala popkovine, porodila posteljice in so babice ter zdravnica poskrbele še zame (med porodom sem malo počila, zato sem dobila – če citiram dr. Bosilj “En bolj estetski šiv.”). Cartljala in dojila sva se nekje do 5 zjutraj, ko so ga oblekle in mi ga takoj spet vrnile. In o fatnt, ta dečko se je znal že od prve minute kar sam pristaviti! Nekje vmes, sploh ne vem kdaj, naju je zapustila tudi Izidora. Midva pa sva v sobo prišla nekje okoli 7 ure zjutraj. 

Če na hitro zaključim, lahko povzamem, da je bil porod hiter, ne pretirano boleč in ne pretirano naporen. Vzdušje je bilo ves čas pozitivno, veselo in v pričakovanju čarobnosti trenutka rojstva. Z eno besedo, moja izkušnja je bila čudovita in za njo sem neizmerno hvaležna.